Uncharted

Uncharted

Recenzija dogodka
19. 5. 2014 - 13.00

 

Razstava Uncharted je popotovanje po neraziskanem ozemlju snežnih krajin, ki preseneča s snovno skromnostjo razstavljenih del. Pri vstopu v razstavni prostor je gledalec soočen z vrsto vitrin in lesenih zabojev, ki pozornost usmerjajo stran od snovnega k označevalnemu. Neraziskana krajina se tako razpira zgolj skozi topološke zemljevide in grafe, ki prevprašujejo možnost še neraziskanega.

Nezačrtano, neraziskano in neosvojeno so besede, ki jih ne izgovarjamo več neobremenjeni. Besede, ki so nekoč še burile raziskovalne duhove, danes pa nas navdajajo z nejevoljo in cinizmom. Meje sveta in človeka so namreč zlomile neskončno obljubo neznanega, novega in boljšega in nas željne prihodnosti pustile praznih rok. Zato ne moremo zanemariti odzvanjajočega gesla, da po Auschwitzu ni mogoče pisati poezije.

Geslo je v svojem odmevanju popačeno in zbledelo, Auschwitz je postal celo zgodba oddaljene dobe, toda njegova dediščina, če ne ravno manko te, straši. Vrača se z vsakim družbenim zlomom, ki znova poraja zavest radikalne nemoči; z njim pa tudi vprašanje, ali je še možno nekaj takega, kot je poiesis? Z drugimi besedami, ali je ponavljajoči in reciklirajoči val sodobnosti še zmožen česa novega, lepega in neraziskanega?

Umetnica Urša Vidic tem vprašanjem stopa pritrdilno naproti. Z razstavo Uncharted, ki je do 6. junija na ogled v Kulturnem centru Tobačna 001, pripoveduje pripoved nemogočega. Pripoved o ledenem ozemlju, ki ga prvič popiše kartografsko pero, o pristojnem ministrstvu, ki je začuda slovensko, in pa o nenavadni nesreči raziskovalne ekipe.

Umetnica se s posegom po pripovednem neposredno zoperstavlja družbi, ki vse svoje žetone stavi na medije. Torej, družbi, ki v relativistični blodnji obupa nad možnostjo vsebine. Razstava je zato kljub vsem skromnim in preprostim elementom razstavljenih del vsebinsko polna. Njena izčiščenost je celo edini način, kako se naracija lahko izogne prevladujočemu cinizmu. Tako so na ogled plastike, ki presvetljene s snežno belino prikazujejo abstraktne topografske zapise in višinske prereze.

Presvetljene plastike spremljajo zvočni posnetki samotnega brnenja letala in njegovih merilnih orodij. Skupaj v gledalcu porajajo bledikaste podobe romajočih raziskovalcev. Te so rešene kakršnega koli teleološkega videza, zaradi česar se zdi, da v tej sodobni vizualni pripovedi ni mesta za pripetljaj. Vso dogodje je namreč rešeno svojega začetka in konca ter kot tako razpeto čez celotno trajanje. Lahko bi rekli, da je čas upočasnjen in skoraj zaustavljen. Vse, kar še priča o njegovem teku, je ozvočeno taljenje kosa ledu, ki v razstavni prostor vnaša materializacijo snežne krajine.

Razstava nas do tod pripelje skoraj breztežno. Med osrednjimi deli se vzpostavlja komplementarna odnosnost, ki skrbno vodi gledalčevo pozornost. Tako se materialnost vizualnih sredstev umika pripovednosti vse do točke, ko naletimo še na zadnja razstavljena kosa, ki edina zasedata stenske površine. Vso skromnost in izčiščenost del v središču razstavnega prostora nadomesti zgovornost in nasičenost poročila fiktivnega ministrstva in slike raziskovalca, ki z osvajalno zastavo zaznamuje ledeno krajino.

Lahkotno popotovanje v snežni imaginarij je nenadoma prekinjeno z vdorom realnega, ki podlega cinizmu. Naslikani zmagoslavni drži raziskovalca je sopostavljeno poročilo njegove tragične smrti. Nekakšen prevratni posmeh, ki opozarja, da osvojeno ostaja neosvojeno. Še več, da neosvojeno sploh ne obstoji. Pripovedovano raziskovanje neraziskanega in kartografiranje nezačrtanega se tako ponovno razblini v svoji fiktivnosti. Navsezadnje ni prostora niti za fikcijo, ki bi ob misli na nova ozemlja polnih surovin vsaj za hip omilila brezizhodnost našega časa.

Kot se je izkazalo, sta svežina in neobremenjenost razstave podkrepljeni z neizogibnim vdorom realnosti. Kot taka je dovršen in navdušujoč preplet, ki gledalca dviga v višine pripovednega in imaginarnega, le da ga v tej katarzični zatopljenosti lahko še globlje pretrese in pogubi.

 

Kartografijo neraziskanega je razbiral Domen Ograjenšek, glasbeno podlago pa je izbrala Elektro Karmen.

 

Avtorji: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.