HERTZ ARHITEKTUR #29

HERTZ ARHITEKTUR #29

Oddaja
28. 1. 2019 - 20.30

Reinier de Graaf, arhitekt in partner v slavnem arhitekturnem biroju OMA, svojo najnovejšo knjigo Four walls and a Roof: The Complex Nature of the Simple Profession začne z naslednjo anekdoto: Kmalu po tem, ko je diplomiral, je naletel na znanca, ki ga je vprašal, zakaj je tako dolgo študiral, ali ni vendar arhitektura zgolj štiri stene in streha?

Neposrednost tega vprašanja ga je vrgla s tira, piše de Graaf, in pravzaprav si od tega še vedno ni opomogel – po 25 letih se še vedno ukvarja s tem vprašanjem. To vprašanje zanima tudi nas: kaj je pravzaprav arhitektura, ali je res zgolj štiri stene in streha?

Spoštovane, spoštovani. Nocoj začenjamo niz treh oddaj, ki bodo iskale odgovor na vprašanje iz uvodnega sestavka. Tekom teh oddaj bomo prostor iskanja odgovora postavili v sredo oblikovanja vednosti o arhitekturi, na ljubljansko Fakulteto za arhitekturo. Predstavili bomo razmišljanja študentov, ki o svojem predmetu govorijo iz predmeta samega in iz primera takega objekta. Ti primeri skozi obravnavo arhitekta govorijo iz arhitekture o arhitekturi. Od obstoja preko lastne zaznave, lastne izkušnje o zaznavi in izkušnji o tem, če gre res samo za štiri stene in streho.

Kot prvega bomo predstavili tekst Nuše Rudman z naslovom Ne zgolj objekt.
 

Produkt arhitekture bo vedno invencija, vendar ne na način čim drznejše konstrukcije, najbolj sodobnih materialov in ekstravagantnih oblik. Če bi jo določale te odlike, bi njena aktualnost s časom, novejšimi oblikami, sodobnejšimi materiali in drznejšimi konstrukcijskimi rešitvami, upadala. Invencija v arhitekturi se zgodi drugje in je tisto, kar jo dela aktualno ne glede na čas. Arhitekture ne določa nekaj od zunaj, ni splošno znanih kriterijev, ki bi povedali, kako naj nekaj naredi, da bo dobro. Če odgovori zgolj na vprašanja in probleme, ki jih določa trg, naročnik ali pa da so to takšni ali drugačni družbeni problemi, bo njen produkt vselej zreduciran na generični uporabni objekt. Če pa arhitektura deluje tako, da si sama določa, kaj so tisti problemi, na katere mora odgovoriti, potem obstaja možnost, da bodo njeni produkti na novo skonstruirana realnost ter zato invencija.

To pomeni, uporabni objekti, ki pa bodo hkrati tudi arhitekturni objekti. To so objekti, če navedem formulacijo filozofa Rada Rihe, ki so dobri za mišljenje in so dobri za bivanje. Primer takšnega objekta je po mojem mnenju Diagnostično terapevtski in servisni objekt Kliničnega centra v Ljubljani arhitekta Stanka Kristla. Da je kot tak invencija, govorita dve časovnosti, vezani na njegov nastanek; njegova sedanjost, torej čas od začetka delovanja UKC, in čas pred njim, od leta 1958 dalje, ko se je zasnova nove ljubljanske bolnišnice začela.

 Pri tem drugem času, skoraj dvajsetletni trnjevi poti, ki je vodila do njegovega nastanka in je zgodba sama zase, sta bistvena arhitektova drža in odnos do stroke. Ob ključnih vprašanjih, ki so bila, kakšno bolnišnico mesto Ljubljana sploh potrebuje, kako in če sploh združiti splošno in fakultetno bolnišnico, ter kako zagotoviti sredstva zanjo, prepozna družbeno odgovornost in nanjo odgovori tako, da prvi dve leti projektiranja povsem posveti poglobljenemu preučevanju tematike in relevantnih bolnišnic po svetu. Ker celotno območje Jugoslavije takrat še ni poznalo bolnišnice z več kot 200 posteljami, nova pa jih je v začetku predvidela 850, razume da gre za mejnik bolnišnične gradnje in si za cilj zada, da z ozirom na paciente in osebje, zasnuje najbolj funkcionalno bolnišnico: z najkrajšimi potmi za osebje, dnevno svetlobo za paciente, čim boljšo navezavo na obstoječe bolnišnične komplekse, ki se bo merila s sodobno evropsko ravnjo. Čeprav ga je leta 1965, ko so razpustili prvotno projektantsko ekipo in projekt naročili biroju Slovenija projekt, to stalo vloge projektanta nove ljubljanske bolnišnice, ni odstopil od svojih načel in pristal na dve nadstropji nižji in zato manj ekonomični in funkcionalni rešitvi, ki bi v tistem trenutku naročniku pomenila nižjo in bolj izvedljivo investicijo.

 V istem času sta se gradili tudi stolpnici na Trgu republike, kar je bil eden od razlogov za pomanjkanje sredstev. In zadnjič, razume, da arhitekt v nobenem primeru ne more biti zgolj vršilec medicinske tehnologije in pravi:

»nekaj je po mojem nujno, in sicer to, da od projekta do projekta zavestno ostaneš in deluješ kot arhitekt, in ne postaneš tehnolog«. Prav ta tretja drža, ki ob tako kompleksnem programu nikakor ni samoumevna, se jasno manifestira v sedanjosti, kakor se nam objekt kaže danes.

Obstoječi DTS objekt Kliničnega centra je rezultat javnega anonimnega natečaja iz leta 1967, ko je bil neugodno lociran posteljni objekt biroja Slovenija projekt že na koncu tretje gradbene faze in je investitor ugotovil, da takratnemu projektantu zaradi premalo izkušenj projekta ne bo uspelo speljati v celoti. Kljub rešitvi, ki se je po kvaliteti merila z najboljšimi evropskimi bolnišnicami, menim, da se arhitektura Kristlove rešitve ne skriva v detajlu, niti v inovativni tlorisni organizaciji, ki jo, če pretiravam, zares dobro razumejo le zdravniki, ki jo uporabljajo, in projektanti, ki so pri njenem snovanju sodelovali.

Kar me po nekaj minutah sedenja v avli začne zanimati, je to, česar tu definitivno ni. Kljub temu, da je bolnišnica po programu stroj za zdravljenje, in bi marsikdo bil zadovoljen že samo, če bi to bila - zgolj funkcija - je občutek, ko stopiš v avlo, podoben tistemu, kadar obiščeš Cankarjev dom v Ljubljani. Česar ni, je občutek, da si v bolnišnici. V vhodni avli, preko katere ob vstopu prvič začnemo doživljati UKC, se torej manifestira tretja projektantova drža in glavna invencija.

 Avla je pravzaprav podaljšek zunanjega trga in je trg tudi sama, in sicer tako, da pravzaprav nima nobene funkcije, pa vseeno »deluje«. Deluje kot ključni sestavni del bolnišnice. Avla v bolnišnici, podobno kot trg v mestu, na nek način prekine logiko obstoječe organizacije prostora. Je kot neke vrste zareza, motnja v bolnišnici. Namesto, da nas na vsakem koraku opozarja, da smo kot njeni uporabniki objekti obravnave, ima lastnost vsakdanjosti, ki ji pripadamo kot subjekti. Subjekt pa, če uporabim formulacijo Rada Rihe: »je pojem avtonomnega, na samega sebe in samostojno mišljenje oprtega posameznika, ki priznava samo tiste zakone, ki si jih daje ali ki si bi jih lahko dal sam«. V primeru UKC-ja je torej subjekt pacient, ki ni pasiven objekt obravnave, temveč, kot ga prepozna Kristl, »nekdo, ki se, tudi če ni k temu nagnjen, sooča z najosnovnejšimi vprašanji lastne eksistence«.

V bolnišnico pride kot bitje z lastno voljo in zavedanjem, ne le z osnovno željo po preživetju. To je tisto, kar je danes, ko sodobna medicina skozi družbeni razvoj izgublja stik s tistim, ki se ga edinega tiče, ko se vprašanje medicinske pomoči sprevrača v tehnični in na žalost čedalje bolj ekonomski problem in ko je domena zdravljenja v celoti racionalizirana, še posebej aktualno.

Kristl stavbo DTS nasploh obravnava kot družbeno stavbo, kot prostor za zdravljenje, in ne kot zgolj bolnišnico - prostor za bolne – Krankenhaus. Pravi, da se na nek način vsa kompleksnost človekove osebnosti mora izražati tudi v njegovem dojemanju prostora. »Človek nima nobenega posebnega čutila za zaznavo prostora, čeprav spet ni dvoma, da prostor nekako »čuti«, zato arhitekturo razume kot terapevtski sodejavnik. Če obstajajo prostori, v katerih se počutimo bolje kot v drugih, nedvomno drži, da lahko z oblikovanjem prostora pripomoremo k boljšemu počutju«.

V zadnjih letih, še bolj kot prej, z razstavo v MAO z naslovom Stanko Kristl, arhitekt. Humanost in prostor, je bilo Kristlovo delo prepoznano kot velik doprinos slovenski arhitekturi. Ob pregledu intervjujev in drugih zapisov o arhitektu se vseskozi poudarja humanost, kot da je oguljena beseda vrednota že sama po sebi. Nekateri humanost prepoznajo v uporabi materialov, v primerni višini prostora, dnevni svetlobi, problematičen pa je predvsem njen prizvok dobrodelnosti, ki je vselej v službi ljudi. Pravo humanost tega projekta prepoznam v projektantovem nesebičnem odnosu do dela in nasploh v tem, kako resno ga jemlje, kar pa se odraža tudi v samem objektu. Do potankosti razišče temo in obstoječe pristope do nje, nikoli pa videnega ne vzame za sveto. Vrta luknje in postavlja ustaljene prakse pod vprašaj, skratka premika meje znanega. Prej kot kaj drugega, bi torej rekla, da gre pri »humanosti« zgolj za ponesrečen opis tega, kar arhitektura že sama po sebi je, lahko bi rekli, da je eksperiment.

Eksperiment ne na način analitične znanstvene metode, niti ne kot njegov slabšalni pomen brezbrižnega odnosa do rezultata, temveč eksperiment kot predpogoj novega. Eksperiment, ker predpostavlja, da ni vnaprej podanega odgovora, in da je dano situacijo nujno na novo premisliti. Kot tak predpogojuje invencijo. Vendar pa novo v arhitekturi ni nujno tuje ali drugačno, je tisto, kar problem, ki si ga arhitektura zada, osvetli iz drugega zornega kota. Šele takrat, ko se človek znotraj eksperimenta ne pojavlja kot ultimativna konstanta, ampak ena od spremenljivk, pa bo prav najbolj arhitekturno eksperimentalna rešitev tudi najbolj humana rešitev. Zato Aaltovih besed po moje ne smemo brati tako: »Če arhitekturo narediš bolj humano, pomeni boljšo arhitekturo/…/«, temveč tako: »Da jo narediš bolj humano, naredi boljšo arhitekturo/…/«

Arhitektu je uspelo bolnišnico, ki je po svojem programu samo tehnična, oblikovati tako, da je nastal prostor, v katerem se posameznik ne prepozna več kot objekt obravnave, ampak kot subjekt. Zato lahko rečemo, da je ravno atmosfera tisto nekaj, kar nas v UKC-ju nagovori kot subjekt. Je tista minimalna razlika, ki jo Gernot Böhme opiše kot fenomen »between«. Ni niti nekaj objektivnega, zgolj kvalitativna lastnosti neke stvari, niti nekaj subjektivnega, zgolj duševno stanje. Je »kot stvar/objekt« v tem, da je nekaj kvalitativno prisotnega in »kot subjekt« v tem, da je prisotna šele takrat, ko jo kot takšno prepozna človek.

Atmosfera razširja pojem funkcionalnosti prostora, ki v primeru avle ni vezana na opravljanje neke storitve, v arhitekturno funkcionalnost, ki človeka nagovarja v vsej svoji človeški razsežnosti. V avli kliničnega centra je to njena vsakdanjost, posledično pa odsotnost tega, kar v resnici je.

Arhitekturna zgodovinarka Beatriz Colomina ob Loosovem interjerju, ki se nenehno igra s percepcijo obiskovalca hiše, zapiše, da arhitektura pač ni zgolj platforma, ki nastani »subjekt«, ampak je mehanizem, ki subjekt producira. Podobno nam profesor Kristl sporoča s svojo rešitvijo za klinični center. Arhitektura je tista, ki določa, ali boš vstopil kot pasivni pacient, in te bo obravnavala z nežnimi humanimi pristopi, ali pa te bo že od začetka nagovorila drugače: kot subjekt z lastno voljo in zavedanjem, kot »ne zgolj objekt«.

-

Prispevek Nuše Rudman je nastal v okviru arhitekturno teoretskega seminarja na FA, ki ga vodita Petra Čeferin in Ana Kosi. 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness