4. 11. 2014 - 13.00

VPRAŠANJE KONCEPTA

Audio file

Na polju sodobne umetnosti se pogosto srečamo s strahom, da so koncepti zlovešče, črne luknje, kjer se umetniška dela za vedno izgubijo. Nekakšna prebrisana sredstva slavoželjnih kustosov ali kuratorjev, ki jim je umetnost le medij lastnega izraza. Toda kakor je takšno prepričanje prenagljeno in paranoidno, ne kaže nič bolje tudi njemu nasprotnemu prepričanju, ki meni, da je koncept stvar lahkotnega inteligibilnega okrasja.

Sledi slednjega lahko pogosto zasledimo okoli ohlapnih ali hermetičnih opisov umetniških del, ki se teh zares ne tičejo. Dodani so jim zavoljo večje eksotičnosti, boljšega uspeha na raznih razpisih ali pa zato, ker je takšen trend. S tovrstnimi težavami se, kot bomo poskušali pokazati, srečuje tudi razstava Robertine Šebjanič Aurelia 1+Hz/proto viva generator. Ta bo na ogled v Galeriji Kapelica vse do 21. novembra.

Razstava postavlja na ogled istoimensko delo, ki ga lahko razdelimo na tri komponente: na presvetljen vodni tank, v katerem se giblje peščica meduz; na projekcijo njihovega gibanja in na tank z robotizirano življenjsko tvorbo. Komponente so med sabo povezane, tako da se gibanje meduz odraža tudi na digitalni projekciji in v gibanju robotizirane tvorbe. To omogočajo senzorji giba, ki beležijo gibanje meduz, in algoritem, ki prevaja pridobljene informacije v format, primeren ostalim komponentam.

Sledeč konceptu oziroma spremnemu tekstu želi delo raziskati “možnosti sobivanja živali in strojev”. To počne z raziskovanjem sinhronega obnašanja med meduzami in robotizirano tvorbo, ki naj bi preseglo zoperstavitev umetno-naravno ali organsko-mehansko. Robotizirana tvorba tako ne oponaša gibanja meduz, temveč je njegov neposredni odraz; gibanje, ki je isto gibanje. Med njima se ustvari vez, ki se sicer znotraj samega konceptualnega okvira omenjenih dvojic oziroma zoperstavitev zdi nemogoča.

Toda s tem ko se umetniško delo loteva te vezi povsem neposredno; s tem ko so torej postavljeni na ogled le oba nasprotujoča si pola in vez, ki ju preči ali združuje; je njuna sinhronost razumljiva in prepričljiva ravno na podlagi samih zoperstavitev ali dvojic, ki jih želi preseči. To pomeni, da ne odpira vseh problemov, ki jih te dvojice predstavljajo; ne nagovarja razlogov za njihovo preseganje, pač pa je prazni shematizem, ki nikoli ne seže onstran svoje samoreferencialne strukture. Je misel, ki to zares ni. Misel, ki je prepričana, da ji zavoljo tega, ker gre za “art”, ni treba biti misel.

Vsa vprašanja o podaljševanju človekovega življenja in o mejah njegove žeje po večnosti nas zato v spremnem tekstu precej presenetijo. V delu niso razvidna in zvenijo kot naknadno konceptualno dopolnilo, ki želi zapolniti manko vsebine.

Delo sicer res nagovarja sinhronost med neminljivo robotsko tvorbo in večnimi meduzami, “ki pulzirajo v svetovnih morjih in oceanih že preko 650 milijonov let”; toda kako prispemo od tod do premisleka o podaljševanju življenja in o biopolitičnih instancah, ki onemogočajo egalitaren dostop do njega? Od kod tovrstna etična vprašanja?

Če že pristajamo na njih, se kvečjemu porajajo v obliki vprašanja: kaj se zgodi, ko se človek kot veliki stvaritelj sedmi dan umakne iz dane enačbe in vlogo upravitelja prepusti živali? Vprašanje, ki se pravzaprav reši vse etičnosti s tem, ko prenese vso odgovornost vodenja mehaniziranih bitij le na druga, nič bolj avtonomna bitja - na meduze, ki nevede plavajo v presvetljeni vodi.

Razstava ponuja vizualni spektakel, ki gotovo ne razočara. Vendar ostaja problematična na točki, ko pretendira po konceptualni izdelanosti ali kritičnem naboju, ki ju samo umetniško delo ne more podpreti.

Avtorji del
Institucije
Kraj dogajanja

Dodaj komentar

Komentiraj