V tokratnih Finih umetnostih bomo govorili o nekaterih asociacijah ob video instalaciji Odgovornost za videne stvari: zgodbe v negativnem prostoru kolektiva BADco. BADco. je skupina, ki se že od leta 2000 ukvarja s performansom, svoje delovanje pa gradi predvsem na kolaboraciji med različnimi profili ustvarjalcev. Jedro kolektiva sestavljajo Pravdan Devlahović, Ivana Ivković, Ana Kreitmeyer, Tomislav Medak, Goran Sergej Pristaš, Nikolina Pristaš, Lovro Rumiha in Zrinka Užbinec. Gre za navezo štirih koreografov in plesalcev, dveh dramaturgov, enega filozofa ter producenta, ki se posvečajo raziskavi performativnih protokolov, pri tem pa svoje projekte strukturirajo okrog raznolikih formalnih in neformalnih odnosov zaznave in kontekstov. Kot svojo posebnost, zaradi katere so mednarodno prepoznavni, izpostavljajo prerazporeditev ustaljenih odnosov med publiko in performansom, izzivajoč določene performativne stalnice ter problematizirajoč strukture komunikacije.

Instalacija Odgovornost za videne stvari se je te dni z beneškega bienala preselila v Aksiomo. Prostor galerije je predelan v zaprto strukturo, ki so jo nekako po diagonali razdelili s predelno steno. Na obeh straneh stene se nahaja več monitorjev, na katerih se predvajajo podobe obiskovalcev galerije. Po prostoru so namreč vgrajene kamere, ki dokumentirajo premike ljudi. Posneti signali potujejo v računalnik, ki s pomočjo posebnega algoritma predeluje zajete slike in jih z določenim časovnim zamikom pošilja k ekranom. Na ekranih je tako možno zagledati samega sebe in druge obiskovalce »v preteklosti«. Na nekaterih točkah so zmanipuliranim posnetkom dodane tudi razne intervencije, s katerimi se dobi občutek plastenja podob. Nad glavami obiskovalcev, posnetih iz ptičje perspektive, tako na enem izmed monitorjev plešejo plesalke, na nekem drugem pa prihaja do prehodov in prelivanj med različnimi skupinami posnetih obiskovalcev in tako dalje. Spremljevalni podnapisi dodajajo posnetkom neko nad-dimenzijo, saj vpeljejo nekakšen kvazi-dokumentarni pogled od zunaj.

Skupina je ta - tukaj le v grobem opisani - snemalni sistem razvijala nekaj let v sodelovanju z računalniškim strokovnjakom. Med drugim se jim je porodila ideja, da bi ga razvili v nekakšen širše dostopen produkt, ki bi omogočal sistematično dokumentiranje odrskih performansov, pa tudi interaktivno delo v kombinaciji giba in snemalne tehnologije. Kar se sliši zelo zanimivo.

Kar je pri projektu že na prvi pogled izstopajoče, je poskus svojevrstne manipulacija časa. Časovni zamiki gibov v prostoru navzočih človeških podob namreč sproti ustvarjajo nov pogled na preteklo, na nepovratno, na tisto, kar bi lahko bilo. Obenem gre za svojevrsten poudarek vsakršnega dokumentiranja, kar lahko razumemo kot projekcijo oziroma upodobitev občutka obsedenosti z dokumentom performansa kot umetniškega dela, ki je ena izmed pomembnih razsežnosti sodobne umetniške produkcije. Po drugi strani se zdi, da šele v soočenju s časovnim zamikom lastne zrcalne podobe za hip ozavestimo obstoj časa »v prostoru«. In ta čas je na tej točki soočenja prej osebni čas, čas samorefleksije, kot pa čas skupnosti. Tu je poudarek na preteklosti, saj dokument vendarle ne more niti reprezentirati niti producirati prihodnosti. Če pa mu nasedemo in ga razumemo kot ultimativno in neizogibno potrebo, nujo, mu s tem v resnici dovolimo, da preteklost perpetuira v prihodnost, kar rezultira z dejansko odsotnostjo sedanjosti, to je življenja kot takšnega. Oziroma pomeni odpravo performansa kot kritične intervencije v prostor tukaj-zdaj.

V tem premisleku o časovnem diskurzu umetnostnega sistema se pravzaprav dotikamo terorja neoliberalizma, ki kritične protagoniste kaznuje predvsem s pomočjo svojega pretkanega ekonomskega instrumentarija, ob tem, da jih hkrati praviloma perverzno nevtralizira z v nedoločeno prihodnost preloženim priznanjem. Sprevrženi afirmativni mehanizem preloženega priznavanja izhaja iz »zlorabe časa v času« in gre z roko v roki z ekonomskimi sredstvi prisile. Ta, tako imenovana prokrastinacija, je postala sama sebi cilj. Povedano z besedami sociologa Zygmunta Baumana, »pro-krastinirati pomeni nekaj umestiti med stvari, ki pripadajo jutrišnjemu. Prokrastinirati pomeni manipulirati z možnostmi prezence stvari tako, da njeno pripadajočo sedanjost zavlačujemo, odlašamo in prelagamo na pozneje, jo držimo na distanci in odlagamo njeno nemudnost. Prokrastinacija kot kulturna praksa je dosegla priznanje s prihodom moderne. Njen novi pomen in etična pomembnost sta rezultat nove pomenskosti časa, časa, ki ima zgodovino, časa, ki je zgodovina.«

Obsesija povzdigovanja preteklosti na piedestal – ki poteka skozi diktat dokumentiranja – pripelje k zamiku sedanjosti v nedoločeno prihodnost. Kar povsem sovpada s paradigmo arhiviranja, konzerviranja in nevtraliziranja, ki jo sprovaja institucija – muzej, galerija, raziskovalni inštitut, klinika. Sedanjost tako ostaja na večnem čakanju, v upanju, ki je podkrepljeno z dejstvi, da se bodo stvari premaknile enkrat kasneje, v prihodnosti, le potrpeti je treba do konca raziskave, ki bo dala navodila, kako in kaj naprej. A problem je, ker se resnična akcija potemtakem nenehno prestavlja, odmika, pravzaprav postaja nezaželena. V potrošniški pasivnosti je vsak upor odvečen. Zagovorniki reprodukcije preteklosti, tako tisti delujoči znotraj kot tudi oni izven umetnostnega sistema, so zato zvesti svojim arhiviranim, dokumentiranim umetninam, ki jim omogočajo udobje kapitalističnega statusa quo.

V tem prispevku zapisane asociacije ob ogledu instalacije Odgovornost za videne stvari se lahko naprej razvijajo ravno ob hkratnem premisleku o njenem naslovu. Odgovornost za videno terja poglobljen premislek o sodobnem terorju dokumentiranja. Toliko prej ob dejstvu, da nas tako ali drugače snemajo na vedno več javnih in nejavnih krajih, nam omejujejo gibanje, izražanje, svobodo. BADco. je v opisanih kontekstih podal zanimivo perspektivo pogleda od znotraj, ki se nam vrača in obrača navzven.

Foto: arhiv BADco.