Svetlana Slapšak je ena tistih javnointelektualnih figur, ki bi ji res težko poočitali kaj resnejšega. Njena progresivna borbena drža, povezovalna vloga na naših balkanskih prostorih, antropološka strokovnost, levičarski aktivizem, prvoborstvo najvrednejšega feminizma, lucidno obsojanje državnih in vobčih družbenih ravnanj ob vsesplošni fantazmi migranta, bistrovidna zoperstavitev šovinističnim praksam in teorijam v javnem, tako zvanem mišljenjskem življu, jasna in aktivna podpora Rogu in drugim alternativno prakso iščočim iniciativam itn. itd. Ni da ni, brez ironije. Zamislimo si sedaj, kaj bi mogla takšna persona storiti, da bi se vendarle malo namrdili in si tudi drznili izraziti pomislek ali dva. Hja, izdati dozdevno teoretski špeh pri Beletrini. In evo.

V zbirki Koda je tako letos izšla avtoričina Antična miturgija, šeststostranska knjiga, skoz katero naj bi se poglabljali v drobovje mitov antike, predvsem grške kot najrazkošnejše, in ker se je grštvo samoosmislilo ravno na mitu, tudi najmitskejše. Naj morda najprej spregovori sama knjiga, ki torej pokriva področje dotičnih mitov in

obenem povezuje mite in kulturno-antropološke pojave celotnega starega sveta ter na osnovi približno 200 antičnih mitov razgrne nov pristop k preučevanju mitologije, ki ga opredeljuje tudi avtoričin nov termin.

Uganili ste, miturgija;

ta v središče pozornosti postavlja postopke pri oblikovanju in uporabi mitoloških zgodb za mnogotere družbene in kulturne zamisli.

Tako knjiga. Dalje mogoče opisni povzetek; gre za nekakšen mitski korpus, korpus mitov, ki jih razgrinja v funkciji berila po abecedi od Adonisa do Ženskih demonov. Temu poglavitnemu delu predhaja krajši uvod, v katerem navede nekaj svojih teoretskih podstati, od koder potlej izpisuje mitološki narativ. Lahko bi jim recimo rekli oddaljitev pogleda za podrobnejši vpogled, se pravi opustitev krščanskih in postkrščanskih, psihoanalitičnih, politikantskih idr. interpretacij in njihovih ideologij ter poglobitev v t.i. pravo materijo, tj. brati jih tako, kot so tedaj v mnogoplastni progresiji antične socialne strukture menda obstajali, kako so jih oblikovala konkretna politična hotenja in obratno. Nekako tako.

Sliši se ne napačno, in tudi sicer je vse to podano relativno zgledno, zgoščeno, jedrnato in v bistvu povzemajoče, kar se od berila nenazadnje tudi pričakuje. Bi pa vendarle podal nekaj pripomb oz. izpostavil določen manko. Prvi se recimo niti ne tiče samega teksta, temveč bolj urednikovanja; imamo recimo imensko kazalo ter obsežno bibliografijo, ni pa sproti navajanih konkretnih del, kamor bi lahko dalje grebel po tem ali onem mitu, niti napotil za nadaljnje raziskovanje. Slednje je vendarle ključno, saj je vsakršno berilo vendarle v sebi nezadostno in poglobljenemu branju služi bolj ali manj kot prvi vzgib za več branja. Sploh ker je pričujoče povzemanje mitov mimogrede teoretizirano, torej toliko bolj potrebno več obravnave.

Še ena nekoliko hecna stvar, ki spet ne more biti ne vem kakšen usoden kiks, pa vendarle. Branje mitov je morda res kratkočasno, branje o mitih, predvsem ono povzemajoče, pa je, bogami, res nekratkočasno. Kdo je s kom in kje in kaj, milijavžnt imen in obskurnih situacij, nejasnih variacij in predpostavk, iz katerih Slapšak resda probava nakazovati nekatere antropološke, družbene, ideološke nastavke, pa jebat ga, popisovanje mitov je verjetno eno najnehvaležnejših del. Mož od sestrične mame moje punce je pa to in to itn. Še nehvaležnejše je mogoče popisovanje popisovanja, kakršno je tole.

Miti nam niso dostopni prek nekakšnega zbira, temveč so v najavtentičnejši obliki, kot jo poznamo, sami obdelani, in to že v antiki. Iliada in Odiseja sta morda res nepresežen korpus razbohotene grške fantazme, vendar sta v praksi sami zgolj konkretna obdelava širšega gradiva. 'Realni čas' v Iliadi ni deset let, temveč petdeset dni. Ahil v njej ne umre. Nobenega lesenega konja ni. Še pretanjenejše, tako rekoč mikroskopske obdelave konkretnih mitov so jasno atiške tragedije, ki v svoji srži in predvsem Evripidovi varianti že vsebujejo ostro kritiko mitologije. A prav te so nemalokrat tudi najboljši vir same mitološke materije. Morebitno celovitost neke mitologije, posebej grške, je tako treba sestavljati za nazaj, nemalokrat iz kontramitskih del.

Zadnja, nekoliko resnejša pripomba pa bi bila ideološka. Namreč, knjiga se skozinskoz zoperstavlja ozkoglednemu krščanskemu in modernemu motrenju antičnih mitov, vpenjanju v manipulativno ideologijo ter opuščanje nekih avtentičnosti, ki naj bi jih ti miti takrat in tam vsebovali. To seveda je argument na mestu in tudi drži, je izveden koherentno in konsistentno, posebej v poudarjanju tedanjega in zdajšnjega položaja žensk. Bi pa rekel, da je premalo radikalen in se mu izmakne sama srž antične miturgije. Probajmo jo izpeljati in počasi zaključiti.

Hegel v uvodu v predavanja o filozofiji zgodovine nekje izusti nekaj takega, da kakor se nam že stari Grki zdijo najvrednejše ljudstvo in nam na mnogih področjih predstavljajo civilizacijski vrhunec, ne moremo sočutiti in soobčutiti njihovega načina bivanja, padanja na tla pred kipom Atene, žrtvovalna zažiganja, razne heraklejske festivalnosti itn., podobno kot ne moremo soobčutiti s kakšnim psom, čeprav ga imamo radi in poznamo njegove navade ter posebne načine.

Skratka, ostale so nam obglodane kosti. In mišljenje o antični mitologiji skoz kritiko kasnejše ideologizirajoče interpretacije mora prvo in skozinskoz poudarjati, da je vsakršen mit, kolikor ima v neki družbi konkretno in funkcionalno, utemeljitveno vlogo, vedno že bistveno oblikovan v strukturo tistega, čemur danes pravimo ideologija, in to najbolj ravno na vrhuncu svoje pragmatične moči. Do antičnega mišljenja o antičnih mitih je treba biti isto kritičen kot do npr. krščanskega mišljenja o antičnih mitih. Ob konstantni razumevajočnosti do takratnega mitološkega modusa sem v knjigi pogrešal sumničavo distanco. Krščanska ideologija in sploh vsakokratna sodobnost je pač skoz ohranitveno asimilacijo oddaljila že nepovratno oddaljeno. Tako bi miturgiji prišlo prav manj afirmativnosti do domnevanih tedanjih občutij in več evripidovske nejevere. A to bi bila že druga knjiga.