Drago občinstvo! Dobrodošli v zvoku jubilejnega desetega Hertza arhitektur. V sedmem, novembrskem HA, smo pokazali na težave, ki jih ima teorija arhitekture s svojim objektom ter tako tudi sama s seboj. Zato si bomo nocoj dovolili manjši uživaški ekskurz; o arhitekturi bomo enostavno brali. Brali bomo o arhitekturi, kakor nastopa v literaturi. Brali bomo odlomke iz romanov, kjer opisi prostorov in z njim arhitekture stopijo v ospredje, čeprav v splošnem ti niso osrednji ali izpostavljen predmet obravnave v celotnem romanu.

Prostor in z njim arhitektura nikakor nista nujna za literarno delo, toda po drugi strani imamo literarna dela, ki brez svojega prostora ne bi mogla pripovedovati. Kakor rečeno, v splošnem v literaturi redko naletimo na to, da bi bila arhitektura končni predmet obravnave ali pa tvorila temeljni problem nekega literarnega dela, pač pa nastopa kot nekaj, kar ob imenih prostorov daje obliko prostorski shemi literarnega dela. Torej, kljub temu da arhitektura ni osrednja tema določenega literarnega dela, pa je njena prisotnost nujna za samo literarno delo.

Tovrstna umestitev nas napeljuje k formulaciji, da prostor in arhitektura nista ključen objekt, ampak sta vključena v odnos med subjektom in objektom. Tako arhitektura ni pomembna zato, da bi nam nudila proučevanje neke stvari, denimo gravitacijskih valov, če smo aktualni, pač je nujna, da se oblikuje določen odnos med nekim znanstvenikom in predmetom njegovega proučevanja. Stvar ni v arhitekturi, v stavbi samega laboratorija ali inštituta, ampak je v možnosti odnosa, ki ga ta lahko omogoča.

V skladu s to idejo bomo prebrali nekaj odlomkov iz nekaterih del zajetnega opusa enkratnega Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega. Seveda bodo odlomki izvzeti iz konteksta posameznega romana, a bodo kontekstualizirani tako, da se bo vsak odlomek nanašal na opis določenega prostora. Med poslušanjem odlomkov vas ne bomo motili z navedbami romanov, iz katerih smo odlomke vzeli. Zajeli smo naslednja dela, ki smo jih nanizali glede na leto izida v izvirniku: Dvojnik (1846), Netočka Nezvanova (1849), Stepančnikovo in njegovi prebivalci (1859), Ponižani in razžaljeni (1861), Zapiski iz mrtvega doma (1862), Zapiski iz podtalja (1864), Izpoved mladega človeka (1875).

Prvi odlomek: "Na vseh peterburških mestnih urah, ki so kazale in bile čas, je odbilo natanko polnoč, ko je gospod Goljadkin ves iz sebe pritekel na breg Fontanke tik pri Izmajlovskem mostu, na begu pred sovražniki, pred zasledovanjem, pred točo udarcev, ki so mu jih namenili, pred vpitjem razburjenih stark, pred ženskim tarnanjem in javkanjem in pred morilskimi pogledi Andreja Filipoviča. Gospod Goljadkin je bil dotolčen - čisto dotolčen, dotolčen v vsem pomenu te besede, in če je takrat sploh še lahko bežal, se je imel za to zahvaliti samo kakšnemu čudežu - čudežu, v katerega si še sam ni upal verjeti. Noč je bila strašna - novembrska noč, mokra, meglena, deževna, snežena, do vrha polna nahoda, prehlada, raznih grip, angin in vročic vseh mogočih vrst in načinov, z eno besedo, z vsemi dobrinami peterburškega novembra. Veter je tulil po opustelih ulicah, metal črne vode Fontanke tja na obroče nabrežnih kolov in se z ostrim škripanjem zaganjal v vitke ulične svetilke na bregu reke, svetilke pa so njegovemu zavijanju po svoje sekundirale s tenkim, predirnim cviljenjem, tako da se je vse to skupaj zlagalo v neskončni, vreščeči, presunljivi, vsakemu Peterburžanu tako dobro znani koncert. Deževalo je in snežilo hkrati. Veter je udarjal v slapove dežja, da so se zlivali skoraj vodoravno, kot iz gasilske brizgalne, rezali in pikali so obraz nesrečnega gospoda Goljadkina kot na tisoče igel in bodic. Sredi nočne tišine, ki jo je samo od časa do časa pretrgal oddaljen hrum kočij, zavijanje vetra in škripanje svetilk, se je razlegalo turobno pljuskanje vode, ki se s pokritih vhodov, z žlebov in hišnih slemen zlivala na granitni pločnik. Žive duše ni bilo ne blizu ne daleč, in nič čudnega - saj je ob takem času in v takšnem vremenu niti ne bi moglo biti. In tako je edino gospod Goljadkin, sam samcat s svojim obupom, v tej nočni uri z istimi drobnimi, naglimi korakci kot vselej hitel po pločniku ob Fontanki, kot da bi rad kar najpoprej prišel v svojo Šestilavočno ulico, v svoje tretje nadstropje, v svoje stanovanje."

