Umetnost je, tako kot življenje katero obravnava, proces. Smisel umetnine ni v njenem končnem izgledu, temveč v mučnem in intimnem procesu nastajanja. Medtem ko vsrkavamo vase kakšno umetniško delo, najsi bo to knjiga ali film, glasba ali podoba, gre pri tem v prvi vrsti za dekodiranje in vzvratno sledenje kreativnemu procesu avtorja.

Vsak vsaj spodobno kritičen opazovalec kaj kmalu ugotovi, da je za resnično razumevanje potrebno najprej analizirati poti in procese, ki vodijo do tistega očitnega, simbolno posredovanega v prvem planu umetniškega dela. Identifikacija s tematiko poteka ravno preko mehanizmov mentalne arheologije. Občutiti tisto, kar je občutil avtor med procesom nastajanja dela. Ujeti trenutek, emocijo ali misel in si predstavljati, da smo bili zraven že od samega začetka.

Takšen je ta ambivalentni položaj gledalca, da si želi podoživeti porodno izkušnjo nekoga drugega. Dokončan umetniški izdelek je samo še estetski objekt. V trenutku, ko se rodi estetsko, so umetniški in kreativni procesi že mimo. Doživeti umetnost torej pomeni razumeti zgodbo, katero pripoveduje estetski objekt.

Temu elementarnemu spoznanju sledi logični korak nastanka performativne umetnosti, ki v samo središče pozornosti postavlja ravno prej omenjene procese umetniškega ustvarjanja. Bolj natančno, tokrat obravnavamo novo performativno risbo, ki je predmet razstave v Centru in Galeriji P74 v Ljubljani. Razstava, ki je hkrati tudi instalacija, sliši na ime Umetnost bombardiranja, ogledate si jo pa lahko do 20. marca. Naslov projekta, kot pravijo avtorji, izhaja iz grafitarskega slenga in pomeni popolno pokrivanje površine z grafitom ali tagom.

Gre za zanimiv projekt, ki nam predstavlja dela štirih vizualnih umetnic in umetnikov nove generacije. Bolj kot vsebina ali tematika jih druži performativna in procesualna forma ustvarjanja. Čeprav koncept performativnosti poznamo že kar nekaj desetletij, pa moramo priznati, da imamo pri Umetnosti bombardiranja glede na teoretske premise in nabor sodelujočih umetnikov opravka s precej kakovostnim projektom.

Fokus razstave se namreč nahaja na preseku likovne umetnosti in tistih bolj živih praks, kot so performans, intervencija, happening in javna umetnost, kamor navsezadnje sodi tudi grafit. Predstavljene avtorice in avtorji sicer vsi izhajajo iz likovne sfere, vendar vsak na svoj način raziskujejo možnosti aktualizacije in predrugačenja inherentno statičnega likovnega izdelka.

Beograjčanka Darinka Pop-Mitić s pomočjo svojih javnih poslikav prevprašuje odnose med kolektivnim spominom in politiko, med zgodovino in prostori spomina ter skuša nagovarjati gledalca k premisleku o socialnem kontekstu umetnosti. Njena dela segajo od miniaturnih stripovskih risb do monumentalnih muralov po vzoru mehiškega muralizma.

Avstrijec Nikolaus Gansterer razmišlja o diagramih kot svojevrstnih likovnih formah. Njegovo video delo »Risanje na temo risbe hipoteze« predstavlja poskus dokumentiranja procesa hibridnega umetniško-znanstvenega ustvarjanja. Predstavljeno video delo je v resnici posnetek performansa, ki je v resnici predavanje, ki v resnici poskuša simulirati proces branja knjige »Risanje hipoteze«, s katero se vse skupaj začne.

Takšno zoperstavljanje, združevanje in preobračanje različnih medijskih in izraznih oblik razgrajuje meje med likovnim, tehničnim in pedagoškim diskurzom. Na ta način Nikolaus Gansterer in sodelavka Emma Cocker vzpostavljata avdiovizualno uprizoritev poteka kognitivnega procesa, ki se uspešno izmika determinaciji posameznih izraznih form.

Ljubljančanka Anja Jelovšek je po lastnih besedah s projektom »Happy tiger« poskušala premagati monotonost študijskega procesa. Dasiravno študij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje najbrž ni najbolj monotona oblika študija, ji bomo verjeli na besedo. Nuja je zares mati kreativnosti, kajti namesto dolgoveznega risanja aktov se je mlada umetnica odločila pritrditi pisalo na igračo na baterije ter pustiti plastičnemu tigru, da opravi risanje namesto nje. Ob opazovanju ustvarjanja mehanične igrače, je nato začela premišljevati o sodobnih problematikah razmerja med umetnikom in stroji, izbire in naključnosti ter neskončnosti črtne kode.

Slovensko-švicarski dvojec Veli in Amos s svojim kratkim filmom brez naslova dobesedno demonstrirata Umetnost bombardiranja. Med potovanjem po Indokini sta namreč srečala fanta, ki je lovil ribe z ročno granato. Predvidevamo, da je Veli v njunem tipičnem slogu sproščeno vprašal, če lahko še on vrže eno. Posledično nastalo video delo nam kaže kako Veli najprej vrže granato v vodo, nato pa v tistih nekaj sekundah do eksplozije s spreji poriše kanvas, ki je tudi del pričajoče razstave.

Medtem ko je Veli bombardiral, je Amos snemal. Brez načrtovanja in brez ponavljanja, povsem spontano posneto iz prvega poizkusa, Umetnost bombardiranja najprej z ročno granato, nato pa še s spreji zajame bistvo kreativnega trenutka v vsej njegovi efemerni izmuzljivosti in neponovljivosti. Podobno kot pri delu Anje Jelovšek, je ravno preprostost in nekakšna naivna neobremenjenost ideje tista, ki najbolj prepriča.

Razstavljena dela vseh štirih avtoric in avtorjev lahko razumemo tudi kot odziv na rigidnost institucionalne in akademske forme likovne umetnosti ter posledični poskus iskanja bolj neposrednih in aktivnih načinov izražanja preko performativnosti. Prve poskuse usmerjanja pozornosti gledalca na sam proces in ne zgolj podobo kot dokončen estetski objekt v likovni umetnosti lahko zasledimo že v 20. stoletju. Svetlobne instalacije Jamesa Turrela ali pa multiforme Marka Rothka že delujejo v smeri izmeščanja gestalta [geštalta] opazovalca v stanje akutnega občutenja procesa gledanja in posledičnega zavedanja samega čutila vida.

Vendar je zdaj kreativni proces razgaljen v celoti. Lahko bi rekli tudi, da gre za ponovno odkrivanje tistega pozabljenega in izgubljenega občutka neposrednosti, ki je posledica informacijske in medijske zasičenosti posameznika. Kako občutiti empatijo ob določenih umetniških delih vsled vsesplošnega bombardiranja s podobami, zvoki in besedili?

Enega izmed možnih odgovorov na to vprašanje ponuja Umetnost bombardiranja. Če že ne moremo podoživeti porodne izkušnje drugega, si jo zdaj lahko vsaj pobližje ogledamo v živo ali pa na videu.