Živeti v apolitičnem mestu

Oddaja

V tokratnji oddaji Hertz Arhitektur razpravljamo o načinih vrezovanja oblastnih mehanizmov v mestno tkivo. Pozornost za trenutek odvračamo od konkretnih arhitekturno-urbanističnih posegov v mesto in se posvečamo širšemu vprašanju, kako prostor, v katerem živimo, določa modalnosti medsebojnih odnosov, zapoveduje specifične načine življenja in preživljanja prostega časa, oblikuje naše ideje in postavlja meje možnega.

Določiti skušamo, kaj je z mestom narobe. Gre za mesto v splošnem, a tudi specifično – kaj je narobe z Ljubljano? Ali lahko mislimo drugačno mesto? Ob tem se zastavi vprašanje, ali je mesto sploh mogoče pojmovno izolirati ali pa ga je produktivneje obravnavati kot učinek spleta sakralizacije parlamentarne demokracije, ideologije gospodarske rasti in biznisa kot svetovnega nazora. Gre odgovornost za to, da postaja življenje v Ljubljani vse bolj nemogoče, pripisati singularnosti trenutne občinske administracije ali pa je Jankovićev mandat odraz strukturne nujnosti: izvoljen je bil kot biznismen in z mestom pač upravlja kot s podjetjem?

V premislekih izhajamo iz pojma apolitičnega mesta, v katerem se konfliktne vizije bivanja v mestu odriva na margine in v javnem diskurzu sprevrača v upravno-tehnična vprašanja, prebivalcem mesta pa se odvzema svobodo avtonomnega sooblikovanja mesta in mestne politike. Prisluhnite debati po prispevkih.

----

Smo mesto in o sebi moramo govoriti

Jernej:

Ker nam ga na Ljubljana TV niso hoteli dati, okupiramo termin Hertz Arhitektur, da v svojem prostem času vam solimo pamet in vas v neskončnost prepričujemo, da se strinjate z nami, mi pa se bomo trudili ne strinjati drug z drugim. Radio = mesto, mesto = Ljubljana, Ljubljana = konflikt. Mesto nam kradejo na vsakih volitvah. Volili ste nas z bedno večino, mi pa vam bomo ukradli mesto. Mesto so nam ukradli z vnaprej pripravljenimi konsenzi, namesto nas odločajo strokovnjaki na podlagi strokovnosti in pozicije moči, namesto nas odločajo NO-ji. Od mesta odvisni nas vabijo v svoje naročje s »participacijo«, da zakrijejo nakane oblasti. Majhen skupnostni vrtiček ali pa začasna uporaba terena za mlade v zameno za kolosalni hotel s petimi zvezdicami ali pa luksuzna stanovanja. Rog so nam vzeli pod pretvezo, da ni bil dovolj odprt in da bo naslednji bolj – kljub svojim razpisom in birokratskim preprekam. Da bo bolj birokratičen, pardon, demokratičen. Temu odgovarjamo: »Jebemo vam vse po spisku!« Blazno demokratično je zastiranje pogleda s kešem, z nasedlo Costo Concordio, ki je samo en grd Šumi. Da je blazno demokratično spremeniti mesto v diznilend za turiste s polnimi žepi, medtem ko raja ne ve, kje bo jutri spala? To je samo blazno. In v tej blaznosti nam, da se količkaj prizemljimo, ostane samo beseda, misel, vprašaj. Zakaj je tako? Ali je lahko drugače?
O tem se bomo pogovarjali danes …

 

Ana:

Vržem se v gradbeno jamo, kjer smo imele pred tremi leti piknik, zdaj pa jamo polnijo sekvoje betona, litega železa in stekla, ki izrivajo naše imaginacije potencialno drugačnega, potencialno boljšega. In če hodim mimo športnih balonov, se znajdem v slepi ulici zasebnih prostorov in predolg sprehod zavlečeva tako, da samo vlečeva prehod za pešce – teh je vedno več – in križišč in svetlo belih črt, črt, črt, da zamejijo kolesa od noge, stroj od kože, skiro od rolerjev, ki jim je gladko in fajn, usmerjeno, preusmerjeno, zrihtano. Brez lukenj. Vržem se v gradbeno jamo, kjer smo prej pušile džojnte in pile poceni vino in se delale, da smo z vsakim požirkom bolj kul. To je bil tisti parkec blizu stare elektrarne, kamor so zdaj iber smart arhitekti namontirali pastelno zelene omarice v barvi Adidasove jopice, take so kot na bazenih, ampak ne na Iliriji. Mi rečeš: »Ilirija bo šla v kurac, fitnes centri so zdaj ultra ekstra majka,« čeprav smo se z otroki spuščali po toboganih – mogoče je bilo s tabo zadnjič. Dokler nismo čofnili v gradbeno jamo Kolizeja in nam je vsem u izi ratalo slabo.

Meni so bila tista zarjavela igrala kul, zate sem se takrat vrgla v koprive, da bi ti dokazala, da palačinke na gugalnici izrivajo naše imaginacije, potencialno drugačnega, potencialno boljšega. Ampak zdaj tudi teh gugalnic ni več in tudi v BS3 polja režejo ceste, Lidli in Hoferji. Prej sva lahko tekli povsod, kamor koli, cel maraton polj je bil pred nama.

Jokala sem zaradi izgubljenega rumenega žetona za bus, ki je prej še fural mimo Prešerca. Svoj čas sem usmerjala po tisti uri na oranžni hiši na Dunajski – ko sem pri njej zavila desno, je bilo pet minut do učne ure klavirja. WTC je bil vhod v Ljubljano še pred InterContinentalom, jebeš hiško z uro, zdaj je tam steklo, kilometre stekla, in jaz ves čas zamujam. Nikoli si ne bi upala v ta 12. štuk, ker sem raje pri tleh. Tista hiša je bila itak vedno prazna, potem so me izselili še iz hiše, kjer smo igrali klavir. Igrala zdaj obdajajo ograje; pred mojim oknom čepi ena in čaka, da jo preskočim. Vesela sem, da vsaj nekatere knjižnice ostajajo iste, da v zdravstvenem domu vem, kako priti v 2. štuk. Sicer sem božič in miklavža pričakala na pediatriji, ki je takrat smrdela po fižolu in praženi čebuli, ampak vsaj stole je imela. Lahko pa na novi zdaj parkira helikopter in kuhati ni več treba, ker lahko naročimo kitajca. Rešpekt sem iskala v Respectu, padla po tleh na štengah in bruhala pred koncertno dvorano. Izgubila rešpekt, razpadla pred očmi tega mesta, ki me zdaj le še pozdravlja, zdravi simptome otroštva s krožišči, novim betonom in čistejšimi parki ter smeti tlači v jame. Jame – gradbene, smetiščne jame, da se spotaknem, padem še globlje kot arheologinja prostora-časa podzemnega sveta.

 

Martin:

Kot je bilo ugotovljeno že v prejšnjem prispevku, je nova podoba mestnega središča, zasnovanega na trženju Plečnika in festivalizaciji javnega prostora z večerjami na žerjavu in vodnimi tobogani, mesto spremenila v peskovnik za zasebne investitorje, ki v času epidemije še pospešeno spreminjajo njegov ustroj. Da sta gospodarsko-urbanistični razcvet Ljubljane povzročila razprodaja najkvalitetnejših zemljišč v javni lasti in spreminjanje prostorskih aktov po željah občinskih donatorjev in frendov, večine sploh ne gane več. »Sej kradejo itak vsi, je pa vsaj neki naredu!«    Podjetniški besednjak in logika upravljanja mesta pa sta v zadnjih letih začela spreminjati tudi naše razumevanje odnosa med lokalno oblastjo in mestno skupnostjo. Mogoče je pa tudi to ena izmed stvari, ki nam preprečujejo, da bi v mestu mislili in živeli zares politično.

