Kako avtonomno bivati v družbi, kjer smo vsi le še potencialni zločinci? To je vprašanje nadzora, ki se mu ni bilo mogoče izogniti 5. in 6. februarja v projektnem prostoru Aksioma, kjer so gostili umetniški kolektiv Motus. Kolektiv, ki sta ga leta 1991 ustanovila Enrico Casagrande in Daniela Nicolò, je postavil in uprizoril inštalacijo-performans Kdaj, s katerim se odziva na vsakdanji pojav nadzora.

Za performans, ki tematizira nadzor, je težko reči, kdaj se zares začne. Mar tisti trenutek, ko pred vhodom projektne sobe Aksioma uzremo premikajočo se varnostno kamero? Ali pa tisti trenutek, ko stojimo v majhni sprejemnici in umikamo pogled v svoje osebno zatočišče, pa naj bo to sogovornik, brošura ali tla? A začetek niti ni toliko pomemben, saj tudi s samim pričetkom performansa ostaja izmuzljiv do trenutka, ko postane povsem gotovo, da se je že zdavnaj zgodil. Tako se izkaže, da za ta performans niso pomembne zgolj tehnične priprave, temveč tudi nastavitev samih gledalcev.

Gledalci smo del tega performansa, toda nikakor ne dejavni del. Del performansa smo sami na sebi kot nosilci in vršilci pogleda ali kot nadzirana in nadzorujoča telesa. Performans Kdaj zato ne zahteva uvoda, konteksta ali kakršnekoli vnaprejšnje geste, ki bi mu položila tla. Ta so že položena. Tičijo v strahovih, lastnih paranoidni družbenosti, v kateri se gibljemo skozi naš vsakdan.

Na “začetku” performansa smo zato soočeni zgolj z dejstvom, da je v Ljubljani nameščenih 266 varnostnih kamer. Za eno od teh varnostnih kamer sedi režiser Enrico Casagrande, ki kaže gledalcem hrbet. V kameri zgoščena točka pogleda se skozi Enrica in vse nadaljnje opazovalce razprši. S tem se izgubljajo naše identitete, tako da se nam za hrbti vzpostavlja le neosebna, anonimna in vseprisotna oblast, oblast nadzora. Na drugi strani kamere je ulica, kjer zagledamo podobo igralke Silvie Calderoni [silvije kalderoni], ki se je kolektivu Motus pridružila leta 2005. Odnos nadzorovalca in nadzorovanega je torej pomnožen z odnosom režiser - igralka in moški - ženska. Silvia, ki je skozi kamero videna kot zmedena in dezorientirana podoba, se s svojimi besedami in ozvočenim srčnim utripom sprehaja skozi ves razpon strahu pred nadzorom.

V takšni postavitvi so glavni akterji performansa oropani vsega namena, volje in ne nazadnje svobode. Vse se odvija po nuji ali odzivnosti nadzorovanega telesa. Zato gibanje Silvie Calderoni na ulici postaja vse bolj živalsko. Z njim postaja prestrašena volkulja, ki išče zatočišče pred pogledom. Živalsko teče po cesti, razgalja svoje telo in pospešuje gibanje do trenutka, ko ji ne preostane nič drugega kot to, da pogled usmeri nazaj v kamero. V tem trenutku si prisvoji moč, s katero si začne predstavljati nadzornika v njegovi nadzorniški sobi.

Njene predstave sprevračajo razmerje oblasti in vplivajo na sama dejanja nadzornika. A trenutek in vsa moč, ki se v njem dozdevno skriva, sta iluzorna. Silvia ni nič manj nadzorovana in nič več svobodna. Skupaj z nadzornikom Enricom se znajde ujeta v prepletu nadziranega in nadzorovanega, kjer ni več jasno določenih vlog. Pred nami sta le še nadzirana nadzorovalca sinhronih dejanj, v katerih se spojita "zunaj" ulice in "znotraj" nadzorne sobe. Prostora sicer ostajata ločena, toda skozi vzajemni nadzorni pogled Silvie in Enrica povsem nerazločljiva. Performans tako skozi sprevračajoči odnos nadzora in odzivnega strahu postavlja vprašanje, kdo poseduje prostor in čas ali kdo si nad njima prisvaja moč.

Ločeni prostor, ki se kaže kot zadnja zev med Enricom in Silvio, pa se ne obdrži dolgo. Prestrašena in utrujena volkulja se z ulice zateče v nadzorno sobo, tako da se obe figuri nadzora končno znajdeta v istem prostoru, ki postane bolj zunanji kot zunanjost ulice in bolj notranji kot notranjost nadzorne sobe. Naenkrat sta torej v absolutnem prostoru, kjer začnejo vznikati vprašanja, kot je, kako daleč vame sploh seže kamera in kaj ostane od mene, ko me strah vzbujajoči nadzor oropa duše. Zgodi se skrajni skeptični moment, ki prevprašuje tako moč pogleda kot lasten Jaz. Vsa brezupnost tega momenta ponovno požene Silvio v divji tek, ji poviša srčni utrip in izčrpa telo do točke, da se telesnost razkrije kot zadnja in edina gotovost.

Performans pušča za sabo misel, da vsem, ki so oropani duše od strahu vzbujajočega nadzora, preostane le telo. Toda to ni več individualno telo, omejeno na "tukaj" nekega Subjekta, temveč vseprisotno živalsko telo, za katero velja na steno projektne sobe projiciran zapis "v telesu se rodimo resnični in utopični”. Skrajni moment skeptičnosti se tako izkaže za edini in največji moment gotovosti. To je moment živalske telesnosti onstran krotkih in nadzorovanih teles oblasti.

Performans Kdaj skozi raziskovanje različnih načinov nadzora in njemu pripadajočega strahu odkriva skrajno možnost svobode. Kolektiv Motus ga vpenja v širši kontekst svoje performativne in umetniške prakse, v kateri povezuje dve skrajni točki politične misli. Ti točki dobita svoj izraz v Aristotelovem človeku kot zoon politikon in Foucaultovi biopolitiki. Performans Kdaj se znotraj tega okvira izkaže kot eksperiment za prihodnji čas, ki postavlja vprašanje, kaj se zgodi na točki, ko nadzor dokončno izčrpa še zadnje kotičke naše biti.

Izpod nadzora je recenziral Domen Ograjenšek.