VOJNA SFER

VOJNA SFER

Recenzija dogodka
9. 9. 2014 - 13.00

Minuli teden se je v Galeriji Kapelica zaključila razstava Sferizmatik Nevena Korde, ki sestoji iz performansov Pripenjanje in Odpenjanje ter instalacije, ki jo performansa puščata za sabo kot svojo materialno sled. Pri tem je težko reči, ali gre za neločljivi spoj, v katerem se omenjene komponente kot take razpuščajo, ali pa se nasprotno ohranjajo kot avtonomne entitete. V vsakem primeru se med njimi odvija nekakšna nanašalna struktura, ki razstavi vzpostavlja lasten jezik. Jezik, ki ni zlahka dostopen, temveč zahteva tipanje, razbiranje ali celo dekodiranje razstavnih elementov.

Zato bi lahko rekli, da je razstava participatorna. Izmuzljivi pomen ali celo smisel razbija udobje, ki ga obiskovalcu nudi pasivno opazovanje. Četudi je koncept ponujen že vnaprej, mu razstava ostaja le deloma zvesta. Pravzaprav ga sledeč zahtevam PR-obvestila posploši do te mere, da obiskovalcu ponuja le še slutnjo tega, kar ga čaka na sami razstavi. Izmuzljivosti pomena pa prispeva tudi časovna struktura razstave. Performansa, že po sebi zaznamovana s hipnostjo in minljivostjo, sta se odvila ob različnih dneh in s tem vpela razstavo v čas. Jo temporalizirala, tako da ne govorimo več le o razstavnem prostoru, temveč tudi o razstavnem času. To pa pomeni, da enkraten obisk ni dovolj. Da postane družabni otvoritveni večer sekundarnega pomena napram samim umetniškim delom, kar se sicer v sodobni razstavni kulturi zgodi bolj poredko.

Z vstopom v galerijski prostor je obiskovalec sprva soočen s projekcijo, ki na ozadju vrteče se lasulje niza datume umetnikovih preteklih razstav in mandate premierjev, ki tem datumom ustrezajo. Lahko bi rekli, da je sporočilo na tej točki še jasno. Projekcija z vso svojo skromnostjo postavlja teren, na katerem se lahko postavljajo vprašanja o preseku med umetnostjo in politiko. Torej, vprašanja o tem nenavadnem fenomenu, ki mu pravimo kulturna politika.

Lahkotnost začetka pa se nemudoma razblini ob osrednjem delu razstavnega prostora. Tam se je na otvoritvenem večeru odvil performans Pripenjanje, ki ga je ob dovršitvi nadomestila multimedijska instalacija. Slednja služi prvemu kot njegova materialna sled. Nekakšno samoarhiviranje, ki mu omogoči, da se ohrani v lastni minljivosti. Umetnik tako kleči pred vrtečo se lasuljo, presvetljen s tremi barvnimi reflektorji, ki spreminjajo barvo. Spremlja ga prav tako spreminjajoči se zvok, ki ga proizvaja isti protokol. Vse skupaj pa snemata dve kameri, katerih posnetki so sočasno projecirani na platno za umetnikom.

Vizualna podoba, ki s tem nastane, je večplastna. Umetnikova glava je podvojena s projekcijo, na kateri sta zaradi dveh kamer izpostavljena njegovo oko in uho. Oba ločuje le rez perspektiv, ki problematizira njun odnos v razmerju do medijske umetnosti. Torej, zvok in vid, vid in zvok, vzajemno pogojena. Podobno je podvojena tudi sama lasulja, ki na projekciji tvori živo in dinamično, toda hkrati tudi ponavljajoče se ozadje. Z njim se performans ali instalacija navezujeta na začetno projekcijo.

Neizhodiščnost kroga, v katerem se suče lasulja, je problem, ki vznikne v presečišču obeh omenjenih področij. V presečišču področja kulturne politike, ki ga materializira začetna projekcija, in področja same medijske umetnosti ali umetnosti nasploh, ki jo materializira omenjeni performans. Toda navezava se dopolni šele s tretjo komponento razstave, ki se na nekakšen hegeljanski način postavlja z odpravo prvih dveh.

To je performans Odpenjanje, s katerim se umetnik odreka umetniški distanci, ki izrekanje pomena prepušča samim umetniškim delom in se njihove razlage loti kar sam. Razlog za to je po besedah umetnika predvsem v tem, da je umetnost ogrožena. Najprej iz strani medijske brezbrižnosti, ki pogleda ne usmeri dlje od PR-obvestil. Nato pa še iz strani konkurenčnih družbenih ved, ki bi naj že povsem obupale nad družbeno produkcijo vednosti in raje hlastajo po terenu kolektivnega imaginarija.

Drugemu očitku ne ubeži niti avtor te recenzije. Temu navkljub pa se ne moremo izogniti občutku, da se pravi krivec skriva nekje drugje. Kolikor je medijska brezbrižnost skoraj splošno sprejeto dejstvo, je nasprotno ideja o spopadu med umetnostjo in družbenimi vedami nenavadna, da ne rečemo kar smešna. Res je, da se opira na pravilno opazko, da so na polju sodobne umetnosti vse bolj v ospredju koncepti in teorije. Toda težko si predstavljamo, da ravno zavoljo samih družbenih ved. Morda je le bolj smiselno vzeti pod drobnogled kustose ali kuratorje ter vladne ali nevladne organizacije, ki neposredno vpeljujejo takšna ali drugačna dognanja na polju umetnosti. Medtem ko hkrati predstavljajo skoraj neobhodne posrednike med umetniki na eni strani in publiko ter finančnimi sredstvi na drugi.

Ravno ti posredniki so tisti, ki zavoljo boljšega dostopa do raznih sredstev ustvarjajo hiper produkcijo umetniških dogodkov. Kar povzroči prenasičenost kulturno-umetniškega prostora in posledično nevidnost umetnikov in njihovih umetniških del, ki se v vrvežu preprosto porazgubijo. Medtem pa si publika, kritiki in mediji večinoma zapomnimo in poveličujemo le razstavljalno politiko njihovih posredovalcev.

Sferizmatik se tako izkaže za nekakšen stroj za odpiranje vprašanj in razkrivanje problemov, ki pestijo okoliško kulturno-umetniško sceno. Toda od vseh odprtih vprašanj, umetnik tistega ključnega, ki vse ostale še najprej povzema, ne odpre.

Avtorji: 
Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness