Arkadij Averčenko, ruski prozaist, satirik, je leta 1920 emigriral iz Zveze ruskih republik in skupaj z Bunjinom postal eden najvidnejših zapisovalcev izseljenske besede. V satirični kratki zgodbi Marksistova smrt, ki se začne 1916, mladi nadobudni marksist prosi nekega profesorja, naj ga zamrzne za pet let, saj da so razmere za navdahnjenega marksista nevzdržne. Po petih letih se zbudi in zatava, kot Marsovec na Zemlji. Izgubljen je, ne razume novih družbenih običajev, jezikovnih pravil, izumrtja kočij, devalvacije rublja. Na koncu zgodbe tragikomično pade pod streli eksekutorjev, ki ga peljejo pred zid, za kar jim je utrujeni marksist hvaležen, saj bi se rad le naslonil. Tako je marksist umrl v prepričanju, da ga njegovi krvniki peljejo k “naslonjalu”. Averčenko skozi satiro neusmiljeno udari po boljševistični Rusiji. Zakaj smo začeli z njim, če pa sledi zapis o knjigi Izlet v Rusijo 1925 Miroslava Krleže?

Zato, ker ta fantazijska zgodba predstavlja kontrapunkt Krleževe doku-fikcijske obdelave Rusije osem let po revolucijah v knjigi Izlet v Rusijo 1925. Krležev nabor žanrsko raznolikih besedil je tako begal urednike, da je bil v različnih izdajah knjige končni izbor odvisen od vsakokratnih uredniških preferenc. Založba Sophia se je odločila za zadnjo izdajo, ki jo je Krleža redigiral, torej tisto sarajevsko iz leta 1985. Obisk Rusije v takratni medvojni Jugoslaviji ni bil običajna rabota, Krleža, v tistem času sicer fan Lenina, pa je moral pisati z zavedanjem, da nanj preži tako domača cenzura kot antikomunistična propaganda. Krleži, vsaj tako menim sam, v nasprotju z nekaterimi interpreti njegovega Izleta uspe čisto odkrito in prav nič šifrirano fanovsko poročilo s šeste celine, kot sam imenuje komunistično Rusijo. Popotnik je tako v svojih liričnih, tenkočutnih opisih podob postcaristične Rusije blizu takrat tako osovraženemu ekspresionizmu, v dialogih s sopotniki in srečevalci pa, nasprotno, jasen in sistematičen v izmenjavi političnih argumentov.

Ne gre torej za nedolžno hiper-estetizirano reportažo o popolnem novem svetu. Krleža se namerno odmakne od hvalospevov in prisluhne razlaščencem, bivšim fevdalcem, mega-podjetnikom, konzervativnim tujcem. Njihov literarni status je ambivalenten, nismo gotovi, ali so to resnične zgodovinske osebe ali piščevi domišljijski poudarki. Dodatna odlika Izleta je zelo premišljeno in vmesno podtikanje kopice aktualnih historičnih referenc, ki aludirajo na širši intelektualni kontekst, na nov kontekst, na nove diskurze, ki povratno vplivajo na kapitalistično Evropo. Izlet v Rusijo tako ni primerek klasičnega modernega literarnega žanra dnevnika, je čudna zmes potopisa, ki prehaja v dramolet, v teoretske in publicistične tekste.

Drugi znani izletnik v Rusijo tistega časa - Walter Benjamin - je v svojih moskovskih dnevnikih iz leta 1926 žanrsko strikten, torej bolj dnevniško izpoveden. Sicer oba v svojem pisanju aludirata na takratni spopad na umetniški levici. Le da se Benjamin z gledališčnikom Mejerholdom osebno srečuje, Krleža pa mu izraža svojo intelektualno podporo. Benjamin ima do šeste celine in kulta Lenina bolj dvoumen odnos, bolj grenko opisuje tako imenovane bivše ljudi, pripadnike elite prejšnjega sistema, ki ohranjajo groteskno podobo vpliva in moči skozi izpraznjene rituale, ki ne prinašajo več nobenega kapitala, ne simbolnega in ne finančnega. Nasprotno so t.i. bivši ljudje pri Krleži aktivni zagovorniki lastnih pozicij in kritiki obstoječega.

Takšna zastavitev, ki jo omogoča dialoškost Krleževih tekstov, je nekatere interprete napeljala, da so v tem videli Krleževo nevtralno pozicijo, kot da mu gre za nevtralno poročanje, kar, kot smo že povedali, zagotovo ne drži. Preberite npr. dva njegova teksta, posvečena Leninu: O Leninu in Nad grobom Vladimirja Iljiča Uljanova Lenina, ki sta primera publicistične glorifikacije njegovega lika in dela.

Krležev motiv je zagotovo tudi refutacija takratne antikomunistične propagande. A tega se včasih loteva na propagandističen način. Včasih skoraj nevede smukne v potemkinovske ilustracije. Fami o neverjetni revščini postrevolucionarne Rusije postavlja nasproti medene opise lepo rejenih malčkov z rdečimi lički, obutih v nove škorenjčke. Drži pa pripomba pisca spremne besede, da sta današnjemu bralcu po stotih letih in vseh zgodovinskih dogajanjih vmes Krleževa slog in vsebina tuja.

V uvodu omenjeni Averčenko je napisal fiktivno zgodbo, ki smeši zgodovinsko uresničitev komunizma, Krleža pa nasprotno pretendira na realističen, skoraj dejstveni potopis in popis te uresničitve. A kot rečeno, resničnosti vpletenih likov ni moč potrditi. Je to, da dogajanja in dialogov ne moremo brez dvoma razglasiti za dokument ali fikcijo, res problem? Si je vsebino dialogov med protagonisti izmislil, jih naknadno literarno obdelal? Krleža sam pravi: “Brez pesniške domišljije, ki se pojavlja kot instrumentacija okrog vseh človeških pričevanj nekega mrtvega časa, se o davnih izginulih dogodkih ne more izzvati nobenega spomina, ki bi bil skladni izraz mrtvih predmetov in stvari, ki molčijo kot prazen oder.”

Morda pa Krleža podobno kot v opisu kremeljskih stolpov posega po neverjetnih domišljijskih analogijah, tudi akterje dialogov in lastne notranje dialoge poglablja in širi v skladu z revolucionarno domišljijo. Ali pa v svoje pisanje spontano vgrajuje sociološko imaginacijo, kot jo je tri desetletja kasneje razvil ameriški sociolog Wright Mills. Ta v svoji opredelitvi spominja na generično literarno zmožnost, to pomeni partikularne dogodke umeščati v širše makro kontekste in tudi že obratno, torej zgodovinsko usodne premike preliti v vsakodnevne replike.

Izlet v Rusijo 1925 bi lahko popredalčkali v žanr kreativne stvarne literature, kamor sodi na našem radiu že recenzirana knjiga Oktober Chine Mievilla. A Krleževega žanrskega hibrida ni moč tako zlahka pospraviti v literarne in ideološke predalčke. No ja, slednje, kot rečeno, lažje. V pomenljivem tekstu Admiralova maska izletnik po polemičnem dialogu z admiralom slednjega bralcu razkrinka kot agenta provokatorja, ki je svoje replike odblefiral, jih polnil z domišljijo in fikcijo. Hm, tako kot Krleža svoje pisanje? Admiral je bojda oddal poročilo o izletniku - je to zopet fikcija ali dejstvo? -, v katerem poroča, da pisec Izleta o emigraciji misli negativno, o ruskih razmerah pa kritično, a pozitivno.

Za konec tisto klišejsko, a nujno vprašanje, zakaj neko knjigo sploh prebrati? V nasprotju z Averčenkovo satirično kritiko se Krleža poslužuje kombinacije različnih žanrov, miks dokumentarnega in fiktivnega se zdi najbolj “socrealističen” pristop možen, če smo za konec malo cinični. Trezna kritična analiza marksista z roko v roki z domišljijo prefriganega literata. Tistemu, ki uspe takšno čorbo dobro skuhati, gre čast, občinstvu pa poziv, naj se ga bere. Krležev Izlet ima nedvomno okus po Leninu.