Spoštovane in spoštovani, poslušate Hertz arhitektur. V nocojšnji oddaji si zadajamo za nalogo predstaviti sodobno stanovanjsko politiko na Madžarskem, ki je integralen del politike, ki jo označujemo za neliberalno. Kot je priobčeno, se razvoj političnega dogajanja na Madžarskem v zadnjem desetletju smatra za odmik od načel liberalne demokratičnosti v smer avtoritarizma, v katerem se oligarhičen sistem uteleša v predsedniku vlade Viktorju Orbanu.

Madžarska stanovanjska politika se zdi za obravnavo zanimiva, saj se v državah, ki še niso podlegle alternativam liberalnih politik, a so na določenih področjih, denimo na področju delovne zakonodaje, izraziteje podlegle neoliberalnim politikam, stanovanjski problem, in to posebej za mlade, kaže kot eden bolj perečih sistemskih razvojnih problemov. O tem smo govorili že v 33. HA.

Prav tako je mogoče skozi ločeno analizo te vrste politike oceniti, v kolikšni meri so te politike, ki se deklarativno zavzemajo za »procvet naroda«, dejansko uspešne in tako ravno na področju določene vrste politike - stanovanjske politike - prepoznati neliberalne politike ne samo za slabe in nefunkcionalne, ampak za docela sprevržene. Morda samo zato, da bi jo mogoče v nekem bodočem trenutku znali toliko jasneje, z argumentom več, ovreči.

Začnimo na koncu. Kakor je pisal 15. januarja 2020 Emerging Europe, je Gyorgy Matolcsy, guverner Madžarske narodne banke in pomemben člen oligarhične sprege, vladno stanovanjsko politiko, ki je prešla v veljavo leta 2014 oziroma 2015, ocenil za neuspešno in pozval vlado, da si stanovanjsko politiko postavi za prioriteto in ustanovi organizacijo z vizijo in strategijo, da vzpostavi vzdržen domači nepremičninski trg. Po njegovem so namreč sedaj veljavne politike vzpodbujale zgolj povpraševanje, kar je vodilo do silovite rasti cen nepremičnin - cene so od leta 2014 na državni ravni zrasle za 104 odstotke, v Budimpešti pa celo za 184 odstotkov.

Po Eurostatu je ravno na Madžarskem glede na prvo četrtletje leta 2019 prišlo do najvišje letne rasti cen nepremičnin - 11,3 odstotka, pri čemer velja omeniti, da se je visoko nad povprečje EU, ki je znašalo 4 odstotke, z 8,4 odstotki uvrstila tudi Slovenija. V madžarski izpostavi mednarodne nevladne organizacije Habitat for Humanity ocenjujejo, da imajo take razmere največji vpliv na srednji razred in pa mlade, katerih 62,7 odstotka med 18. in 34. letom še zmeraj živi pri starših.

Današnja madžarska stanovanjska politika temelji na subvencioniranem stanovanjskem posojilnostnem programu zaščite družin, ki je vstopil v veljavo leta 2015. V bistvenem gre za denarno obliko državne podpore v višini 10 ali 20 milijonov forintov oziroma 30 ali 60.000 evrov za otroke z družinami, ki ga ob določenih dodatnih pogojih ni potrebno vračati - pri tem izstopa rojstvo tretjega otroka. Trg, ki je sicer ostal nereguliran, se je sorazmerno temu odzval z izrazito rastjo cen nepremičnin - v meri, ki je izničila ponujeno posojilo.

Poseben del posojilnostnega programa se tiče tudi ohranjanja poselitve podeželja, ki je zajet v seznamu 2486 vasi z manj kot 5000 prebivalci v manj razvitih regijah. Vladi gre torej zato, da poročene ženske rodijo tri otroke v neperspektivnih okoljih, kar je onkraj vsake logike sprejemanja racionalnih odločitev, ki se tičejo realno obstoječih možnosti za delo, izobrazbo in zdravstveno oskrbo.

