Še pomnite Charlie Hebdo?

Še pomnite Charlie Hebdo?

Recenzija izdelka
16. 6. 2017 - 13:00

Emmanuel Todd je francoski zgodovinar, antropolog, sociolog, demograf, politolog in kar je še tega, ki se še kako dobro spomni, kdo je Charlie. Marsikdo pa je verjetno po tem, ko je zamenjal svojo Facebook prikazno fotografijo s filtrom francoske zastave, na to, da je tudi sam Charlie, morda že pozabil.

Ob koncu lanskega leta smo skoraj hkrati dobili prevod Luzovega stripa Katarza in Toddovega Kdo je Charlie? Sociologija verske krize. Medtem ko se je prvi poglabljal v svoje intimno srečanje z mrtvimi sodelavci, ker je zamudil na zloglasni sestanek; se je drugi fenomena, ki je nastal po tem, lotil na nivoju analitske sociologije. S pomočjo brezštevilnih zemljevidov in statističnih podatkov. Toddova knjiga, izdana pri Rdeči zbirki pri založbi *cf, razčlenjuje francosko družbo, ne da bi ob tem za krivca za trenutno stanje določila islam.

Začnimo na začetku. Sedmega januarja 2015 sta okoli 11:30 v redakcijo satiričnega časopisa Charlie Hebdo vdrla napadalca. Srečanje se je večinoma končalo s smrtnim izidom. Sledile so množične demonstracije, ki so po izjavah medijev “povezale francosko družbo”. Pa je bilo temu res tako? Branko Soban je na predstavitvi prevoda stripa Katarza v atriju Azila dejal: “Tedaj sem bil v Bruslju v Evropskem parlamentu. Ob vhodu so vsem delili značke z napisom Je suis Charlie [ž suI šarlI]. Povedal sem jim, da jaz nisem Charlie.” Emmanuel Todd se v svoji knjigi sprašuje prav to, kar se je tedaj spraševal Soban. Kdo sploh je Charlie? In kdo je to stanje, ki je sledilo dogodku, povzročil?

Združene države Amerike so 11. septembra 2001 začele vojno proti terorju in njo in njene grozote upravičevati z obrambo lastnih državljanov po načelu “Rajši mi njih, preden oni nas.” Francija je z napadom na Charlie Hebdo dobila enako priložnost. Prej sorazmerno neznan časnik pa je vsaj naslednjih nekaj mesecev pridobil številne nove bralce in celo državno finančno pomoč. Brez prave refleksije so se v dneh po napadu mnogi poistovetili s prej neznanim časnikom, ki je pričel novo inkvizicijo izključujočega egalitarizma. Vsi proti muslimanom.

Ksenofobija, pravi Todd, je bila še nedavno stvar nižjih družbenih slojev in ne izraža zgolj strahu pred grožnjo, ki prihaja od spodaj. Danes višji sloji s ksenofobijo razodevajo njihovo patološko potrebo po tem, da sovražijo nekoga in nekaj ter iščejo svojega grešnega kozla. Rasizem se širi gor in dol po družbeni strukturi, kar razlaga s primeri iz preteklosti, ki so vplivali na sodobnost. Izginevanje katolicizma je po Evropi pustilo praznino, ki je klasična valilnica tesnobe in navala ksenofobije, ne glede na materialne okoliščine. V Franciji je propad katolicizma povezan s prepletom egalitaristične in univerzalistične dediščine, kar je privedlo do nastanka nove ideološke oblike: poskusa multinacionalnega nacionalizma.

Najpomembnejši cilj protestnikov za Charlie Hebdo, ki so se z njim celo osebno identificirali, je bil uveljaviti družbeno moč in gospostvo. Ta cilj je bil dosežen s tem, da so množice korakale za svojo vlado in pod nadzorom svoje policije. Identifikacija s satiričnim časopisom pa razkrije, kako radikalno so demonstracije zavrgle svoj demonstrativni namen. V prvo vrsto proti islamu se je postavil zombijski katolicizem in ne revolucija. Ta razglaša, da prikazujmo Mohameda v karikaturi. V versko vojno je želel potiskati svet, ki ne verjame več v Boga.

Glede strukture protestnikov in njihovega povezovanja Todd verjame, da je šlo tako za levo kot za desno politično opcijo, levico pa ob tem imenuje za oporečniško, ki v praksi zavrača varčevanje, kapitalistični sistem, ameriško gospostvo, svobodno trgovino, okupacijo Palestine in podobno. Na dan protestov pa je vseeno korakala za lastnimi evropeističnimi voditelji iz prvih vrst, s čimer je priznala, da pripada bloku, ki ideološko in politično gospoduje francoski družbi. Če jih naštejemo le nekaj, so bili tam Angela Merkel, David Cameron, Nicolas Sarkozy, Jean-Claude Juncker, Anne Hidalgo in Francois Hollande.

V družbi, kjer je pismenost vsesplošna, se je komunistični delavec nekoč oziral k maloštevilnemu vršacu strukture oziroma k višjemu razredu in ni priznaval njegovih gospodarskih privilegijev. Danes francoski volivec desnice ne verjame več v Boga, ampak v evro. Volivec Nacionalne fronte vidi nad seboj grozečo množico srednjega razreda, ki se je dvignil z izobrazbo. Ne sanja več, da bi dosegel status višjega razreda. Namesto tega gleda navzdol in se boji, da se bo utopil. Posledično jezo preusmeri v priseljenca. Ena od možnih posledic je zaradi tega nezadostna asimilacija, za katero naj bi bila kriva izključno dežela priselitve. V obratnem primeru se namreč asimilacija vedno izvrši, včasih prek prehodnih točk, kot so Chinatown in Little Italy.

Emmanuel Todd nam ponudi tudi nekaj rešitev, ki temeljijo predvsem na asimilaciji različnih skupin v francosko družbo. Zatrjuje, da brez raznolikosti francoska družba sploh ne bi mogla obstajati. Vse bojazljivce pa prav po hipijevsko tolaži, da, četudi se bojijo posameznikov iz drugih kultur, se bodo slej ko prej med seboj začeli poročati.

S pomočjo spremenljivk pripadnikov različnih religij, volilcev za in proti Maastrichtski pogodbi, dosežene izobrazbe, narodnosti, družinskega statusa in še česa poskuša Emmanuel Todd heterogeno francosko ljudstvo razdeliti na dva dela. Na tiste, ki so se poistovetili s Charliejem, in tiste, ki se niso. Kar mu na slabih dvestotih straneh tudi uspešno ter podrobno uspe. Razumevanje začetka zgodovinske kontinuitete do danes pa začne pri francoski revoluciji in njenih vrednotah ali, drugače rečeno, sloganu: svoboda, ki jo nekateri enačijo z enakostjo. Enakost za vse tiste, ki so enaki nam. In bratstvo, ki je predpogoj za obe.

Charlieji so svojo fluidno identiteto danes že zamenjali ali podvrgli mnenjski vodnici, alfa ovci iz vrst starejših višjega srednjega sloja in zombi katolikov. Dve leti in nekaj terorističnih napadov kasneje se zdi, da so se zamenjali le še nekateri Facebook filtri za prikazne fotografije, Toddova teza pa še kar drži. 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.