Anorganska drhal

Anorganska drhal

Recenzija izdelka
29. 9. 2016 - 13.00

Le vprašanje časa je bilo, kdaj bomo v slovenščini dobili prevod nadgrajene doktorske disertacije Franka Rude, ki je izšla v knjižni obliki pod naslovom Heglova Drhal, raziskava “Orisa filozofije pravice”. Knjiga je namreč v našem prostoru postala precej odmevna, ko je kmalu po svojem izidu v nemščini pred petimi leti sprožila debato med Zdravkom Kobetom in Frankom Rudo, ki se je odvijala predvsem v Problemih in lansko leto pripeljala do njunega soočenja v Trubarjevi hiši literature. Tako je vsaj delno prav zaradi Kobetove kritike Heglova drhal postala splošno znana in pričakovana knjiga.

Vendar pa ta slava nikakor ni nezaslužena, Heglova drhal je namreč odlično napisano delo, ki na tristo petdesetih straneh podrobno - pogosto s prav dlakocepsko natančnostjo - obravnava pojem drhali v Heglovem Orisu filozofije pravice.

Čeprav gre za na prvi pogled obroben pojem, je problem, ki ga predstavlja za Heglovo filozofijo pravice, enormen. Ruda ter mnogi drugi bralci tega Heglovega dela so namreč mnenja, da je drhal morda edino mesto v Heglovem sistemu, kjer kontradikcija ostaja nerazrešena; kjer torej ni povzdignjena in odpravljena s procesom Aufhebung. To pa bi lahko pomenilo nič manj kot mejo zmožnosti Heglove misli in zlom njegove politične filozofije.

Problem sam je dokaj preprost: v civilni družbi, torej v sferi med družino in državo, kjer posamezniki občujejo in zadovoljujejo svoje potrebe predvsem preko tržnih mehanizmov, prav zaradi zakonov in naključnosti slednjih nujno nastaja revščina. Civilna družba v moderni državi s svojim lastnim delovanjem sistemsko proizvaja revščino, ki je kljub temu, da ima razvitih več mehanizmov za njeno lajšanje, ni zmožna odpraviti.

Znotraj umnega in pravičnega organizma države po nujnosti torej nastaja in obstaja segment prebivalstva, ki ga ta, domnevno pravični sistem iz sebe izloča, mu onemogoča udejanjati lastno svobodo in ogroža celo njegovo možnost preživetja. Ta segment prebivalstva torej pravične institucije izločijo iz participacije v družbenem organizmu, s čimer je revnim poleg posesti odvzeta tudi čast, svoboda, umnost in nenazadnje seveda možnost lastne subsistence.

Vendar pa revni še niso nujno tudi drhal. Slednjo od revnih loči nastrojenost, nekakšna subjektivna operacija, s katero revni prepoznajo svoje stanje pomanjkanja kot krivico, ki jim jo dela dozdevno pravična in umna država. S tem postanejo polni resentimenta do družbe, ki stanje, v katerem se nahajajo, proizvaja. Postanejo brezsramni ter zahtevajo pravico, ki pa to ne more biti. Zahtevajo jo namreč iz svoje pozicije, ki je, ker ni del obče umne organske celote države, nujno partikularna in kot taka je za Hegla lahko kvečjemu zla. Drhal torej zahteva nekakšno ne-pravico, naj se ji zagotovi subsistenco brez dela.

Ker civilna družba nujno proizvaja revščino - stanje, ki ne omogoča udejanjanja lastne svobode - nujno proizvaja krivico. Pa vendar, meni Ruda, ravno te krivice Hegel ne more pripoznati kot krivca, saj civilna družba tvori del umne celote države, torej je institucija, v kateri se udejanja pravica in svoboda in ravno ne more biti inherentno krivična. Revna drhal bi torej pomenila točko, ki je Heglove kategorije ne zmorejo zajeti, kar bi pomenilo ne le mejo, pač pa tudi zlom Heglove zgradbe.

Če sledimo Rudovemu branju, Heglova organska država torej proizvaja nek eksces, ki ni več njen del in ga njen pojem ne more zajeti. Drhal kot atomizirana množica, ki nima več niti pojmovne enotnosti, tako Heglovi filozofiji svobode kaže njeno lastno kontradiktornost, a hkrati tudi možnost oziroma zahtevo mišljenja politike, utemeljene na univerzalni enakosti. Zahteva po zagotovilu subsistence brez dela se namreč izkaže za vendarle ne tako partikularno; ker je zaradi naključnosti civilne sfere vsakdo potencialno lahko potisnjen v revščino, je torej slehernik tudi potencialno drhal. Še več, drhal kot nepojmovna in kot popolnoma brez vsakršnih določil predstavlja nekaj, kar logično predhaja vsem razlikovanjem in razčlenjenosti organske strukture države; namreč njeno materijo. Zahteva drhali torej ni le partikularna, pač pa univerzalistična v najradikalnejšem smislu.

Ruda tako v sijajni pojmovni razdelavi pripelje Heglovo filozofijo pravice do njenih lastnih meja, ki pa jih nato smelo prekorači Dogodek vznika drhali. Ta kot ne-možnost tako Heglove države kot njegovih kategorij s svojo subjektivno operacijo odpre popolnoma nove koordinate mišljenja politike, ki precej spominjajo na Badiouja. Ruda tako na drhali utemelji malodane nujnost ukinitve države in komunizma, a morda ga tu optimizem nekoliko zanese; nisem namreč zares prepričan, da zahtevi drhali, ki vendar ne pozna Marxa in jo zanima le distribucija, ne pa tudi produkcija, ne bi zadostili že kakšni precej manj radikalni in bolj buržoazni ukrepi, na primer univerzalni temeljni dohodek.

Kot že rečeno, je bila Rudova interpretacija Heglove drhali deležna kritike. Če naj poskusim povzeti: Kobetova interpretacija Orisa filzofije pravice gre proti Rudovi v tem, da trdi, da Hegel ima rešitev za problem revne drhali: ker je civilna družba sfera razuma, in ne uma, je zanjo pač značilna kontradikcija, ki je sama ne more vzdržati - to kontradikcijo označuje drhal. Pa vendar Kobe proti Rudi trdi, da je ravno zaradi tega nujna ne ukinitev države, pač pa njena vpeljava. Le država kot sfera občega namreč lahko razreši kontradikcije, izvirajoče iz samovoljnosti civilne družbe.

Slovenska izdaja Heglove drhali pa kot dodatek prinaša tudi Rudov odgovor Kobetu, ki poudarja, da drhal ni zgolj zagata civilne družbe: iz revščine kot posledice protislovij civilne družbe po eni strani res izhaja pojem države, a Ruda trdi, da enako logično gibanje teče tudi od revščine k drhali - da je ta torej strukturno na isti ravni (ki presega civilno družbo) kakor država, zatorej država ne more predstavljati njene razrešitve.

A četudi vas je morda bolj prepričalo Kobetovo razumevanje Hegla, je Heglova drhal delo, ki poleg izjemno jasne in strukturirane osvetlitve določenih tem in problemov Heglove politične filozofije ob strani odpira tudi vse polno fascinantnih ekskurzov, ki pogosto navdušijo z lucidnostjo in dajejo misliti. Priporočam v branje celo, če vas Hegel niti zares ne zanima.

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness