Obravnava pojmov, ki predstavljajo nekaj pozitivnega, ni v nič kaj veliki prednosti pred pojmi, ki so načeloma vrednoteni negativno. Samo pri nas je bilo v zadnjem obdobju objavljenih kar nekaj del, ki se ukvarjajo načeloma z negativnim, na primer z melanholijo, lenobo, tesnobo, dolgčasom in podobnim, pred kratkim pa je v prevodu Dušanke Zabukovec pri založbi Sodobnost International izšlo delo Enciklopedija neumnosti nizozemskega literarnega zgodovinarja Matthijsa van Boxsela. Skoraj po pravilu tovrstne raziskave stremijo k obratu. Lenoba ni nujno nekaj slabega, melanholija ni zgolj otožnost, tesnoba je povezana z občutenjem temeljnega in podobno. Van Boxsel se ne izneveri tej tradiciji in tudi sam skuša pokazati, da neumnost ni nekaj povsem neumnega, pač pa je vgrajena v človeški mehanizem in je v posebnih priložnosti potrebna, skorajda nujna, pogosto pa nam je ravno neumnost dala kar nekaj nepričakovanih sadov, s katerimi smo si sladili gorko življenje.

Delo poleg osrednjega predmeta raziskave v naslovu nosi še zvrstno oznako enciklopedija in dejansko je do neke mere knjiga celo strukturirana po tej predlogi, kar poudari tudi sam pisec. Najprej bralec opazi veliko število naslovov in podnaslovov, ki imajo tendenco spominjati na enciklopedična gesla in podgesla. Pod naslovi so skorajda vedno prisotni citati, ki skušajo sumarno razkriti sledečo vsebino. Potem so tukaj številne slike, predvsem iz nekoliko bolj oddaljene preteklosti, ki so tako ali drugače prezentirale neumnost. In naposled lahko na tej primarni ravni opazimo prisotnost številnih opomb, ki kažejo na to, da knjiga ne predvideva prav poučenega bralca. Morda ima v mislih nekoga, ki ga celo skrbi lastna neumnost in je v svoji neumnosti pograbil knjigo, misleč, da mu bo razpihala meglo nad zatemnjenimi mislimi.

A to niti ne bi bilo tako slabo. Namreč prvi korak k razumevanju neumnosti je zavedanje, da je slednja prisotna. Nadalje pa se razjasnjevanje kot vselej zaplete, k čemur pripomore tudi avtorjeva želja ne zgolj zgodovinsko ali aktualno pregledati dojemanje pojma, pač pa predvsem raziskati neumnost v njeni celoviti dejavnosti, ki se naposled pogosto kaže kot nekaj pozitivnega. Tako lahko v neki točki sledimo razumevanju neumnosti kot gibala človeškega napredka. Če ni neumnosti, ni potrebe po njenem odpravljanju. Neumno dejanje je predpogoj za razmišljanje, saj brez neumnosti ni nuje premišljevanja. Ali z besedami avtorja: „Neumnost je po eni strani nevarna za civilizacijo, po drugi pa je skrivni temelj našega obstoja; kultura ni nič drugega kot posledica niza bolj ali manj neuspešnih poskusov spopadanja s samomorilsko neumnostjo. Ravno neumnost je prisilila človeka, da je razvil inteligentnost.“

Poleg tega je neumnost tudi čisto praktični temelj družbe. Četudi mislimo, da stremimo k vedenju in da nam vedenje lajša življenje, pa je pogosto ravno neumnost tista, ki nam omogoča nemoteno delovanje. Predpogoj bivanja je skorajda nujna neumnost ali nerazmišljanje o veliki večini vsega, kar nas obdaja. Če bi se stalno spraševali, ali je nekaj res tako, kot se kaže in tako kot bi moralo biti, bi verjetno znoreli. Tako se raje delamo neumne in predpostavljamo, da stvari morajo biti takšne, kot se nam zdijo in da so takšne pravilne. To se pojavlja tudi na ravni države ali družbe. Na štirideseti strani je zapisano: „Med modrostjo in neumnostjo je prepad; lokalne navade in običaji določajo, kaj je zakonito in kaj ne. Nepremišljeno dejanje opravičuje pravila in predpise za nazaj, in sicer zato, ker nam mora biti neumni temelj družbenega vedenja prikrit, da predpisi ne bi izgubili svoje moči.“

Vsi se torej delamo rahlo neumne. Da je predsednik res predsednik, da lektorji urejajo besede tako kot morajo biti zapisane, da je potrebno ustaviti na rdeči luči itd. In potem se prične meja med neumnostjo in umnostjo počasi brisati. Če neumnost sprva deluje kot odsotnost preudarjanja, posledica česar je nekaj slabega in zato neumnež stalno trpi v svojem življenju, potem je družbena neumnost prej kot nerazumevanje ravno razumevanje. Namreč po običajno temeljitem premisleku ljudje sprejmemo marsikaj kot gotovo, četudi to ni res. Boxsel o tem obratu pravi: „In to je jedro problema: neumnost ne pomeni, da nisi razmislil, temveč da si nekaj storil kljub razmisleku.“ S tem pa se že pomikamo k nezavednemu ali Aristotelovemu nehotenemu. Zadnji se je namreč spraševal, kako je možno, da človek nekaj naredi, četudi je ugotovil, da to zanj ni dobro? Popolna neumnost!

Boxsel je vsekakor napisal vsebinsko zanimivo knjigo. Kar se tiče izvedbe pa je v dosti primerih drugače, saj je besedilo na določenih točkah nejasno, kljub esejističnemu stilu pa pogosto premalo razumsko. Na nekaterih točkah bralec dobi občutek ponavljanja že povedanega, spet drugje je čutiti potrebo namernega zamegljevanja ali prikritega nerazumevanja in odkrivanja lastne, torej pisateljeve neumnosti. Morda pa gre tudi tukaj za obrat, ki ga avtor skuša v zaključku izpeljati preko analize satire in enciklopedičnosti. Skratka vera v popolno razumevanje je neumnost, neumnost pa je tudi edina, ki nam dopušča interpretacijo. Brez neumnosti bi vse obstalo. Se umirilo. Utihnilo. [par sekund tišine, tudi brez glasbe]