HERTZ ARHITEKTUR #27

Spoštovane in spoštovani. Sredi julija letošnjega leta smo bili v newyorškem MoMA priča otvoritvi razstave Toward a concrete utopia, architecture in Yugoslavia, 1948-1980 kuratorja Martinoja Stierlija, gostujočega kuratorja Vladimirja Kulića in Anne Kats.

Čeravno bi bilo zanimivo k razstavi pridati določen ekspoze o razmerjih med utopičnim, konkretnim, arhitekturo in socializmom, bomo razstavo reflektirali skozi vzporedna korespondenčna intervjuja z Jelico Jovanović in Matevžem Čelikom, ki sta med mnogimi drugimi sodelovala pri procesu pripravljanja podlag za to razstavo. Matevž Čelik je direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani, Jelica Jovanović pripravlja doktorat na Tehnični univerzi na Dunaju.

Matevž Čelik:

Vprašanje: Navadno je tako, da se med obiskom določene razstave zgodi, da se razumevanje in predstava o predmetu razstave spremenita. Je po tvojem nekdo, ki sodeluje pri pripravi razstave, deležen podobnega procesa? Kaj je predmet razstave »Toward a concrete utopia – architecture in Yugoslavia, 1948-1980« in s katerimi novimi ugotovitvami si se soočil sam?

Odgovor: Raziskovanje pri pripravi razstav običajno pripelje tudi do novih spoznanj in interpretacij. Predmet razstave v MoMA je arhitektura Socialistične federativne republike Jugoslavije v obdobju od prekinitve stikov z informbirojem do Titove smrti. Za tiste, ki poznamo arhitekturno zgodovino nekdanje skupne države, razstava ne prinaša ničesar novega, za ameriško in svetovno javnost pa je jugoslovanska arhitektura navdihujoče odkritje.

Vprašanje: O ureditvi v SFRJ govorimo kot o posebnem tipu socializma, ki je doživljal tudi poseben razvoj, po drugi strani pa smo vajeni govoriti o modernizmu kot o internacionalnem gibanju. Kako misliti oboje skupaj? Je v jugoslovanski povojni arhitekturi mogoče zaznati določene posebnosti? V čem je mogoče prepoznati prispevek jugoslovanskega povojnega modernizma modernizmu nasploh?

Odgovor: Modernizem izhaja iz levičarskega gibanja. Njegove vrednote in ideje so v temeljih socialistične. Arhitektura socialistične Jugoslavije je izjemna, ker z izjemnim obsegom gradenj, ki so namenjene napredku družbe in boljšemu življenju vsakega posameznika, v materialu odraža ne le nazore samoupravnega socializma, temveč predvsem njihovo udejanjanje v praksi. Z današnje perspektive je osupljiva tudi tehnološko-konstrukcijska ambicioznost teh projektov, vedno preizkusiti nekaj inovativnega in svetu pokazati, kaj zmoremo kot skupnost. Lahko bi rekli, da so se ideje modernizma v največjem obsegu udejanile prav v jugoslovanskem modernizmu.

Vprašanje: Kateri so bili tedanji cilji in nameni arhitekture? Katere so bile naloge, ki so bile naložene arhitekturni stroki in v katera vprašanja je stroka te naloge integrirala? Katera so bila najpomembnejša vprašanja znotraj stroke? V čem je bila srž razprave? Ali je bilo znotraj arhitekturne stroke moč najti tudi odzive, ki so glede nalog, ki jih je družbeni red nalagal arhitekturi, bili zadržani, kritični ali celo cinični? Jih je mogoče prepoznati v katerem od natečajev ali pa realiziranih projektih?

Odgovor: Cilji in nameni arhitekture se od začetkov modernizma do danes niso spremenili. Največji izziv arhitektov v tistem času je bil zgraditi čim več s skromnimi sredstvi. Zagotoviti je bilo treba tovarne, šole, vrtce, zdravstvene ustanove, športne in turistične objekte ter drugo skupno infrastrukturo, ki zagotavlja kakovost bivanja. Eno od pomembnih žarišč razprave je bila nedvomno zgodovina, ki se je na nek način uradno pričela šele z drugo svetovno vojno. Zgodovinske stavbe so bile v političnem kontekstu predvsem ovira napredku in razvoju, arhitekti pa so pogosto reševali pomembne stavbe pred uničenjem in jih poskušali integrirati v nove dele mest.

Vprašanje: Katerih novih in drugačnih razmislekov ali vpogledov si bil tekom priprave ali po odprtju razstave deležen s strani poznavalcev iz okolij, ki niso imela izkušnje socializma?

Odgovor: V številnih odzivih kritikov v pomembnih svetovnih medijih izstopa predvsem osuplost nad zmožnostjo socialistične Jugoslavije učinkovito uporabiti arhitekturo in urbanizem v povezavi z razvojem gospodarstva in kulturno politično agendo države. Svet je šokiran tako nad obsegom kot kakovostjo zgradb, ki jih je za sabo pustila socialistična Jugoslavija.

Vprašanje: V kakšnem razmerju do arhitekture tistega obdobja je arhitektura, ki smo ji na področju bivše skupne države priča v zadnjih petindvajsetih letih. Gotovo je, da je zaradi spremembe ekonomsko-političnega sistema mogoče govoriti o določeni prekinitvi, zanima pa me, ali je navkljub vsemu mogoče v aktualnih praksah govoriti o določeni kontinuiteti? V čem jo lahko prepoznamo?

Odgovor: V kulturnokonceptualnem smislu so jugoslovanski arhitekturni dosežki zapisani v gene arhitekturnega poklica danes. Te kontinuitete ni mogoče prekiniti, je pa zaradi zavestnega zmanjšanja vloge države ter prevelikega prepuščanja pobude komercialnim ambicijam zasebnih razvojnikov vse manj razvidna.

Vprašanje: V jugoslovanskem primeru vendarle ne moremo vso modernistično arhitekturo uvrstiti v povojni čas, saj o modernizmu v Jugoslaviji lahko povsem suvereno govorimo že v predvojnem času. V katerih arhitekturnih prvinah se povojni modernizem razlikuje od povojnega?

Odgovor: Povojni modernizem deluje v veliko večjem merilu kot predvojni in ima predvsem veliko večjo politično podporo ter proste roke za udejanjanje svojih idej. Je veliko bolj avtentičen in manj epigonski kot v svojih začetkih pred drugo svetovno vojno. Veliko samozavestneje lahko razvija tako nove materiale in gradbene proizvode kot nove prostorske koncepte.

Jelica Jovanović:

Vprašanje: Jugoslovanska arhitektura, predstavljena v muzeju MoMA, je arhitekturno kakovostna in zgrajena v kratkem času. Kako bi primerjali obdobje arhitekture Titove Jugoslavije z obdobji, ki so sledila? Ali je bila arhitektura funkcionalističnega modernizma, tega najplodnejšega obdobja v SFRJ, tudi zelo združljiva s socialistično ideologijo?

Odgovor: Socialistični Jugoslaviji je funkcionalistični modernizem služil kot sredstvo za najučinkovitejši način ponovne vzpostavitve in izgradnje povojne družbe. V tem primeru lahko govorimo o združljivosti, vendar tudi o sovpadanju dobrih okoliščin in odličnem »tajmingu«, kar je takratni državni upravi šlo na roko, in nenazadnje o kompetencah pristojnih oseb in institucij. Moderna arhitektura v vseh njenih ponovitvah in razmerjih je dovolj preprosta za gradnjo, da je možno angažirati tudi nekvalificirano delovno silo. Kot takšna je racionalna in logična za reorganizacijo gradnje na novo postavljenih osnovah industrijske proizvodnje. Ima možnost predimenzioniranja in dopolnjevanja, kar je idealno za potrebe družbe v razvoju. Inovacije v tehnologiji gradnje in uporabe novih materialov so še ena od srečnih okoliščin, ki so spremljale to obdobje v arhitekturi, in največji korak naprej je bil, ko smo osvojili prednapeti beton, za kar je zaslužna generacija inženirjev z Brankom Žeželjem in Boškom Petrovićem na čelu.

Vprašanje: Eksponat Muzeja sodobne umetnosti v Beogradu, delo Ivana Antića in Ivanke Raspopović, velja za enega pomembnejših na razstavi. Ali bi komentirala Antićev citat iz intervjuja za revijo Društva arhitektov Novega Sada, kjer pravi: »Nikoli nisem opazil nekega pritiska na arhitekte, še posebej ne ideološke narave. Čeprav je oblast spoštovala ta poklic, oni za njih niso bili resni nosilci idej in propagande.« Ali je odnos takratne jugoslovanske oblasti do arhitekturne stroke razviden tudi iz arhivskih dokumentov?

Odgovor: Spomnim se, da sem naletela na članek v reviji Borba. To kratko besedilo nam pove, da je v bilo v Zvezi komunistov še vedno zelo malo arhitektov, in govorimo o šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Torej ni bilo potrebno, nujno, biti v partiji, da bi se delalo. Arhitektura ni bila nosilka banalne propagande, vendar je zagotovo bila nosilka idej, kar se odraža v programih in tipologijah, ki so se gradile in financirale direktno ali posredno iz državnih ali družbenih proračunov, in je gotovo bila sredstvo za reprezentiranje SFRJ.  Arhitekturna stroka se je zelo hitro postavljala ob bok ciljem državne administracije in se pozicionirala v javni sferi. Med prvimi je zelo rada zavrgla socrealizem, kar se je zgodilo na posvetovanju v Dubrovniku leta 1950, in nadaljevala po že uhojeni poti modernizma, torej ni potrebovala usmerjanja z vrhovnega položaja. Meni ljuba je zelo slikovita dokumentacija v fondu 837 kabineta predsednika republike v Arhivu Jugoslavije, kjer se nahajajo stenografski zapiski sestankov med delegacijami urbanistov, arhitektov, strokovnih združenj na eni in Tita na drugi strani. Iz teh dokumentov je jasno razvidno, da se je Tito, kot večina ljudi, bolj kot k visoko moderni, nagibal h klasični arhitekturi. Tito se zaveda, da nastopa s pozicije - dobro obveščenega, vendar še vedno - laika, in zamisli urbanistov, ki so mu bile tedaj predstavljene v celoti, so realizirane. Govorim o Novem Beogradu v obrisih, kot jih poznamo danes.

Vprašanje: Kaj je najbolj botrovalo slabemu odnosu do arhitekturne dediščine jugoslovanske socialistične arhitekture: odnos novih postsocialističnih oblasti do te dediščine kot nečemu nezaželenemu; vpliv novega toka postmodernistične arhitekture, ki se je na banalen način vračal v bolj klasičen izraz; ali moderna dirka za energetsko učinkovitejšimi stavbami? Ali gre morda celo za estetiko, ki preprosto ni blizu povprečnemu uporabniku in zahteva nekakšen izobraževalni proces, ki pa se ne zgodi?

Odgovor: Velikokrat sem dobila priznanje od ljudi izven stroke, da so začeli na drugačen, pozitiven način opazovati to arhitekturo, odkar je govora o tej razstavi. Res je, ko gre za estetiko modernizma, je neobhoden proces prilagajanja in izobraževanja - kot pri vseh novih in pionirskih fenomenih. Kakorkoli že, naš javni in medijski prostor ne zagotavljata skoraj nobene platforme za takšne procese, tudi ko gre za sorazmerno pomembnejše zadeve, kot so zdravje in varstvo okolja. Danes so vse politike in vsa delovanja razdrobljena, zato je nekako le posameznikom preostalo, da se borijo z mlini na veter: konservatorjem v boju za ohranitev, stanovalcem za izboljšanje stanovanjskih razmer in okoljevarstvenikom za energetske sanacije, kar je še posebej problematično in zaskrbljujoče, saj je to nemogoče narediti brez integrativnega, sistemskega pristopa k problemu. To razdrobljenost je mogoče povezati z razgradnjo socialne države, ki sovpada z degradacijo modernistične arhitekture in, glej, no, glej, z vzponom postmodernizma v svoji najbanalnejši in škodljivi obliki. Postmoderna kritika je uspela prepričati ljudi, da je degradacija moderni arhitekturi neizbežna. Vendar imamo na razstavi odlične primere stavb, katerih avtorji so konstruktivno sprejeli kritiko postmodernizma in na ravni urbanih ter arhitekturnih oblik zelo uspešno in inteligentno uporabljajo njene principe, medtem ko so na ravni programov in funkcij še vedno zasidrani v telesu znanja ter prakse modernizma, iz katerega izvirajo.

Vprašanje: Za revijo Novosadskega društva arhitektov si napisala članek Toplotni teror. Kateri so najboljši načini prenove dediščine socialistične arhitekture?

Odgovor: Ni problem, da so te betonske stavbe toplotno neučinkovite ali da pred našimi očmi propadajo in ne vemo, kaj natančno z njimi početi. Obstajajo tehnologije, morali bi preučiti nastanek teh struktur in na nekatere aplicirati rešitve, ki nastajajo vsak dan v različnih laboratorijih. Problem je, da čeprav premagana in postavljena v kot, skupaj s politikami, ki so jo ustvarile, ta arhitektura ostaja strašna prikazen, ki preganja trenutne režime oblasti v državah naslednicah in to je za njih še vedno zelo spolzka tema. Bolj kot je dotrajana, bolj čisto ogledalo zapravljenim desetletjim in zgrešenim neoliberalnim politikam predstavlja.

Vprašanje: In končno, ali meniš, da bo ta razstava spodbudila nosilce odločanja v državah nekdanje Jugoslavije k aktivnejšemu delovanju s ciljem obvarovanja zapuščine kakovostne jugoslovanske socialistične arhitekture?

Odgovor: Upam, da. Če ne zaradi česa drugega, zato ker so oči mednarodne in domače javnosti zdaj uprte v to arhitekturo. Zdaj institucije ne stojijo več pred navidezno nepremagljivim problemom dokazovanja vrednosti te arhitekture, saj smo to v veliki meri obdelali mi, pa tudi številni drugi raziskovalci, ki se ukvarjajo z jugoslovansko arhitekturo v številnih drugih projektih. Videli bomo, če se bo kaj spremenilo.

Zaključimo s komentarjem. Nedavno se je na razstavi namreč pomudil nekdanji sodelavec RKHV Dare Pejić, ki je razstavo povzel tako:

Gre za razstavo o modernistični arhitekturi Jugoslavije v njenem najbolj propulzivnem obdobju. V obdobju po krizi informbiroja in do Titove smrti se je federacija lahko ponašala z arhitekturnimi dosežki modernizma na svetovnem nivoju. Kljub raznolikosti pristopov je za vse predstavljene eksponate značilen socialistični pristop, in sicer v sledenju za današnje razmere zavidljivemu socialnemu standardu. Odlično dokumentirana in s študijami primerov podkrepljena razstava ter katalog zahodni publiki prikažeta plodovito obdobje brez nepotrebne čustvene inkontinence.

Z Matevžem Čelikom se je pogovarjal Peter Karba, z Jelico Jovanović pa Andrej Strehovec.