Hertz arhitektur #18

Hertz arhitektur #18

Oddaja
28. 11. 2016 - 20.30

Spoštovano ljudstvo. Tokratni Hertz arhitektur bo skušal predstaviti par postavk v zvezi z izbijanjem dna aktivistični arhitekturi, za katero se zdi, da je z letošnjim Beneškim arhitekturnim bienalom stopila na prestol sodobnih agend v arhitekturi, in se zato spodobi, da jo vzamemo v resen precep.

Letos maja je Guardian napovedal prispevek o bienalu z besedami glavnega kuratorja Alejandra Aravene:

"Edina žival, ki lahko premaga nosoroga, je komar. Oziroma oblak komarjev, pravzaprav."

Aravena si je zadal, da bi se bienale spopadel z vprašanji, ki niso samo stvar arhitektov, pač pa zadevajo celotno človeštvo. Gre za teme, kot so promet, smeti, onesnaženje, migracije, segregacije, in seveda za podivjano zver kapitalizem.

Ob tem je treba povedati, da je Aravena tudi letošnji Pritzkerjev nagrajenec. Prestižna nagrada je bila utemeljena z ugotovitvijo, da njegovo delo na področju socialne gradnje ne pomeni zgolj tega, da arhitektura lahko omogoči boljše življenjske razmere, pač pa da njegova aktivizem in delo odražata predvsem težnjo po družbeni spremembi in spremenjenem pogledu na arhitekturo.

Podelitev je ob splošnem cehovskem odobravanju naletela tudi na kritiko. Tako je Patrik Schumacher, liberalni ideolog pisarne letos preminule arhitekturne zvezdnice Zahe Hadid, sporočil, da nagrada zgolj odraža nesrečno zmedenost, slabo vest in manko samozavesti ter da predstavlja prispevek tovrstne arhitekture neprimeren odgovor za jutrišnji svet visokih gostot naseljenosti, pri čemer je imel v mislih ravno revna naselja na obrobjih razvijajočih se metropol tako imenovanega svetovnega juga.

Toda, kot je dejal Aravena, gre za več komarjev. Da bi ilustrirali, kaj bi naj predstavljalo primer tovrstnega arhitekturnega angažmaja, bomo izpostavili projekt Solarkiosk mednarodnega biroja Graft in nedavni projekt Common places, ki so ga izvedli v Muzeju arhitekture in oblikovanja.

Pri Solarkiosku gre za manjši montažni objekt, ki ima na svoji strehi sončne celice, s katerimi proizvaja električno energijo. Namenjen je tako imenovanim "off-grid okoljem", v katerih živi okrog milijarda in pol svetovne populacije, od tega osemsto milijonov v podsaharski Afriki. S pridobljeno elektriko ti kioski omogočajo razširitev poslovnih dejavnosti, polnjenje mobilnih telefonov pa tudi dostop do medijev. Gre za skrajno preprosto arhitekturno rešitev, ki pa ima močno socialno vlogo.

Pri Common places gre za projekt čilsko-francoskega abiroja Plan Común in portugalskega arhitekta Tiaga Torresa-Camposa. Ti so po ljubljanskih Fužinah, kjer se sicer muzej nahaja, zgradili 5 manjših ploščadi iz opečnih zidakov. Kakor pravijo, bi naj te ploščadi vzpodbudile in okrepile rabo javnega prostora in ustvarile specifičen odnos z okoljem. Postale bi mesta kontemplacije, srečevanj, odrov za dogodke, koncerte in predavanja ali pa bi naj na njih človek preprosto sedel in užival v družabnem okolju soseske.

Dodajmo še to. Aktivizem v arhitekturi dobiva tudi svoj medijski odmev. Televizijska mreža Al Jazeera je letos avgusta dala v obtok serijo šestih polurnih dokumentarcev z naslovom Rebel architecture. Serija predstavlja delo arhitektov iz Vietnama, Nigerije, Španije, Pakistana, Zahodnega brega in Brazilije, ki jim načrtovanje pomeni obliko odpora in aktivizma ter delo za revno večino namesto za bogato manjšino.

In kje je potemtakem sploh problem? Pier Vittorio Aureli, italijanski arhitekt in teoretik, se je v predavanju Možnost absolutne arhitekture ob vprašanjih o današnjem mestu kritike ideologije v arhitekturi posredno opredelil še do aktivizma v arhitekturi. Povzemamo. Aureli vidi aktivizem v arhitekturi kot novo vrsto prakse, ki je našla svoje mesto z zadnjo ekonomsko krizo. Te prakse so v luči iskanja odgovorov pritegnile tudi mnoge biroje, ki so se predhodno uveljavili že v času konjunkture. Tvorijo jih razni dogodki, ki se izvajajo kot organizirani napotki za samopomoč lokalnim skupnostim, ogroženim skupinam in podobno. Zdi se mu zanimivo, da se prakse oglašujejo s poudarjanjem proaktivnosti, da so proti zvezdništvu in uveljavljajo arhitekturo skozi razna grassroots gibanja.

Aureli to razlaga s tem, da je zadnja ekonomska kriza učinkovito pretvorila prejšnje ekonomske strategije držav in občin v darvinističen podjetniški proces, v katerem aktivizem postaja oblika ideologije. Dogaja se, da razni razvojniki z namenom zviševanja cen nepremičnin vključujejo angažirane in proaktivno usmerjene ljudi, da lokalnim skupnostim organizirajo določeno obliko samopomoči in participacije. Če si skušamo predstavljati; občina nudi sredstva določenim zavodom ali društvom zato, da v določeni soseski pod pretvezo lepšanja okolja s skupnostnim okopavanjem cvetličnih gredic in sajenjem majhnih smrekic angažira same stanovalce soseske. Zaradi lepšega okolja se v naslednjem koraku v soseski najemnine lahko zvišajo in povzročijo, da se morajo zaradi višjih cen najemnin poprejšnji aktivistični najemniki, ki so sadili rože, iz soseske izseliti.

Če kje, pravi Aureli, bi bilo treba danes kritiko ideologije izvajati proti tovrstnemu oblikovanju subjektivitete in tudi proti ideji neformalnosti kot taki. Izrazi, kot so neformalno mesto, neformalna urbanizacija, urbanizem možnosti, promovirajo ideje, da mesta več niso forma, določena zamejenost, pač pa da se mora mesto znati vključevati v dinamičen proces sklapljanja in razhajanja tokov denarja, surovin in ljudi. Ne gre za nič drugega kot za ideološki projekt, ki legitimizira posledice vpliva neoliberalnih politik na mesto, ki je prepuščeno zgolj lastni sposobnosti samopomoči, da se ohranja, ali rečeno drugače, da se reproducira.

Kakor je razvidno iz angažmaja Aravene pa tudi ilustracij primerov aktivizma v arhitekturi tako v mednarodnem kot domačem okolju, je mogoče sklepati, da se tovrstni angažmaji opirajo na določen pozitiven družbeni angažma, vpliv ali spremembo. Bržkone je aktivizem danes upravičeno deležen pozitivnih predstav. Zgodovina aktivizma marsikatere vrste je pospremljena s plemenitim bojem za pravice teh ali onih manjšin, ki so do dostojanstva pospremili marsikatero življenje. Toda kar se aktivizma kot pojma tiče, je treba priznati, da pa lahko gre za povsem generično oznako, ki ji ne moremo kar tako povprek pripisati določene pozitivnosti. Namreč, težko bi trdili, da gibanja, kot so Occupy ali Black lives matter pa tudi na primer gibanji Pegida v Nemčiji ali pa Ku Klux Klan v Združenih državah, ne pomenijo določenega aktivizma in bržkone o sebi delijo mnenje, da njihov boj predstavlja boj za družbene spremembe.

Iz Aurelijevega sklepanja o vključenosti aktivizma v ideologijo neoliberalizma in pojma aktivizma, ki upravičeno nosi konotacijo pozitivnih sprememb, a le-te niso nujne, je tako mogoče postaviti vprašanje; na kak način se je arhitekture lahko dotaknil pridevnik »aktivistična« in ali nam tovrstna oznaka lahko karkoli pove o arhitekturi kot taki.

Z ozirom na zgodovino odnosa med arhitekturo in aktivizmom sta si pojma prej nasprotna kot skladna, saj je aktivizem prej kot nosilec arhitekturnih pobud predstavljal obliko odpora proti gentrifikaciji in oblastnemu terorju gradnje. Po drugi strani aktivizem postavlja arhitekturo v določeno smešno predstavo ali red. Pri tem mislimo na to, da bi težko jemali resno kiparja, ki bi svoje kiparstvo razglasil za aktivistično in bi to samo po sebi že sporočalo o kvaliteti njegovega dela. Kar se pri objektih aktivistične arhitekture kaže, je, da so praviloma preprosti in enostavni. Vloga tovrstnih objektov ni v njih samih, pač pa dobijo svoj pomen takrat, kadar se njihov pomen določi kot pomemben za pozitivno družbeno spremembo. Ne gre več za to, kakšen pomen imajo objekti sami zase, ampak ga lahko samo dajejo ali povedano drugače, pomembni so, če so v službi nečesa drugega.

Kaj pomeni, če arhitektura služi? Za Hegla je arhitektura umetnost na vnanjskem in jo deli na tri dele. V arhitekturi tako obstaja razlika med tem ali, prvič, vnanjskost dobi svoj pomen na samem sebi ali je, drugič, obravnavana kot sredstvo za neki od nje drugačen smoter ali pa, tretjič, se v svoji služnosti kaže kot samostojna. Arhitektura se tako v prvem primeru ujema s simboličnim kot takim, gre za simbolično arhitekturo. Kadar pride do prikaza pravega pomena za sebe in je simbolično zgolj dodano, gre za klasično arhitekturo, kadar pa gre za združitev obeh, dobimo romantično umetnost, ki vnanjsko uporablja za izrazno sredstvo, »a se iz te realnosti umakne sama vase in zato lahko objektivni obstoj prepusti samostojnemu oblikovanju«.

V nadaljevanju Hegel za služečo arhitekturo pravi, da ima ta dvoje izhodišč. Prvo izhodišče služeči arhitekturi predstavlja simbolična arhitektura, kot drugo izhodišče pa Hegel uvede neposredno potrebo in smotrnost, ki tej potrebi služi, iz česar izpelje zastavitev:

»Bistveno vprašanje pa je povezano z razliko, ali arhitektura v pravem pomenu besede, kakršno bomo prècej obravnavali kot klasično stavbarstvo, izhaja le iz potrebe ali iz omenjenih simboličnih del, ki so nas sama po sebi vodila do služečih zgradb.«

Sledi odgovor, ki simbolično prepozna kot prvo potrebo. Za Hegla v služeči arhitekturi pravi smoter obstaja samo zase. V njem se odraža zbor, ki je ustvaril obče smotre. Prvenstveno tako ne gre za zadovoljevanje fizičnih potreb, pač pa so prvi smotri religiozni ali politični. Prva potreba je, da se okoli teh simbolov, ki niso izšli iz narave, ampak iz človekove predstave in dejavnosti, oblikuje nek okvir. Arhitektura kot umetnost na vnanjskem tako svojega smotra ne izpolnjuje v samem sebi, temveč služi nečemu drugemu.

Če se s tem Heglovim prepoznanjem prve potrebe vrnemo k že obravnavanemu projektu Solarkiosk, bi sicer mogli enostavno razumeti, da ta služi nečemu drugemu, težje pa bi trdili, da solarni paneli in pa dostop do medijev predstavljajo obči smoter določene skupnosti v podsaharski Afriki, razen če vztrajamo pri Heglu do kraja in lahko skupnostim na off-grid območjih ravno polnjenje telefona ter dostop do medijev namesto že obstoječe postaneta tista prva potreba.

Aktivistična arhitektura se načeloma zavzema za spremembo pristopa k problemom, ki so prepoznani kot globalni. Gre za probleme, ki so ali pa bodo postali del vsakršnega zavedanja, hkrati pa tak pristop ne more nuditi drugačnih odgovorov, kot so manjše in lokalne intervencije, ki služijo kot nekakšne miniaturne oblike novih možnosti z dejansko ničnim prispevkom. Pač, dokler bomo govorili o onesnaženju kot problemu, o privatizaciji vodnih virov kot problemu, ne da bi jasno in glasno naslavljali, da nujno potrebujemo širok konsenz, kar pa je stvar politike, se ne bo rešilo nič. In ravno zato je treba tovrstne arhitekturne angažmaje prepoznati za nagnusne in abotne. In celo več, do aktivistične arhitekture ne bi smeli biti tolerantni, saj s svojo odrešeniško avro reševanje problemov prej odlaga, kot pa se jih loteva.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness