Utopija je koristna samo, če je v prihodnosti, takoj ko jo poskušamo uresničiti v sedanjosti, pademo na trdna tla vsakdanjega življenja. Realnost so stvari, smeti in banalnost. Utopija živi v prihodnosti.

Nazorni prikaz prevezave med utopijo in realnostjo nam je bližje kot kadar koli prej. Točneje – v graškem Kunsthausu, kjer bo do maja na ogled razstava El Lisicki – Ilja in Emilija Kabakov: Utopija in realnost. Razstava predstavlja delo ruskega avantgardnega umetnika Ela Lisickega, ki se je navduševal nad revolucijo in radikalnimi spremembami življenja in umetnosti. Dela Lisickega so skozi razstavo premišljeno sopostavljena z umetnostjo Ilje Kabakova, moskovskega konceptualista, ki je v Sovjetski zvezi izkusil padec komunistične utopije.

Za Iljo in Emilijo Kabakova sta si utopija in realnost nasprotna pojma. Menita, da lahko sanje in utopije preživijo le, če nikoli ne postanejo resničnost. Izpolnitev sanj namreč vodi v njihovo bolečo destrukcijo. V Sovjetski zvezi sta oba izkusila komunistično utopijo enakopravnosti, ki se je v realnosti pokazala v obliki stalnega nadzora, strahu in represije. V 80. letih, času glasnosti in perestrojke, se sprva afirmativno obračanje na zgodovinsko avantgardo, predznačeno kot nekaj dobrega in pozitivnega, spremeni v kritično distanciranje. Postmodernistični obrat terja negacijo velike utopije avantgarde in odkrivanje sorodnosti med avantgardo in socialističnim realizmom.

V tem kontekstu je avantgarda prepoznana kot oblika totalitaristične umetnosti, njeni ideali pa naj bi se uresničili v socialističnem realizmu, kar je odkrival Boris Groys v svojem delu Celostna umetnina Stalin. V 80. Letih se tako pojavijo umetniki »socarta« in moskovski konceptualisti, ki poskušajo šokirati gledalca z združevanjem na prvi pogled nezdružljivih konceptov ter osmišljajo teme političnega zatiranja in totalitarne ideologije. Takšno naravnanost je Groys poimenoval »postutopizem«.

Postutopizem skoraj v celoti enači avantgardo s socialističnim realizmom in znižuje vrednost obeh, tako da razlikovanje med dvema konceptoma izgine. Ni odveč opozoriti, da se je podobno združevanje nezdružljivega in prevzemanje historične avantgarde vzporedno pojavilo tudi v slovenskem prostoru kot »retroavantgarda« skupine Neue Slowenische Kunst.

Na razstavi Utopija in realnost se entuziazem do revolucije Lisickega sreča s humoristično interpretacijo poznega sovjetskega obdobja v delih Kabakova. Predstavnik moskovskega konceptualizma retoriki napredka in svetle prihodnosti postavi nasproti banalnost vsakdanjega življenja – ruske пошлости – v komunalnem stanovanju. Rdeča zvezda Lisickega v središču razstave se dviga nad obiskovalci in razstavnim prostorom ter nagovarja: »Proletarci vseh dežel, združite se!«

Padli angel Kabakova zvezde ne vidi, z vso težo se je zgrudil na tla; kot da se je sprijaznil z dejstvom, da je propad neizogiben. Skupaj s sanjami so z neba padli tudi angeli. Od upanja je ostal samo še kup lično zbranih smeti, zbirka banalnih citatov prebivalcev sovjetskih »komunalk« in njihova posoda, ki je v lasti vseh, hkrati pa ni od nikogar. Človek prihodnosti Lisickega je pri Kabakovu predstavljen kot instalacija, naslovljena Človek, ki je poletel v vesolje. Tako kot večina narativnih instalacij Kabakova tudi ta pripoveduje fiktivno zgodbo malega človeka, ujetega v vsakdanje življenje. Instalacija predstavlja sobo stanovalca, ki se je pravkar s katapultom izstrelil v vesolje ter za seboj pustil razdejanje in odpadli omet luknje v stropu, skozi katero je poletel. Avantgardistična utopija letenja in osvojitve kozmosa postane beg od življenja. Ko v prenapolnjenem občinskem stanovanju ni več osebnega prostora, postane edina možna rešitev izginotje v prostranstvu vesolja.

Po Leninovi smrti je Lisicki simbolično povzdignil spomin na njegove ideje z načrtom za konstrukcijo Leninova tribuna, ki bi govorca, stoječega na platformi, povzdignila visoko nad poslušalce. Na razstavi je razstavljena tridimenzionalna interpretacija govorniške konstrukcije Lisickega, ki predstavlja sintezo konstruktivističnega načela v arhitekturi in suprematistične monokromatske plošče z napisom »proletarci«. Kult osebnosti velikega vodje se pri Kabakovu pokaže kot načrt za konstrukcijo Spomenik tiranu – vodji, ki je pravkar stopil s spodnjega dela spomenika in neodločno okleva na robu, medtem ko se mu prestrašeni mimoidoči poskušajo izogniti. Vloga velikega govorca je stvar preteklosti – resničnost je namreč že zdavnaj premagala utopijo.

El Lisicki je v svojem delu združeval vizualno podobo suprematizma in ideološko-politično ter funkcionalno naravnanost konstruktivizma. Na razstavi predstavljata primer takšne sinteze propagandni plakat Tolci bele z rdečim klinom in otroška slikanica O dveh kvadratih iz leta 1922, v kateri rdeči kvadrat premaga črnega in vzpostavi harmonijo na kaotičnem planetu. Nedvomno najodmevnejše delo Lisickega pa so njegovi PROUN-i, ki predstavljajo prehod od kompozicije h konstrukciji oz. od slikarstva k arhitekturi. PROUN-i so bili »projekt potrjevanja novega« - afirmacija nove umetnosti, ustvarjene za rusko dobo po revoluciji. Na razstavi je možno videti ali - še bolje – doživeti PROUN sobo, ki predstavlja približek tistega, kar je Lisicki označeval kot »iluzija iracionalnega prostora«. Suprematistična slika, ki je že zdavnaj zapustila okvir, sedaj izstopa iz stene, začenja lebdeti v prostoru in zavzemati celoten volumen sobe.

Vsem tistim, ki boste obiskali razstavo Utopija in realnost v Kunsthausu, predlagam, da se po vstopu v razstavni prostor najprej usmerite desno in se sprehodite skozi smetišče in komunalne kuhinje Kabakova. Samo tako vam bo uspelo prihraniti utopijo Lisickega za konec in se boste lahko zadovoljni vrnili domov v svojo realnost.

Na meji med utopijo in realnostjo se je po razstavi sprehodila Kristina Pranjić.