Ampak Orban naprej gradi drugačno agendo. 10. februarja lani (2019) je v nagovoru naciji v sedmih točkah razglasil akcijski načrt zaščite družine. Če povzamemo nekatere od točk:

V drugi točki. Družine z dvema otrokoma dobijo posojilo v višini 10 milijonov forintov za nakup novega doma, ki ga bo mogoče podaljšati za dobo treh let ob rojstvu prvega otroka in še za dodatna tri ob rojstvu drugega. Pri tem bo tretjina posojila odpisana ob rojstvu drugega otroka, ob rojstvu trejtega pa se posojilo odpiše v celoti.

V tretji točki. Za družine z dvema ali več otroki odslej velja, da posojila veljajo tudi za nakup obstoječih nepremičnin.

V četrti točki. Ženske, ki bodo rodile štiri ali več otrok, bodo za vso življenje oproščene davka na dohodek.

V šesti točki. Zagotovljenih bo 21.000 novih mest za univerzalno dnevno varstvo otrok za obdobje treh let, kar pomeni, da bo do leta 2022 vsaka družina lahko svojega otroka predala v dnevno varstvo.

V svojem govoru lansko jesen na tretjem demografskem vrhu v Budimpešti je Orban sporočil, da družinske podpore predstavljajo odgovor na nizko rodnost in padajoče število prebivalstva, ter da je preobrat teh trendov mogoče pričakovati edino, če bo imeti otroka družine postavilo v ekonomsko ugodnejšo situacijo, kot pa če otrok ne bi imele, ter da je tako korist za starše zagotovljena takoj in ne šele v starosti, ko bi naj zanje sicer poskrbeli njihovi otroci.

Toda, da bi ti madžarski demografski »napori« lahko bili uresničljivi, tako Orban, je potrebno, da Madžarska v naslednjem desetletju ohranja vsaj 2 odstotka višjo gospodarsko rast od evropskega povprečja, saj da brez denarja zaskrbljujočih trendov ni mogoče preobrniti.

Le-ti namreč zaskrbljujoči ostajajo. Po demografskih kazalcih je v letih od leta 2014 stopnja rasti ostala negativnih 0,4 odstotka, z okrog 1,4 na 1,5 rojstev na 1000 prebivalcev se je povečala edino rodnost. Za primerjavo, ta se v Sloveniji giblje okrog 1,6 rojstev na 1000 prebivalcev. Velja dodati, da je od nastopa Orbana na mesto predsednika vlade leta 2010 zapustilo Madžarsko okrog šesto tisoč prebivalcev, pri čemer statisike opažajo poudarke: mladi, izobraženi, zdravniki.

Je pa, kot že omenjeno, politika posojil bistveno vplivala na ceno nepremičnin ne glede na razmeroma višjo inflacijo, ki se v letih po uvedbi posojil giblje okrog štirih odstotkov. Potem, ko je cena stanovanj na Madžarskem nepretrgoma rasla od leta 1998 pa do leta 2007, je ta od leta 2008 pa do leta 2014 padala, ko začne nato cena nepremičnin ob nizkih obrestnih merah do današnjih dni rasti s kar 15 odstotno letno rastjo. Pravtako se je povečalo skupno zadolževanje prebivalstva pri bankah, pri katerih delež posojil za stanovanja znaša kar 16 odstotkov.



Iz dosedanjega je pomembno ugotoviti, da Orbanova stanovanjska politika ne predstavlja zgolj avtokratskih državnih dekretov, pač pa da ima močan vpliv na madžarske makroekonomske kazalce. Ob tem, da se kritika Orbanovih ukrepov navadno ustavi ob evidentiranju avtoritarnih in nacionalističnih smeri razvoja, se izrazito neoliberalen kontekst postavlja v drugi plan.

Na Madžarskem sta v javni lasti, torej v lasti občin in države, le 2 odstotka stanovanj. 5 od desetih največjih zasebnih madžarskih investicijskih družb se ukvarja z investicijami v stanovanja, in formalno je tudi posojila družinam potrebno videti kot posojo denarja, ki je ob določenih pogojih celo ni potrebno vračati, zasebnikom, ki ne predstavljajo več obeta madžarskega narodnega »procveta«, ampak gre že za obstoječega stabilnega posojilojemalca. Povedano še preprosteje: Gre za tok javnega denarja v žepe domače in bržkone tudi globalne oligarhije.

Pri tem si posebno omembo zasluži investicijski holding Opus Global Nyrta, ki je v četrtinski lasti najbogatejšega Madžara in tesnega Orbanovega zaveznika Meszarosa Lorinca, ki pa ima osminski delež tudi v banki MKB Bank Nyrt, ki velja, zanimivo, tudi za enega večjih posojilodajalcev na Madžarskem. Dodajmo: Kot je 23. decembra 2019 poročal domači spletnik Insajder, so od leta 2017 tri madžarska podjetja, povezana ravno z Meszarosom, v slovenska medija Demokracijo in Novo24 vložila skupaj 1,43 milijona evrov.



V kolikor nam je v dosedanjem delu oddaje uspelo predstaviti mesto stanovanjske politike v novem madžarskem družbenem dogovoru, bi oziraje na to vrsto politike veljalo usmeriti pogled še v preteklost, čeprav zgodovina madžarske stanovanjske politike sicer ni tako dolga kot zazrtje, ki se terja, če želimo razloge za novo madžarsko blaznost iskati v njihovi bodisi slavni bodisi tragični preteklosti.

Reči je treba, da je ukrep posojilnih shem že bil uveden pred štiridesetimi leti in se je v variacijah ohranil do leta 2009.  Ko je bila leta 2015 uvedena Orbanova posojilna inačica, je ta v določenem segmentu prebivalstva bila sprejeta z navdušenim odobravanjem. Mar zato, ker je predstavljala povratek k ustaljeni praksi načrtovanja družine?



Po letu 1949 je Madžarska prevzela Sovjetski model nacionalizirane gradnje. Potem, ko je sprva šlo za redistribucijo nacionaliziranih stanovanj, kar še ni zahtevalo večjih investicij, se te pričnejo v začetku šestdesetih, vendar se v sedemdesetih z upočasnjeno gospodarsko rastjo in z zgolj petnajst tisoč zgrajenimi stanovanji na letni ravni država začne, želela to ali ne, s trga umikati, kar ob splošnem pomanjkanju stanovanj povzroči rast cen in, kakor se reče, stisko med mladimi, kar čudovito prikazuje film Bela Tarrja Družinsko gnezdo iz leta 1979.



Posojilni sistem za družine »Szocpol«, kakor se ga je prijelo ime, je bil uveden v začetku osemdesetih, ko se situacija za prebivalstvo na Madžarskem zaradi inflacije in posledično nižanja plač še dodatno zaostri, že predhodno pa je od leta 1977 strmo padala raven rasti prebivalstva, ki je leta 1981 prvič po letu 1945 padla pod ničlo. Kot današnja politika, je tudi »Szocpol« usmerjal k rojstvu tretjega otroka, kar je ob padajočem ekonomskem standardu prineslo tudi marsikatero družinsko in osebno stisko. V imenu posojila za gradnjo ali obnovo doma so se rojevali »szocpol otroci« - otroci »zaželjeni« iz stanovanjske stiske.

V začetku osemdesetih se je takratni režim Janosa Kadarja glede ekonomske usmeritve države znašel pred dvema slabima izbirama, ki sta pestili tudi ostale države »vzhodnega bloka«. Šlo je za precep med ohranjanjem sistema, ki bi pomenil nadaljnjo stagnacijo in med popolno uveljavitvijo prostega trga, ki bi v posledici nosil s seboj tudi politični prevrat, prav tako pa bi prizadel obstoječe gospodarstvo.



Paternalističen ukrep »Szocpol« je nastal kot ukrep v situaciji resne sistemske družbene krize, kot poskus zajezitve ekonomskega in družbenega kolapsa. A zanimivo je, da je prestal ekonomsko političen pretres na prelomu v devetdeseta in se z izjemo let med leti 2009 in 2015 ohranil do danes. Zato si dovolimo naslednjo spekulacijo: Nastop Orbana morda ni le odraz spodletelosti liberalne demokracije, ampak je tudi odraz problema, ki ga je imel »golaž« komunizem s samim seboj.