V uvodu Zgodovine morale Dušana Kosa nam je zagotovljeno, da vsebino te monografije najbolj natančno oriše njen podnaslov – Ljubezen in zakonska zveza na Slovenskem med srednjim vekom in meščansko dobo.

Po knjigi se je, ker gre za knjižno velikanko, težko dostojno razgledati. Težko je pokazati na vse elegantne interpretativne igrivosti, opozoriti na avtorjeve najbolj produktivne arhivske najdbe in včasih težko zasledljive naprednosti njegovih tez. Zato bom, vedoč za morebitno šepavost takšnega pristopa, izbral dve vprašanji, na katera, po mojem mnenju, odgovori pričujoče zgodovinsko delo.

Prvo je vprašanje: Ali sploh, in če ja, kako, lahko avtor v zgodovinski diskurz vnaša svoje zaznave in emocije? Kos v uvodu tako grešnost z veseljem prizna in pravi, da se mu v nekaterih primerih ne zdi, da bi šlo za hudo napako. Pravi tudi takole: Morda se mi je vzročni prislov (ali veznik v sklepalnih priredjih in vzročnih odvisnikih) “zato” zapisal prepogosto in “morda” preredko.

Povsem jasno namreč je, da je njegova analiza polna pogumnih sklepanj na podlagi pomanjkljivih in težko razložljivih arhivskih virov, da se pogosto opraviči za morebitno zmoto, da se znajde v zadregi in je na to celo ponosen. Kos je zato, če poenostavim, zgodovinar zmot in zadreg. In to pravim z največjim občudovanjem, ki ga premorem. Kljub temu, da to zanika v prej omenjenem citatu, piše v večnem “morda”. Na morebitno spekulativnost tez pa je vedno, ko je to potrebno, jasno opozorjeno. Še več, vsaka spekulacija je rigorozno obranjena in v logiki časovnega obdobja, v katerega je postavljena, odlično deluje.

Vrednost takšnega pristopa, s tem ciljam na Kosovo eruditsko oranje arhivskega gradiva, postane najbolj jasna na posameznih primerih. V podpoglavju Vzpostavljanje morale se avtor naše knjige postavi proti tistim zgodovinarjem, ki so trdili, da so družine uspešno izigravale cerkvene poročne zadržke ali pa se nanje sploh niso ozirale. Ti zgodovinarji – Bouchard, Duby, Bumke, Barthelemy, Ranke Heinemann in Freed – naj bi bili odlični poznavalci kanonske teorije, nikoli pa niso spoznali kaotične izpovednosti primarnih virov, zlasti ne v zgodnjem novem veku.

Tu vstopi v igro Kos, ki postavi tezo, da vsaj od 17. stoletja naprej, ko poznamo sklenjene vrste cerkvenih protokolov, izigravanje, na kakršno ciljajo Duby in drugi, ni bilo zelo pogosto. Šlo je za popolnoma drugačno formo izigravanja, drugačno vrednotenje resnicoljubnosti, drugačen strah pred kaznijo in drugačno digniteto, podeljeno spolni časti. Poročne zadržke se je dalo zares izigravati le do utrditve tridentinskih pravil, kasneje pa ne več.

Prej omenjeno poglavje – Vzpostavljanje morale - prispeva takšno zgodbo: Leta 1743 je ljubljanski kapitularni vikar Schilling z zaslišanjem vdovca Jožefa Aumana in Gertrude Tiringer, ki sta prosila za spregled zadržka sorodstva, potrdil sume šmartinskega kaplana Tomaža, da se ženska laže o razlogih. Dekle je namreč trdilo, da je brez dote in je nihče drug ne bo vzel. Njen oče pa je na zaslišanju povedal, da je hčerki vsekakor mislil dati 150 goldinarjev. Pravi razlog poroke je bila Aumanova zadolženost, ki jo je hotel obvladati z njeno doto, toda vmes so se začele širiti govorice o Gertrudinem grešnem življenju. Ko je zanosila, sta si v strahu pred sramoto izmislila umanjek dote. Dispenzo (spregled) sta nato dobila, vendar sta morala domači cerkvi donirati kar 24 gld.

Interpretacija primera pripelje do orisa nove, kompleksnejše dinamike med imperativi sodne oblasti in njihovimi naslovniki. Noseča Gertruda je namreč s poroko želela ohraniti svojo čast. Zamenjala je argumentacijo za pridobitev spregleda, ker se ji resnični razlog – nosečnost – ni zdel dovolj primeren. Tvegala bi vikarjevo zavrnitev. Izmišljeni razlog o doti se ji je zdel, in je v kanonskih shemah tudi dejansko bil, tehtnejši. Vprašanje je, za kakšno izigravanje tu sploh gre. Kosova interpretacija sloni na tem, da bi se za pravo izigravanje poročnih zadržkov štela le namerna utajitev grehov, torej popolna molčečnost, ki v cerkvenosodnih virih sploh ne bi bila zaznavna. Prikrojitev greha tako morda pomeni, da je institut poročnega zadržka z lažjo zaživel močneje, kot če bi Gertruda greh svoje nosečnosti direktno priznala ali če bi ga popolnoma zamolčala.

Institut se namreč izigrava le zato, ker ima absolutno veljavo, ker se ga spoštuje in ker njegovo kršenje proizvede realne slabe učinke. Kršilce so potencialno lahko celo izobčili. Institut poročnega zadržka se je lahko obdržal in utrdil le z dovoljevanjem malih ilegalnosti. Ne pozabimo, da je Gertruda sama zaprosila za spregled poročnega zadržka, česar morda, če bi se ji njena laž zdela preveč nespodobna ali če navsezadnje zadržka ne bi dojemala kot relevantnega, sploh ne bi storila.

Nova forma izigravanja in nov odnos do izrekanje resnice in laži, katerih poznavanje očitno postane možno šele ob prebiranju sodnih spisov, priča o pomembnosti in lucidnosti Kosove Zgodovine morale. Fragmenti podatkov in kaotična gomazečnost življenja pod velikimi formalnimi strukturami, komaj opazna grbančenja čela, molk in jok, ki jih ujame avtor, na koncu vedno prispevajo k poenostavitvi, k tej večni viziji zgodovinarjev, k tistemu, česar si zaželi Wilhelm von Humboldt v svojem tekstu O nalogi zgodovinopiscev.

Manifestacije dogodka so namreč raztresene, nepovezane in izolirane, pravi von Humboldt. Dogodeno – der Geschehene – je le redko popolnoma vidno – sichtbar. Zgodovinarjeva naloga je, da raztresene elemente med seboj spozna. Zgodovinar zaznava in ugiba – erraten. In prav takšne vrste zgodovinar je Kos - zgodovinar, ki ugiba dovolj premišljeno, da dogodenemu podeli jasnost, ki sicer nikoli ne bi postala vidna.

Kosova zgodovina morale ni dobra samo, kadar je učbeniška, v resnici je, ko nujnost učbeniške razlage pusti ob strani, še veliko boljša. In tu lahko obelodanim še drugo izmed tistih dveh vprašanj, katerih razrešitev sem na začetku pripisal obravnavani knjigi.

Vprašanje številka dve. Kako daleč lahko zgodovinar odtava v objekt svoje raziskave? Tu ne ciljam na splošno poglobljenost, delavnost ali kaj podobnega. Temveč na tole: kdaj je množica zgodb, še vedno glavnih gradnikov vsake zgodovine, prevelika, da bi zgodovinska analiza izgubila svoj osnovni razlagalni moment, svojo humboldtsko jasnost in teoretsko usmeritev. Enostavneje, kdaj narativnost postane moteča?

Na ta problem Kos opozori že na začetku, ko pravi, da pričujoče delo temelji na konkretnih zgodbah in se bo ljubiteljem teoretičnih in strukturalnih del zdela anahronistična, celo pozitivistična. Morda se lahko samo za to priložnost okličem za ljubitelja teoretičnih in strukturalnih zgodovinskih del in zatrdim, da se mi Zgodovina morale ni zdela niti anahronistična niti pozitivistična.

Če zgodovinar konkretne zgodbe opremi z interpretativno shemo, če lahko konkretna zgodba privede do kratkega in jedrnatega orisa dinamike posvetnih in cerkvenih sodišč v zgodnjem novem veku, to pomeni, da zgodovinarjev pristop, četudi je njegovo anahronističnost morda mogoče kvalitetno zagovarjati, dobro deluje.