Drugi odlomek: "Očitno je bil že dolgo dan, v sobi je bilo nekam nenavadno svetlo; sončni žarki so v gostih pramenih lili skozi zamrznjene šipe in se obilno razsuli po vsej sobi, kar je precej presenetilo gospoda Goljadkina; kajti v njegovo sobo je sonce navadno pokukalo samo opoldne; in dotlej takšnih izrednih ovinkov ta nebeška luč še ni naredila na svoji poti, vsaj ne, kolikor se je mogel spomniti gospod Goljadkin. Komaj se je naš junak utegnil začuditi zaradi tega, je za pregrado že zabrnela stenska ura in se s tem čisto pripravila na to, da odbije uro. ,Aha, bo ... bo!' je pomislil gospod Goljadkin in nekam tesnobno prisluhnil ... Vendar se je v največje in resnično presenečenje gospoda Goljadkina njegova ura napela in udarila vsega skupaj le enkrat."

Tretji odlomek: "Pohlepno sem opazovala vse novo, ki me je tako nenadejano obdajalo. Sprva se mi je vse zdelo čudno in čudovito, vse me je spravljalo v zadrego: novi obrazi in novi običaji, sobe stare knežje hiše - še sedaj jih vidim kot takrat: velike, razkošne, toda tako mrke in temačne, da sem se resno bala, še danes pomnim, da bi šla skozi katero teh dolgih dvoran, saj se mi je zdelo, da se bom povsem izgubila v njih. Bolezen me še ni povsem spustila in moji vtisi so bili mračni, mučni, docela v skladu s to slavnostno-mrko hišo. Razen tega je v mojem malem srcu bolj in bolj rasla neka še meni sami nejasna žalost. osuplo sem se ustavljala pred kako sliko, pred zrcalom, pred iznajdljivo narejenim kaminom ali pa pred kipom, ki se je kot nalašč skrival v globoki niši, da bi me od tod bolje videl in prestrašil; ustavila sem se, potem pa nenadoma pozabila, zakaj sem se ustavila, kaj bi rada, o čem sem začela premišljevati, in ko sem se spet zdramila iz pozabe, sta me včasih napadla strah in zadrega in srce mi je burno razbijalo."

Četrti odlomek: "Delu stavbe, kamor me je pripeljal Gavrila, so rekli »novo krilo«, samo iz starega izročila, drugače pa je bilo postavljeno že zdavnaj, še pod prejšnjimi gospodarji. Bila je lepa lesena hišica in stala je nekaj korakov stran od stare hiše, čisto na vrtu. Od treh strani so jo obdajale visoke stare lipe, ki so se s svojimi vejami dotikale strehe. Vse štiri sobe v tej hišici so bile kar čedno opremljene in namenjene za prenočevanje gostov. Kakor hitro sem stopil v določeno mi sobo, kamor so bili že prenesli moj kovček, sem zagledal na mizici pred posteljo list pisemskega papirja, čudovito lepo popisan z raznimi pisavami, ovenčan z girlandami, parafami in pentljami. Velike začetnice in girlande so bile narisane v raznih barvah. Vse skupaj je pomenilo silno prisrčno lepopisno nalogo. Takoj ob prvih besedah, ki sem jih prebral, sem sprevidel, da je pismo mišljeno kot prošnja in naslovljeno name; v njem me je pisec ogovarjal z »razsvetljenim dobrotnikom«."

Peti odlomek: "Foma je stanoval v dveh velikih in zelo lepih sobah; tudi opremljeni sta bili bolje kakor vse druge sobe v hiši. Popoln komfort je obdajal velikega moža. Nove, čedne obloge na stenah, pisane svilene zavese na oknih, preproge, stoječe ogledalo, kamin, gosposko oblazinjeno pohištvo - vse je pričalo o ljubeči pozornosti gospodarjev do Fome Fomiča. Na oknih in na marmornatih okroglih mizicah pred okni so stali lončki z rožami. Sredi kabineta je bila velika miza, pokrita z rdečim blagom, vsa obložena s knjigami in rokopisi. Čudovit lep bronast črnilnik in pest peres, ki je zanje skrbel Vidopljasov - vse to bi naj pričalo o trdem umskem delu Fome Fomiča. Naj tukaj mimogrede povem, da je Foma tukaj preživel skoraj osem let, pa ni napisal tako rekoč nič pametnega. Pozneje, ko se je preselil na boljše, smo stikali po rokopisih, ki so ostali za njim; pokazalo se je, da so vsi skupaj nenavadno prazna slama."

Šesti odlomek: "Hodila sva dolgo, vse do Malega prospekta. Deklica je skoraj tekla, naposled pa je stopila v branjarijo. Ustavil sem se in čakal. V branjariji gotovo ne stanuje, sem mislil.

Res je minuto kasneje prišla ven, toda brez knjig. Namesto njih je nesla v roki nekakšno glinasto čašo. Malo dalje je stopila skozi vrata skromne hiše, majhne, toda zidane; bila je enonadstropna, prepleskana z umazano-rumeno barvo. V enem od treh oken v pritličju je visela majhna rdeča krsta - izvesek neznatnega rakvarja. Okna v prvem nadstropju so bila izredno majhna in popolnoma kvadratna, z motnozelenimi razbitimi šipami, skoznje pa so se svetlikale rožaste zavese iz bombaža. Prečkal sem ulico, stopil k hiši in prebral nad vrati na kovinski ploščici: Hiša meščanke Bubnove."

Sedmi odlomek: "Naša kaznilnica je stala ob robu trdnjave, tik ob trdnjavskem okopu. Tako se ti je lahko zgodilo, da si recimo pogledal skozi špranjo v ograji v božji svet, da bi nemara le kaj zagledal - pa v resnici nisi odkril drugega kakor košček neba in visok nasip zemlje, zarasel s stepno travo, pa nasipu pa so noč in dan hodili sem ter tja stražarji, potlej pa ti je prišlo na misel, da bodo na primer minila dolga leta, potlej pa boš recimo spet ravno tako stopil k špranji v ograji in pogledal skoznjo, pa boš zagledal spet isti nasip, ravno take stražarje in taisti nepomembni košček neba, ne tistega, ki je razpeto nad taboriščem, temveč nekakšnega drugega, daljnega, svobodnega neba. Zamislite si veliko dvorišče, svojih dvesto korakov dolgo in kakšnih sto petdeset korakov široko, okoli in okoli v obliki nepravilnega šesterokotnika obdano z visoko ograjo, se pravi s plotom iz visokih stebrov (kolov), zabitih navpično in globoko v zemljo, trdno prislonjenih stikoma z robovi, utrjenih s poprečnimi deskami in skoncema priostrenih: vidite, to je zunanja ograja taborišča. V eni izmed strani so v ograjo vdelana močna vrata, kar naprej zaklenjena, venomer, noč in dan zastražena s stražarji; odpirali so jih po potrebi, kadar so spuščali na delo. Onkraj teh vrat je bil svetel, svoboden svet, tam so živeli ljudje kakor vsi drugi. Na tej strani ograje pa so sanjali o tem svetu kakor o nekakšni neuresničljivi pravljici. Tukaj so imeli nekakšen svoj poseben svet, ki že ni bil nobeni reči podoben; tukaj so vladale prav posebne postave, tu so imeli posebno obleko, svoje navade in običaje, in pri življenju mrtvo hišo, življenje kakor nikjer in prav posebne sorte ljudi. No, vidite, tale posebni kotiček sem sklenil opisati."

Osmi odlomek: "Kakor da ima takle skalnat zid tudi v resnici v sebi nekaj miru in da v resnici tiči v njem vsaj nekaj miru podobnega, in sicer samo zato, ker je dvakrat dve štiri. O neslanost vseh neslanosti! Nekaj drugega je vse razumeti, vse občutiti, vse nemogočosti in vse zidane stene; ali se res ne smeš sprijazniti z nobeno izmed teh nemogočosti in teh kamnitih sten, če ti je to zoprno; ali je res treba na podlagi najbolj neizogibnih logičnih kombinacij priti do najbolj zoprnih sklepov glede večne teme o tem, da si navsezadnje tudi te kamnite stene po svoje in v nečem sam kriv, pa čeprav je po drugi strani kakor beli dan jasno, da sploh nisi kriv, potlej pa, na podlagi vsega tega, molče in brez moči zaškripati z zobmi, nasladno obmirovati v inerciji in sanjariti o tem, da se je navsezadnje pokazalo, kako se niti jeziti ne moreš na nikogar; da kratko in malo ni takega predmeta in da ga mogoče sploh nikoli ne bo, da je to samo nekako podtaknjeno, podvrženo, pogoljufano, da je vse skupaj samo zmešnjava - ko sam ne veš ne kaj ne kdo, pa vendar te ne glede na vse take negotovosti in podtikanja kljub vsemu boli in te toliko bolj boli, kolikor bolj ti je vse skupaj neznano!"

Deveti odlomek: "Ko sem prišel od Krafta, se mi je silno zahotelo jesti; bil je že večer, jaz pa še kosil nisem. Stopil sem kar tam, na Peterburški, Na Velikem prospektu, v neko majhno krčmo, tako da bi zapravil kvečjemu kakšnih dvajset ali pa mogoče petindvajset kopejk - več bi si takrat za vse na svetu ne bil dovolil. Naročil sem si juho in spominjam se, da sem jo pojedel, se presedel in zagledal skozi okno; v gostilni je bilo vse polno ljudi, smrdelo je po prismojenem olju, gostilniških prtičkih in tobaku. Bilo je ogabno. Nad glavo mi je s kljunom kljuval po dnu svoje kletke mutast slavček, ves mrk in zamišljen. V sosednji biljardnici so hrumeli, jaz pa sem kar sedel in napeto premišljeval. Ob sončnem zahodu (zakaj neki se je Kraft začudil, ker nimam rad sončnega zahoda?) so se mi porodili nekakšni novi in nepričakovani občutki, ki niso bili niti malo primerni. Kar naprej se mi je vsiljeval pred oči tihi pogled moje matere, njene blage oči, ki so me takrat že ves mesec tako plaho pogledovale. Zadnje čase sem bil doma zelo surov, zlasti še nasproti nji; imelo me je, da bi bil surov nasproti Versilovu, a ker si tega nisem upal, sem po svoji nizkotni navadi trpinčil njo."