Do 14. aprila je v Moderni galeriji na ogled razstava Vedno na voljo, Feministične pozicije v vizualni umetnosti iz Slovenije. Razstava, ki je razširjena čez celo desno krilo galerije in tri kletne prostore, predstavlja dela petdesetih slovenskih in tujih umetnic, ki preizprašujejo problem diskriminacije spola bodisi vsebinsko bodisi skozi sam medij in umetniško prakso.

Dokaj široka tema razstave in znatno število sodelujočih prispevata k mnogoterim pristopom, ki jih je kustosinja in direktorica Moderne galerije Martina Vovk razdelila v več tematskih sklopov. Če ogled začnemo v skrajno desni sobi, nas najprej pozdravi kip Dube Sambolec – readymade uporne ženske na motorju, prekrite z barvo, kot da bi ravno stopila iz kakšnega romantičnega umetniškega ateljeja. Oznanja, da Ženske prihajajo! Za njo se na digitalni risbi Vesne Bukovec, ki prekriva večji del stene, vrstijo kolesarke, protestnice, optimistke, antifašistke … Zdi pa se, da se bodo kaj kmalu zaletele v stekleni strop, upodobljen na seriji slik Agate Lielpētere na nasprotni steni. Soba služi kot nekakšen uvod v bitko med žensko emancipacijo in ovirami, s katerimi se, kot opozarja razstava, ženske nenehno srečujejo.

Uvodu sledijo razmisleki o delu, o spolu in identiteti kot konstrukciji, o marginalizaciji in zatiranju žensk ter spolnosti in materinstvu. Že v drugi sobi, kjer so združeni premisleki o delu, postane razvidno, da vsakemu tematskemu sklopu načeloma pripada ena soba.

Ta pragmatičen kuratorski pristop, ki nam morda res olajša soočenje s tako obširno temo, lahko razumemo kot poskus kategorizacije mnogoterosti individualnih glasov. Vendar pa združevanje umetnic v prav tako obširne podkategorije na trenutke deluje preveč shematično in predlaga homogenost tam, kjer je v resnici ni. Tako se na primer v prostorskem dialogu znajdeta dva fotografska projekta. V prvem Mankica Kranjec izpostavlja pogosto spregledane delavke. V sodobnih, živih portretih se ženske ponosno nasmihajo v svojih uniformah. Ponos je seveda zaslužen. Ponesrečeno pa je, da se nasmihajo ravno nasproti obešenim zgodbam odpuščenih tekstilnih delavk Mete Krese. Za piko na i se zraven predvajajo še dokumentarni videi Tadeja Pogačarja o prostituciji.

Ob sprehajanju med deli se naši vtisi nenehno spreminjajo iz ponosa in solidarnosti v žalost, iz žalosti v jezo in obup. Zdi se, da za vsako rešitev obstaja nov problem. Občutek brezupnosti bi bil sicer lahko zelo preudarno sporočilo razstave, ni pa jasno, ali je nameren. Prej se zdi, da medsebojno nasprotovanje sicer močnih pozicij individualnih avtoric škodi učinkom posameznih del.

Kot kakšna skrivnost so v kleti postavljena dela o ženskem telesu, krvavitvi in o posledicah spolnega nasilja. K njim nas vabijo močne vibracije temačnih zvočnih posnetkov. Oznanjajo, da se tu dogaja nekaj intenzivnega. Majhne, zatemnjene sobe nam dajejo občutek, da gre za nekaj prepovedanega. Spust do njih pooseblja družbeno stigmo. Tak kontekst zanikuje učinek umetniških del, ki že s samim obstojem poskušajo teme destigmatizirati. Res pa je, da so to edina dela na razstavi, ki si jih lahko ogleda vsaka obiskovalka kavarne Moderne galerije. Torej gre za stvari, ki jih skrivamo, pa vendar se z njimi nehote soočamo vse.

V sredinski sobi prvega nadstropja naletimo na naslovno delo Vedno na voljo. Gre za video Maje Hodošček, ki na prvi pogled deluje kot surov avdicijski posnetek. Opazujemo konfrontacijo igralke s kamero, torej z nami, ki po scenariju igramo vlogo moškega pogleda. Igralka Lina Akif v navidezno spontanem monologu potuje od misli do misli. Opisuje, kako pri njeni identifikaciji prevlada pridevnik birasna, komentira, kako angleščina lahko služi kot maska in kako je govoriti v slovenščini ranljivo, sprašuje se, kaj zanimivega lahko še pokaže, pove … Vsak tok misli po svoje vodi v enak zaključek; utrujena je. To, da je nenehno vidna, opazovana, sojena, jo utruja. Želi si le obstajati, delati in biti dovolj. Nagovor vzbuja občutek nelagodja, ker ji ravno naš pogled ne da miru. Če bi lahko, bi odvrnili pogled, ugasnili kamero, a je že prepozno. Usodi tako gledalca kot igralke sta že določeni – nadaljevali se bosta tudi brez nas.

Ob poslušanju monologa se razjasni naslov razstave. Ženske so primorane biti vedno na voljo. Izpolnjujejo, po navadi kar istočasno, vloge delavk, mater, ljubimk, fantazij, reprodukcijskih objektov, žrtev, mitov, konstruktov, rešiteljic, grešnih oslov … Pa vendar, kot dokazuje razstava, teh vlog pogosto ne izbirajo same.

Ravno tako, kot so nekatere vloge ženskam samoumevno pripisane, so jim druge onemogočene. Na to med drugim opozarja graf, ki spremlja uvodno besedilo razstave. Prikazuje delež samostojnih razstav v Sloveniji glede na spol od leta 1991 do 2021. Od tega, da je leta 1991 kar 83 % razstav predstavljalo moške avtorje, je število razstav ženskih avtoric pridno naraščalo do skoraj sorazmernih 43 % leta 2021. Ob teh dejstvih dobi naslov skrajno ironičen ton. Razumemo ga lahko kot obljubo, ki jo graf pod njim jasno zanika. Kot ena izmed glavnih ustanov umetnosti v Sloveniji Moderna galerija nedvomno prispeva k reprezentaciji spolov. Naslov bi lahko potem razumeli kot samoironijo, a je bolj verjetno, da gre spet za kuratorsko nepremišljenost. Zlasti ker le peščica razstavnih del neposredno nagovarja problematiko poklica umetnice. Takih del ni niti toliko, da bi si prislužila lastno sobo oziroma tematski sklop.

V novi luči se prikaže tudi motoristka Dube Sambolec, ki je že leta 1976 oznanila, da ženske prihajajo, v galeriji pa je parkirala šele slabih petdeset let pozneje. V opisu dela lahko preberemo, da po nekaterih interpretacijah velja za prvo eksplicitno feministično delo v zgodovini umetnosti v Sloveniji. Dúba Sámbolec je bila leta 1971 med prvimi tremi ženskami, ki so bile sprejete na študij kiparstva na ljubljanski likovni akademiji. Sledi logičen pomislek, zakaj delo ni del stalne zbirke Moderne galerije. Pravzaprav nesorazmernost reprezentacije žensk na začasni razstavi in v stalni zbirki ostro bode v oči. V slednji je moč, če smo res pozorne, najti le dve ženski avtorici. Razstavljene so risbe Metke Krašovec in ena slika Milene Usenik. Torej nam dela ženskih umetnic niso na voljo vedno, pač pa samo do aprila?

Jasno postane, da je naslov razstave nekoliko neroden. Ob nekaterih umetniških delih je popolnoma dosleden, ob drugih celo moteč. Angleški prevod služi bolj kot podnaslov, ker ob trditvi Vedno na voljo odgovarja na vprašanje za koga ali za kaj? Za užitek drugih. Tistim, ki jim feministični diskurz ni tuj, je morda jasno, da ravno zato, ker so ženske na voljo tako, ne morejo biti na voljo drugače. Natančneje – pomanjkanje ženske reprezentacije v umetnosti je seveda tesno povezano s tem, da so ženskam samoumevno pripisane drugačne vloge. Pa vendar izbora naslova ali pa njegovega pomena Moderna galerija ni pojasnila. Namesto da bi povezal raznolika dela razstave, se potemtakem zdi, da poudarja eno izmed mnogih feminističnih pozicij.

Izpostaviti 50 ženskih glasov je pohvale vreden cilj, pa tudi izjemno zahteven. Dobronamernost Moderne galerije nas ne zamoti dovolj, da bi spregledali določene pomanjkljivosti. Hote ali ne, razstava dokazuje, da je umetnic in njihovih praks preveč, da bi jih posplošili pod kategorijo ženska. Za to, da bi bila vsaki umetnici dana prostor in čas, ki si ju zasluži, lahko le upamo, da bodo odslej ženske v umetnosti na voljo redno.

Na voljo je bila Kara. Pomagala je Lucija.

Popravek: Na spletni strani Moderne galerije lahko vidimo, da je v stalni zbirki kar 86 del ženskih avtoric. Na stalni postavitvi, torej razstavi, ki stalno zbirko predstavlja, pa jih je na ogled le devet.

Vir slike: MG+MSUM