Na petkovo popoldne sem se oglasila v Galeriji Alkatraz. Bil je eden prvih zares toplih in sončnih spomladanskih dni. Ob tej priložnosti lahko citiramo kar spremno besedilo aktualne razstave: »Gre za enega tistih trenutkov, ko nas preplavi občutje blaženosti, zadovoljstva, ko bi najraje pritisnili na namišljeni gumb in ustavili čas.« Znotraj galerije nas je sprejelo zelenje, ki zunaj te dni že razpira svoje poganjke, v notranjosti pa smo ga uzrli le na papirju. Razstava Sreča v Nikšiću Jasmine Grudnik je torej načrtovana tudi času primerno.

Pravijo sicer, da nisem izbrala najboljše ure. Prosojen papir, prečno na tla razprostranjen do stropa, reflektorji namreč bolje osvetlijo v zatemnjenem prostoru. Galerija Alkatraz je sicer vse prej kot presvetljena z naravno svetlobo, ob tej priložnosti pa je bilo te preveč. Motive, oblikovane z risarsko potezo čopiča, sem razbrala z nekolikšno težavo. Toda, no, nekako je šlo. Kot sem opazila, na sestavljenih papirnatih površinah najdemo sproščene posameznike, ki uživajo popoldansko kavo. Sedijo za vrtnimi mizicami, med njimi pa so košata drevesa, ki skozi veje mečejo sence na zeleno trato. To je torej ta sreča v Nikšiću!

Risba čopiča je hitra, tvorijo jo široki nanosi, ki izrisujejo linije dreves in posameznikov. Obilnejši motivi ‒ kot so stebla in figure ‒ so po svoji površini neobarvani, a jih zamejuje izrisana površina trate. Kontrast med ploskvami pričara reflektor, ki sveti od tal proti površini papirja. Posledično je s pomočjo usmerjene svetlobe senca, ki jo naj bi jo v Nikšiću metalo opoldansko sonce, razvidnejša.

»Prosojnost« enkratnega doživetja, ki ga je umetnica sprva zabeležila v skicirko, pa metaforično vzporednico najde tudi na skorajda transparentnem papirju. Takšna izbira ni samoumevno optimalna, temveč je le izbira. Prav tako kot Grudnik trdi, da poskuša »v prostoru«, torej »scenografsko prikazati občutke, ki jih beleži z risbo.« Vprašanje prenosa motiva pa je izrednega pomena, sploh ker se zdi, da ta »scenografskost« ni popolnoma razvita. Sploh pa ne drži, da, kot citiramo, »omejevanje na en medij ali dimenzijo ni dovolj za komuniciranje nečesa tako kompleksnega, kot je zaznavanje sveta okoli nas in čustev /…/« Če bi to držalo, bi lahko za nerelevantne označili vse risbe, slike, pa tudi gibljivo podobo in tako naprej. Bolj kot to se zdi relevantno, kaj medij prenese in kaj se z njegovimi zmožnostmi lahko ustvari.

To je nekako vse, kar bi lahko zapisali, saj slabša berljivost motivov tekom dnevne svetlobe v Alkatrazu niti ne fokusira pogleda na posamezni motiv, s težavo pa zajame tudi celotno kompozicijo. V kolikor se vidljivost izboljša na večer, pa s tem premosorazmerno ugaša tudi število obiskovalcev, ki se po osmi uri ne morejo več oglasiti v galeriji. To bi morali nekako vzeti na znanje in zato poskusiti svetlobo uravnavati drugače. Torej z bolj fiksno in neprepustno zatemnitvijo.

Na splošno se zdi, da je projekt nastajal hitro, brez temeljitega kuratorskega premisleka. Samostojno razstavo Jasmine Grudnik, ki na ALUO zaključuje magisterij slikarstva, je bilo lažje kot katero drugo izvesti predvsem zaradi velikih površin, ki zapolnijo galerijo. Pa še to so v Alkatrazu reševali z osrednjo postavitvijo v prostor. Oziroma z zgostitvijo papirnatih pol v prostorsko inštalacijo, ki ne pokriva le stenskih ploskev. Oblikovanje slikovne globine prostora je solidno, figure pa so morda malce preveč podobne kompozicijam večernega akta. Vsekakor je jasno, da za njimi stoji avtorica, vešča čopiča. Ni pa jasno, zakaj naj bi si takšen projekt kar takoj zaslužil svoj prostor v galeriji. Zdi se, kot da ima projekt vsaj nekaj potenciala, a ta še ni razvit. Zdi se, kot da nekaj manjka, in to dobesedno.

Pri tem se pod vprašaj postavlja razstavna politika galerije, ki bi lahko nekaj energije namenila avtorjem, ki kljub svoji mladosti ponujajo portfolio s številnimi kompleksnimi in vsebinsko tudi povezanimi projekti. Morda je nehvaležno in izključujoče navajati poimensko, a mislim, da se večina ustvarjalcev zaveda razlik med projekti, ki so idejno še v povojih in med doslednimi izpeljavami. Na svojo samostojno razstavo na primer upravičeno čakajo Tomo Stanič, Maruša Meglič, Neža Knez, Valerija Zabret in Tejka Pezdirc.

Pri tem velja, da prazne galerije ni težko najti, saj je kar nekaj takšnih, ki zaradi pomanjkanja finančnih sredstev svojega programa ne morejo uresničevati. Večji problem se pojavlja pri izplačevanju honorarjev avtorjem, tehnikom in kustosom. Mladi ustvarjalci namreč še ne prejemajo finančne podpore, namenjene samostojnim umetnikom, pa tudi če bi jo, je ta majhna, in to ne bi pomenilo, da niso upravičeni do razstavnine. Razstava v Alkatrazu omogoča tudi izplačilo, a mislim, da bi si razstavni termin bolj zaslužil kdo drug … delo Jasmine Gurdnik pa bi moralo prej še dozoreti.