Od reforme lokalne samouprave v Sloveniji v sredini devetdesetih je oblast v Ljubljani precej centralizirana. Pet ljubljanskih občin, ki so prej pokrivale vsaka svoj del mesta in so bile pri odločanju o razvoju precej avtonomne, se je združilo v enotno Mestno občino Ljubljana z osrednjim organom (mestno upravo) in sedemnajstimi četrtnimi skupnostmi. To je slednje postavilo v precej podrejen položaj, ker je njihovo delovanje zdaj omejeno zgolj na organizacijo prostočasnih dejavnosti in zbiranje predlogov ter pobud prebivalcev, o katerih pa na koncu odloča mestna uprava. In ravno njihova nezmožnost izvajanja konkretnih ukrepov in vplivanja na odločitve prebivalce očitno odvrača od tega, da bi preko njih neposredno sooblikovali razvoj mesta, ali pa jim to celo onemogoča.
Čeprav je to v zadnjih letih postalo precej jasno, se trenutna administracija še naprej prepričuje, da itak vse štima, in se izogiba decentralizaciji moči, po drugi strani pa se neizmerno trudi, da bi bila v očeh ljudi demokratična, aktivna, dostopna in odprta za dialog. Politična vprašanja o upravljanju in organizaciji mesta ter konflikti med različnimi vizijami bivanja v mestu se umikajo všečnim spremembam, zapakiranim v piarovske floskule o urejanju mesta po meri ljudi. SKUPAJ smo (kao) najlepše mesto, Ljubljana je (kao) ZAME in prenavlja se (kao) za NAS.

Izjava Janez Koželj

Del te strategije, ki jo podžupan omenja, postaja tudi vse pogostejše sodelovanje občine z nevladnimi organizacijami, ki se v to vizijo očitno lepo vklapljajo. Začele so se predstavljati kot nek most med občinskimi oddelki, četrtnimi skupnostmi in prebivalci. Sicer verjamem, da večina NO-jev dela v dobri veri – rad bi samo opozoril, da je sporočilo lahko napačno. Občina je na ta način oproščena svoje odgovornosti do prebivalcev, javne storitve pa se lahko »outsourca« neki profesionalizirani civilni družbi, za katero se že vnaprej predvideva, da dela v javnem interesu. Mestne oblasti so si začele prilaščati tudi njihov imidž, njihove aktivnosti pa postajajo del progresivnega, vključujočega »branda«, s katerim se mesto trži. So neke vrste nova konkurenčna prednost, predvsem v vizijah trajnostnega ali kreativnega mesta, kot smo lahko videli na primeru Zelene prestolnice Evrope in kandidaturi Ljubljane za EPK.

Kooptacija teh kvazibottomup pobud tako torej postane zgolj nek simbolni izraz delujoče demokracije, ki naj bi bila dovzetna za alternativne ideje in kritiko, v bistvu pa se s tem samo legitimizirajo šibke oblike politične participacije in neparticipativnega urbanizma. Kar se pogosto prodaja kot bolj vključujoč in odprt pristop, je v neki vedno bolj neoliberalizirani obliki in apolitični logiki vladanja v resnici samo preusmerjanje pozornosti od tega, da se prostor za neko res demokratično razpravo o razvoju mesta vseskozi manjša.

 

Ivan:

Živimo v apolitičnem mestu, v Ljubljani. V mestu, v katerem alternativne vizije mestnega razvoja niso slišane in človeška beda ni videna. V mestu, ki skuša ustvariti vtis, da v njem ni konflikta. Ljubljana, mesto heroj, zeleno mesto, najlepše mesto na svetu. Turizem dela Ljubljano še bolj povezano. Seveda, v tem mestu ni konflikta, ker konfliktnim elementom v njem ni dano živeti. Brezdomci pozimi od mraza umirajo na stopnicah pred praznimi hoteli. Begunce po hitrem postopku deportirajo v Center za tujce ali nazaj v Veliko Kladušo. Porušili so Rog.

Ljubljana je apolitično mesto, ker se v njej politična vprašanja, vprašanja, ki zadevajo dobro njenih prebivalcev, zvajajo na upravno-tehnični problem. O realizaciji gradbenih projektov ne odloča to, kako bodo vplivali na življenja prebivalcev mesta, ampak samo to, ali so dobra »investicija«. Mesto, čuvaj svojega človeka! V tem mestu so namesto ljudi začele govoriti številke. Ampak to je odraz globalnih tendenc, odraz biznisa kot svetovnega nazora. Kaj drugega lahko pričakujemo v dobi, ko na televizijsko soočenje pred parlamentarnimi volitvami kot ultimativne razsodnike vabijo gospodarstvenike, oraklje nove resnice, Boscarola, ki svoja letala prodaja ameriški vojski? V dobi, ko smo ljudje zmožni brez pravega upora sprejeti zaprtje šol, zdravstvenih ordinacij, teatrov in galerij ob nabito polnih šoping centrih?

Ljubljana, mesto – podjetje, mesto – turistična agencija. Zdi se, da v tem mestu vlada konsenz o tem, kaj je dobro: dobre so dobre investicije. Janković je bil izvoljen že štirikrat zaporedoma, četudi zgolj z borno večino. Mnogi se navdušujejo nad lepo urejenimi nabrežji Ljubljanice in butičnimi kavarnicami. Včasih se nam zdi, da nam je ta konsenz vsiljen – ali nam je res?

 

Bojana:

Živeti v apolitičnem mestu, živeti v Ljubljani na najbolj trivialni ravni implicira v njej preživljati vsakdan, hoditi po ljubljanskih ulicah. Prostor interakcije na ulicah, tisto, kar ohranja mesto pri življenju, kot v kakšnem kadru Buñuelovega filma za seboj pušča segregacijo naključnih teles, ki hodijo mimo. Z eno besedo: vsesplošni občutek alienacije, odtujitve. Želja po življenju v mestu in želja po aktivnem oblikovanju mestnega življenja se evidentno izključujeta.

Čeprav so razlogi za to strukturne, sistemske narave, postanejo, ko jih živimo in se jim prostovoljno podrejamo, v prvi vrsti naši razlogi – tisto, kar pač mi smo, kar sami razumemo kot normo resničnega življenja v mestu. Na konkretni ravni to pomeni, da ne posegamo več v odločanje, kaj se v mestu producira in kako se producira, še več, prepričani smo, da nam ta pravica ne pripada. To se nas ne tiče, ker se lahko pred aktivnim posegom v mestno politiko in razvoj mesta vedno umaknemo v svoj mali zasebni raj vsakdanjih ritualov.
V tem kontekstu bi rada v premislek navrgla dve poanti. Prvič, da natanko to, čemur pravimo vsakdan, vsakdanje življenje v mestu, kolonizira kapitalistični produkcijski način in torej ni prostor izolacije, svobode od političnega, pač pa je prostor političnega par excellence. Drugič: kako je vendarle možno to politično dimenzijo vsakdana uporabiti proti sistemu samemu in vsakdan narediti za mesto odpora?

V kontekstu zgodovine kapitalizma je kot paradigmatsko mesto odtujitve nastopal delovni proces. Ker delavec ni imel nobene avtonomije pri organizaciji delovnega procesa, so se mu rezultati njegovega lastnega dela kazali kot nekaj tujega, kot nekaj, kar ga ne določa, v čemer se ne prepozna. Področje zunaj dela in prostori družbenih inštitucij niso bili izjema, pač pa so ta občutek alienacije zgolj reproducirali in stopnjevali. Prosti čas oziroma vsakdan je bil še zadnje pribežališče svobode v kapitalističnem svetu.

V načinu, kako živimo svoje življenje danes, lahko opazimo ravno nasproten trend. Ločnica med delovnim mestom in vsakdanjim življenjem je padla, vsakdan je postal mesto izkoriščanja in odtujitve. Toda če je ta razlika izginila, potem tudi odpor proti sistemu ne more biti omejen zgolj na področje ekonomije, pač pa se mora razširiti na navidezno še tako obstranske, neekonomske pojave, kot je interakcija na ulici.

Razdreti te mehanizme seveda ni dovolj, morda se zdi celo trivialno, a je pozitiven pogoj, da naslednjič, ko se srečamo na ulici, začnemo biti to mesto, da zanetimo konflikt o tem, kaj je mesto in kaj smo mi sami.

 

Boško: "K"

 

Jernej:

Ljubljana, kdo te bo ljubil? Kdo bo v tebi živel? Komu se boš dala? Ljubljana, mesto glavno, Ljubljana, kamor derejo vsi periferci, ki jim preseda zadrta tradicija, tujci, ki zbog lažjega življenja ostanejo, ki pridejo sem zaradi ljubezni, ki pridejo sem zaradi dela. Ljubljana, kjer se šolaš, kjer dobiš šiht, kjer iščeš stanovanje. Ljubljana, ki te bombardira z reklamnimi panoji in te zapeljuje z bickljem, kjer je bil glavni projekt prvega mandata fuzbal, štadion, ki je pokopal firme in ljudi, in štadion, ki propada. V Ljubljani vzporedno s porednim metanjem kock v parlament, teh ni več. Vse je postalo zlizano in umazano nima mesta v tem mestu. Še brezdomci so postali raznaševalci časopisov, ne ljudje, ki jim ta družba in to mesto ponuja samo prostor zunaj. Ljubljana, kjer se do gradu ne pride več le peš, s kolesom ali avtom, ampak tudi z žičnico. V neskončnem hitenju grejo popotniki, ki pridejo sem trošit, v brzini še na grad, da tam pohajkujejo. Ljubljana – kulture nebroj, razstave, koncerti, fakin festivali. Predlagamo festival čebele. Predlagamo festival ljubljanske gradnje, festival županov in njihovih riti. Potrebujemo ipak še festival politike, politični festival Ptice. Ptice, ki jih ne smemo več hraniti, kajti ŽIVALI SI NAJDEJO HRANO SAME V MESTNIH SMETNJAKIH. Ljubljana, kjer so novi rečni cigani labodi in nutrije. Ljubljana je Bled, Ljubljana je bleda. Bela Ljubljana, da si jo pod nosom obrišeš, ko se prifrknjeno smukaš, zdaj centralno ali majhno ali zmenkarsko ali rogovsko. Ljubljana, mesto duhov in tišine in neskončne jasnosti zadovoljstva imetnikov nepremičnin, ki jim cene rastejo v izmerjeno nezmernost. Ljubljana, mesto praznih stanovanj in odraslih, ki žive pri starših, ki se pode z voltaiko od ene kuhne do drugih lačnih ust. Sama lakota na Odprti kuhni, ko se revijalno predstavlja tisto, kar nam diši in kar nam nudijo gostinci, veliki prehranjevalniki zaplankarstva. Tržnica okusov in tržnica ob sobotah, penzionistični petki prelitih kav in vozičkov na DVEH KOLESIH. Ljubljana, ki te čaka pod tržnico. Nova pridobitev, ker ti in tvoji ne bi prišli tja, brez podzemnega parkirišča, ker ti ne dela javni promet. NE POGOVARJAJTE SE Z VOZNIKOM. Ker se ne znaš odločiti, da bi spremenila trase, ker ti na splošno paše, da se ti prebivalci vozijo po dveh ali v taksijih ali po novem v nelastniških električnih avtomobilih ene privatne firme. Avanti! Do BTC-ja, kjer smo končno dobili možnost živeti kot Skandinavci – v sestavljenem pohištvu svojih zakreditiranih stanovanj. Kjer je en prostor, ena direktiva, ena usmeritev, ena vizija. Doma. NAJLEPŠEGA.

Najfakinlepše mesto na svetu, kjer se ljudje tepejo le še na fuzbalskih tekmah, v parlamentu, cirkusu in med štirimi stenami. Potrebovali smo redarje, da nam najlepše spravijo v red in da ti kakopak ne težijo, ampak ta kaos, ki je grd, spravljajo v red. Ljubljana, stara Ljubljana, starejših ljudi in mladih, ki z voltaiko držijo zmaju rep med nogami. Ljubljana je lepa. Lepša, najlepše moderno. Lepo je moderno. Zabava ni bila lih bohvekaj, je bilo pa lepo. Lepo je od špice do zapornic. Začne se z zumbo na Špici, kjer včasih v banalnost udari kak Rog ali glas iz bližnjega KGB-ja, lepo je na Špici, ko se ti pomladansko nebo vboči nad oranžnimi bloki Trnovga, ko se pri Prulskem mostu zagledaš v vodo. In jo mahneš naprej ter prečiš Mrtvaški most, ki je preživel svoje poslanstvo povezave med mrtvašnico in zaporom. Zaprti in smrtni. Zapiti in smrtni v Ljubljani. Ta dom je dominacija enega in istega načina življenja – da si znamo obrniti hrbet, da obračamo hrbte drug drugemu in ščijemo proti vetru.

 

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

<3 <3 <3

<3 <3 <3

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness