HERTZ ARHITEKTUR #13

HERTZ ARHITEKTUR #13

Oddaja
23. 5. 2016 - 20.30

Pozdravljeni. V tokratnem Hertzu bomo predstavili specifično polje ukvarjanja s teorijo arhitekture, ki pa je hkrati tudi posebno mesto produkcije teorije. Predstavili bomo vsebino dela seminarja Teoretske prakse arhitekture, ki ga na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo vodi Petra Čeferin. Uvodoma bo sledil njen tekst, v katerem opredeli delo seminarja, v nadaljevanju pa bomo predstavili povzetke in izhodišča tekstov nekaterih udeležencev seminarja, h katerim smo se obrnili tudi s prošnjo, da dodatno opredelijo, zakaj se jim obravnavana tema zdi pomembna za teorijo arhitekture oziroma natančneje, za teoretsko prakso arhitekture. S svojimi prispevki sodelujejo: Ana Kosi, Valentin Tribušon, Lovrenc Košenina, Ana Korošec in Eva Logonder.

 

Predstavitev seminarja.

Pri seminarju smo izhajali iz stališča oziroma hipoteze, da arhitekturna teorija ni preprosto pripomoček za arhitekturno prakso. Pisanje o arhitekturi ni preprosto opisovanje, razlaganje ali promoviranje oziroma prodajanje produktov arhitekturne prakse kot so stavbe, mostovi in trgi. Ampak je sestavni del same produkcije arhitekture, samega konstruiranja arhitekture. Naše stališče je torej, da teorija je praksa. Namesto o dvojici teorije in prakse je zato v arhitekturi ustrezno govoriti o različnih oblikah praks, o teoretski in projektantski praksi.

Arhitektura sama pa je – in to je naša druga izhodiščna hipoteza – kreativna ali miselna dejavnost. Med drugim pomeni to naslednje:  kolikor se arhitekturo prakticira resno, kolikor je v svoji projektanski in teoretski praksi uspešna, deluje na način, da prekinja ustaljene načine razumevanja sveta in posledično delovanja v svetu. Ali, kot lahko tudi rečemo, deluje na način prebijanja inercije realnosti.

To je tudi tisto, kar smo skušali razvijati v seminarju. Skušali smo prakticirati teoretsko prakso arhitekture na ravni njenega pojma: postaviti pod vprašaj nekatere uhojene načine razumevanja arhitekture in sprejete “resnice” in zarisati lastne hipoteze o tem, kaj arhitekture je, kako nastaja, se pojavlja in deluje v svetu. Produkt tega premisleka so pričujoče seminarske naloge.

 

Prvič. Valentin Tribušon. Konstruiranje arhitekture - konstruiranje arhitekturnega koncepta.

Zakaj je to pomembno?

Ker velikokrat pozabljamo, da se arhitekturni objekti začnejo graditi v glavi in ne na gradbišču, in da je ideja tista, ki v svoji materializirani obliki naredi nek objekt za arhitekturni objekt.

 

V eseju What is creative act? si Gilles Deleuze postavi preprosto, na prvi pogled naivno vprašanje: Kaj natančno delaš, ko delaš film, in kaj natančno delam, ko (upam, da) delam filozofijo?

Kot pravi Deleuze, je na začetku vsakega ustvarjalnega procesa ideja. Z vprašanjem meri natanko na spočetje te ideje. Zato lahko enako vprašanje zastavimo tudi drugače: Kaj pomeni dobiti in imeti idejo v umetnosti ali v filozofiji? Vemo, da se ideje porajajo vsem in povsod, a idej ne vrednotimo na enak način. Sito, skozi katerega spušča ideje filmar, se bo razlikovalo od filozofovega sita. Lahko se zgodi, da enaka ideja ostane na situ enega in zdrsne skozi sito drugega. Po Deleuzu se bo ideja v filmu razlikovala od tiste v filozofiji, saj sta ideja in njen snovalec vezana na določeno ustvarjalno področje. Glede na zakonitosti ustvarjalnega področja in tehnične veščine ustvarjalca bodo ideje materializirane na različne načine. Ideja v filmu se, s posredovanjem režiserja, materializira v kader, ideja v filozofiji se materializira v konceptu. Zato lahko rečemo: filmski režiser razmišlja skozi kadre in filozof razmišlja skozi koncepte.

Kako torej opredeliti idejo na področju arhitekture? Oziroma, če je filmska materializacija ideje kader, kako se ideja materializira v arhitekturi? Sledeč zdravemu razumu bi se odgovor glasil: materializira se v gradnji, v zgrajeni stavbi kot arhitekturnem objektu. Materializirano arhitekturno idejo vidimo v grajenih arhitekturnih objektih okoli nas. Vendar ta na videz logična razlaga - po mojem mnenju - ne zajema celotnega polja arhitekturnega ustvarjanja. Mislim, da je ideja v arhitekturi materializirana že veliko prej, preden se objekt dejansko zgradi: v maketi, skici, diagramu ali tekstu oziroma, natančneje rečeno, v arhitekturnem konceptu. Ta pa je rezultat mentalnega konstruiranja.

V seminarski nalogi želim osvetliti arhitekturo kot proces mentalnega konstruiranja, torej arhitekturo kot proces konstruiranja konceptov. Bistveni sestavni del tega procesa je kreativni akt. Ta je vselej prisoten, a velikokrat prezrt gradnik arhitekturnih objektov, in bi moral danes, v času iskanja alternativ trenutni krizni situaciji, v svetu arhitekture in izven njega, prevzeti vidnejšo vlogo v procesu ustvarjanja arhitekture.

 

Drugič. Lovrenc Košenina. Arhitektura in umetna inteligenca.

Zakaj je to pomembno?

Da bomo bolje razumeli inteligenco, ki sicer ni človeška, je pa vseeno aktivna sila, tudi v procesu ustvarjanja arhitekture.

 

Na ramenih teorij kibernetike in miniaturizacije mehatronike se v začetku 90. razvijejo akademski koncepti interaktivne arhitekture na Univerzah, kot so Bartlett v Angliji, MIT v Ameriki in DELFT na Nizozemskem. Razvoj jim omogoča časovno edinstvena paleta orodij in veščin, virtualno in fizično modeliranje, tehnološki senzorji, CNC izdelava in robotika. Zato vključujejo širok spekter znanstvenih in umetniških skupnosti, arhitekture, industrijskega oblikovanja, programiranja, računalništva, strojništva in gradbeništva. Raziskujejo, kako lahko vgrajeni miniaturni računalniki s podatki pridobljenimi iz različnih senzorjev (gibanje uporabnikov, atmosferski pogoji v notranjosti in zunanjosti, ipd) premikajo arhitekturne strukture in se v realnem času prilagajajo po predprogramiranih pravilih. Tako razvijajo načrtovalne metode, programsko in strojno opremo, mehanizme, ki tvorijo in premikajo grajeno okolje.

Leta 2009 sta Michael Fox in Miles Kemp v knjigi Interactive Architecture predstavila obilico teh projektov. Knjiga opisuje, kako lahko presežemo osnovno interaktivnost, ki je trenutno prisotna preko 2D ekranov na digitalnih napravah in njihovo »pamet« uporabimo za konstrukcijo odzivnih okolij, ki ne le vzpodbujajo interakcijo med ljudmi, ampak pri njej tudi same sodelujejo. Opisuje arhitekturne prostore, ki se fizično odzivajo na uporabnike in dobesedno spreminjajo svet z odgovarjanjem na vedno spreminjajoče individualne, socialne in okoljske potrebe. Predstavljeni projekti so različno kompleksni in veliki, od umetniških inštalacij do stanovanjskih stavb, ter vključujejo sociološke, psihološke in okoljske vidike vplivov postavljenih struktur. Interaktivno arhitekturo definirata kot vodnik načrtovanju procesov, ki tvorijo dinamične prostore in objekte, ki so zmožni opravljati pragmatične in humanistične funkcije.

 

Tretjič. Ana Kosi. Heterotopija / arhitektura.

Zakaj je to pomembno?

Pojem heterotopije, kot ga razvije Michel Foucault, je neverjetno blizu pojmu arhitekture kot produkta kreativnega delovanja. Tako blizu, da bi dejansko lahko rekli, da arhitektura pravzaprav je heterotopija. To pomeni, da odpira znotraj našega sveta, ki ga ureja ena sama, tržno instrumentalna logika, možnost nekega drugega sveta, ki ga ureja neka druga logika – recimo ji logika kreativnosti. S tega stališča arhitektura – kot heterotopična praksa – gradi svet, svet kreativnosti.

 

Po čisti Foucaultovi definiciji pojem heterotopije označuje fizične prostore oziroma položaje, ki so v neskončni množici možnih prostorskih položajev prepoznani in izpostavljeni kot tisti, ki so glede na vse ostale prostore nekakšni proti-položaji oziroma proti-prostori. Gre za tiste prostorske položaje, ki imajo to nenavadno lastnost, da so v odnosu z vsemi drugimi položaji, vendar na tak način, da suspendirajo, nevtralizirajo ali sprevračajo celoto odnosov, ki so prek njih načrtovani, zrcaljeni ali reflektirani. Ti prostori, ki so nekako v povezavi z vsemi drugimi, pa so vendarle v protislovju z vsemi drugimi položaji, so dveh velikih tipov.

Najprej so to utopije, ki so v svojem bistvu irealne. So prostorski položaji brez realnih krajev, torej so nematerializirane. Obstajajo pa, v vsaki kulturi realni kraji, ki so načrtovani v sami instituciji družbe in so neke vrste dejansko realizirane utopije. To so neke vrste kraji, ki so zunaj vseh krajev, čeprav so kljub temu dejansko lokalizabilni. Te kraje, ki so absolutno drugačni od vseh položajev, ki jih reflektirajo in o katerih govorijo, so imenovani v nasprotju z utopijami, heterotopije.

Heterotopija kot »prekinitev« znotraj generične prostorske mreže pa ne opredeljuje le realnih »nenavadnih prostorskih položajev« znotraj družbenega prostora. Opredeljuje tudi realne »nenavadne prostorske položaje« znotraj neskončne prostorske mreže grajenih struktur, ki se razprostira in širi po območjih, ki jih naseljuje človek. V tej, sicer generični množici prostorskih struktur, so med vsemi možnimi prostorskimi strukturami prepoznane določene prostorske strukture, ki imajo identične, nenavadne lastnosti, kot jih imajo po Foucaultovi definiciji heterotopije. Prostorske strukture, ki zavzemajo heterotopično pozicijo znotraj neskončne prostorske mreže grajenih struktur, imenujemo arhitektura.

Arhitektura sicer je del splošnega, realnega prostora, vendar pa zaradi dejstva, da je bila ustvarjena na podlagi ideje, ki je se upira realnosti oziroma splošno sprejetim pravilom, ki kontrolirano strukturirajo generično prostorsko mrežo, iz te prostorske mreže hkrati izstopa oziroma jo prebija. V mreži oziroma sistemu prostorskih struktur je arhitektura tista, preko katere se sprevrača celota odnosov do vseh ostalih prostorskih struktur znotraj grajene prostorske mreže.

 

Četrtič. Ana M. Korošec. Nevroznanost in arhitektura.

Zakaj je to pomembno?

Zato, ker lahko arhitekti prek izsledkov nevroznanstvenih raziskav oblikujejo človeku primernejše okolje. Pri uporabi teh izsledkov pa se morajo zavedati omejitev nevroznanosti in jih zato kritično sprejemati.

Od ustanovitve Akademije nevroznanosti za arhitekturo leta 2003 je med različnimi področji nevroznanosti uradno tudi interdisciplinarna veja nevroznanosti v arhitekturi. Ta se ukvarja s preučevanjem vplivov grajenega okolja na človeka in nevrofizioloških reakcij nanj ter preučuje kreativni proces v človekovih možganih.

Ena od ugotovitev nevroznanosti, ki so zanimive za arhitekturo, je, da odkritje zrcalnih nevronov, ki človeku omogočajo vživetje v situacijo, pripomore k razumevanju tega, kako človek dojema arhitekturo. Na podlagi zunanjih pokazateljev, npr. videza lesa, se s pomočjo zrcalnih nevronov – brez dotika materiala – posameznik zave lastnosti materiala, kot da bi ga izkusil z dotikom. To je eden od razlogov, da se človek v prostoru, kjer je prisotno veliko lesa, počuti prijetneje, dobi občutek topline, za razliko od prostora, ki je oblikovan iz materialov, kot je kovina, v katerem se človek počuti povsem drugače. Zaznavanje okoliščin, za katere vemo, da so zaslužni zrcalni nevroni, je leta 1873 opisal Robert Vischer s pojmom Einfuhlung. Predmeti, ki so v neposredni človekovi okolici, so hitro ponotranjeni v telesno shemo – občutek, kot da so del telesa – kljub njihovi fizični oddaljenosti od telesa. To kaže na dejstvo, da je naše razumevanje okolice, prostora in njegove vsebine ireduktibilno zgolj na zunanjost in notranjost našega telesa. Gre za multisenzorni kontinuirani proces, ki ga vodijo različni predeli v možganski skorji ter pod njo. To, sedaj potrjeno tezo o kontinuiranosti dojemanja prostora, je razvil Merleau Ponty s pojmom »kiazmatične vezi«. Omenjena teza trdi,da svet ni bipolarno razdeljen na fizični in mentalni svet, temveč da je človekova notranjost neločljivo povezana s fizičnim svetom.

Interdisciplinarno področje nevroznanosti v arhitekturi postopoma pritrjuje tezam fenomenologov z začetka 20. stoletja. Prav tako lahko arhitekti s pomočjo znanstvenih raziskav oblikujejo človeku primernejše prostore. Vprašljivo pa je, če bo nevroznanost kljub svojemu iskanju algoritmov kreativnosti ter parametrov oblikovanja prostora vzpostavila univerzalno pravilo oblikovanja prostorov, saj je vsak posameznik s svojo nevronsko mrežo povezav unikatno bitje, čigar delovanja se ne da zvesti na še tako natančne sisteme. Nevroznanost se lahko delovanju človeka približa zgolj na podlagi dovolj visokega statističnega vzorca, iz katerega se razbere povprečje človekovega delovanja prek fMRI posnetkov. Menim, da so izsledki znanstvenih raziskav v pomembno oporo bodočemu oblikovanju prostorov, nikakor pa navodila za kreativno oblikovanje.

 

Petič. Eva Logonder. Interakcijska arhitektura.

Zakaj je to pomembno?

Ker arhitektura ni zgolj oblikovanje prostorov, je tudi dejavnost, ki sooblikuje posameznika in družbo. Arhitektura brez posameznika in družbe ne obstaja in se dejansko oblikuje šele skozi interakcijo z uporabniki.

 

Interakcijsko arhitekturo lahko za začetek opišem tudi kot arhitekturo, ki predstavlja nekakšno platformo oziroma infrastrukturo, ki omogoča ali spodbuja kreativno akcijo posameznika in skupnosti. To je arhitektura, ki je ustvarjena z zavedanjem njenega vpliva na družbo in je zasnovana v interakciji z lokacijo, na kateri stoji. Je prilagodljiva arhitektura. S svojo prilagodljivostjo sproža nove povezave med ljudmi in okoljem ter na nek način sodeluje z njenimi uporabniki. Interakcijska arhitektura je predvsem arhitektura javnih prostorov in zgradb, ki so namenjene vsem. Ker spodbuja medsebojne interakcije, gre tudi za arhitekturo, ki je namenjena posameznikom; človek je socialno bitje in se v veliki meri oblikuje prav skozi medsebojne interakcije. In ker omenjena arhitektura spodbuja medsebojne interakcije, je dobra za družbo: služi družbi, daje moč skupnosti.

Prostor je fizično okolje našega delovanja, okolje pa se povratno oblikuje skozi naše delovanje. Eno je neločljivo povezano z drugim. Za interakcijsko arhitekturo je bistvena interakcija med materialnostjo arhitekture in življenjem v njej, lahko rečemo tudi družbenim vidikom arhitekture. Materialni svet oblikuje za nematerialne vsebine.

Arhitekturni, bivalni oz. življenjski prostor ni nek volumen, ki ga lahko prevedemo v koordinate kartezičnega sistema x-y-z. O tem so preprečljivo pisali številni filozofi, med njimi je za arhitekturo še posebej pomemben Martin Heidegger. Opozarjali so na to, da kartezično dojemanje prostora odstrani iz njega vsako človeško in družbeno dimenzijo. Prav to pa skuša upoštevati interakcijska arhitektura: človeško ali družbeno dimenzijo prostora, interakcijo med človeškim dejavnikom in materialnostjo prostora, ki ga ustvarja dejavnost arhitekture.

Interakcijska arhitektura je arhitektura, usmerjena v dobrobit družbe. Usmerjana je od posameznika k skupnemu, ni predstavljena kot skulptura, ampak kot naprava. Pristopa od znotraj navzven, iz potreb uporabnika. Ne služi kapitalu, ampak je usmerjena k sprožanju kreativnosti posameznika in družbe. Je trajnostna v odnosu do okolja, prilagodljiva ali pa začasna. Nanjo moramo biti pozorni in se kot odgovorni dejavniki v preoblikovanju prostora zavedati njene moči in potenciala. Interakcija sproži diskurz, diskurz sproži akcijo, akcija sproži spremembe, vse skupaj pa se zgodi v prostoru, ki ima moč vzpodbuditi ali pa zatreti.

 

Zaključni komentar. Prispevki študentov kažejo, da ti skušajo ugotoviti, kako se jo dojema, čemu bi naj bila arhitektura namenjena, s čem sodeluje, na kaj je potrebno biti pozoren pri njenem ustvarjanju, in se v tekstu Ane Kosi tudi ukvarjajo s tem, kar naj bi arhitektura pravzaprav bila. V skladu z zastavitvijo Petre Čeferin so prispevki odslikava namena po iznajdbi novih in neobstoječih opredelitev arhitekture. Teorijo arhitekure se smatra kot kot bistven element v njenem ustvarjanju, kot idejo, ki bi naj spremljala kreativni proces in se odmika od tega, kar arhitektura že predstavlja in že tvori v našem okolju in načinih bivanja. Seminarju ne gre toliko za analizo in kritiko tega, kako se arhitekturo že misli, temveč si zastavlja, da jo je mogoče spremeniti tako, da smo jo sposobni misliti drugače. Kar pa v splošnem ostaja odsotno je to, da se ti poskusi mišljenja o arhitekture ne opredeljujejo do tega, glede na kaj mislijo drugače in glede na kaj njihovo mišljenje predstavlja novost. Kako naj govorimo o novem, če hkrati ne govorimo o občem?

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.