Miroslav Krleža je velikan leposlovja, kulture in humanistike nekdanje skupne domovine, ki je presegel politične in nacionalne meje. Stoji na zavihku knjige Evropa danes in drugi eseji, ki je izšla pri založbi Sophia. Bil je biger than life, bi rekli Američani. A ta jugoslovanski kolos začuda ni bil nikoli preveden v angleščino. Njegova zbrana dela izhajajo desetletja in se približujejo 160 knjigam. Je pravi zbiratelj literarnih nagrad in eden glavnih akterjev v znamenitem sporu na književni levici. Literarne revije, ki jih ustanavlja in ureja, gredo v dvomestno število. Brez ran preživi tako medvojni ustaški režim kot Titovo Jugoslavijo. Po smrti njegov duh obudijo nacionalistični manipulatorji; v njem enkrat prepoznavajo velikega Hrvata, spet drugič srbofila.

Pri nas Krležo poznamo predvsem po ciklusu pripovedi in dram Glembajevi, še posebej po drami: Gospoda Glembajevi. Esejistika je bila pri nas prevajana predvsem v 60. letih. Zato gre založbi Sophia vse priznanje za izdajo, čeprav mi vodilo in kriteriji pri izboru esejev niso popolnoma jasni. Kakorkoli, rečemo lahko, da je Krleža drugič med Slovenci.

Naslovni esej Evropa danes je pisan v znanem Krleževem slogu. Je neverjetno eruditski in stilsko briljanten. Iz sociološkega komentarja prehaja v literaren dialog. Hitlerjevo leto 1933 se bere takole: “Kakih trideset narodov potuje danes po Evropi in vsak od njih nosi v roki stekleno lilijo svoje narodne nedolžnosti. Vsak posamezen vase zaljubljen narod se pomika naprej s pogledom, uprtim v svojo tako imenovano narodno preteklost, kakor Dantejevi krivi preroki z obrazom, zasukanim proti zadnjici v dvajsetem krogu pekla.“ Hitlerjev vzpon na oblast ni bil za Krležo nič šokantnega. „Veličastna“ in napredna Evropa se vsakih deset let vrne v svoje prastanje in se požene za lastnim repom kot stekla opica, pravi.

V dialogu z neznancem je takšna metaforika prignana do absurda. Ta v velike človekove antropološke obrate vključuje tudi omamno sledenje udarcem bobna. Boga smo projicirali v nebo in sedaj pred njim klečimo tako kot klečimo, ko med blatom iščemo zlato, boga, ki smo ga očitno projicirali v blato. A bolj kot bog in zlato je človeku danes v Evropi zavladal boben. Ta opičji izum, ki je služil opicam, da so po pragozdu strašile mačke in kače. Krleža nas nasmeji z ilustracijo, ki bi iz groba predramila samega Josepha Conrada, avtorja Srca teme. „Odkar so oblasti v Kongu prepovedale bobnanje, v zadnjem času opažajo občutno upadanje kanibalstva.“

Esej Amsterdamske variacije iz leta kasneje je skoraj liričen, a vendar tudi jedko ciničen izraz Krleževega razočaranja nad komunističnimi politiki. Nad njihovo zaverovanostjo v neizogibnost zgodovinskega izteka. In istočasno njihovo malenkostnostjo in konformizmom. Krleža je bil ves čas v ambivalentnem odnosu do jugoslovanskih komunistov, čeprav je bil Titov prijatelj. Toda nikoli ni nehal verjeti v idejo komunizma. Bila so obdobja, ko se je politično angažiral, in obdobja, ko je v samoti pisal.

Njegovi eseji o literaturi in umetnosti so prepojeni z razmerjem med avtonomijo literature in njeno socialno tendenčnostjo, kot temu pravi. Tako kot je komunizem zgodovinski „projekt“ svobode, je tudi posameznik v stalnem procesu osvobajanja. Voltaire, Bakunin, Marx in Nietzsche, našteva Krleža. Ti so si drznili povzpeti se do lastnega prepričanja, kar zahteva negotovost smrtonosnega skoka, za kar moraš imeti krila galeba viharnika, moč sibirskega volka, ne pa nagnjenje kopitarjev in udomačene dobrodušnosti zahodnoevropskih prežvekovalcev, ki v svojih požiralnikih cele dneve meljejo tuje prežvečene laži. Krleža v tem eseju brezkompromisno raztrga radikalno levico tistega časa.

Individualno osvobajanje iz primeža družbenega je tudi motiv eseja o Franciscu Goyi. Ta je bil desetletja dvorni slikar na španskem dvoru. Bil je dvorno pohištvo, služabnik in kupljen predmet, kot okrutno zapiše Krleža. Užival je v vseh radostih dvornega življenja: pitju in kurbanju. A v svojih bakrorezih je z iglo meril globino človeške neumnosti, groze in perfidnosti. Iz njegovih slik vre sovraštvo do kraljic, dvorne gospode, kardinalov ... Šele nekaj let pred smrtjo je pljunil na vse in zbežal v Bordeaux. A njegov emigrantski konec je bil schopenhauerjevsko brezupen in črn, piše na koncu eseja. Esej o von Kleistu in njegovem Michaelu Kolhaasu se dotika že omenjene teme socialno tendenčne literature. Krleža v maniri vrhunskega literarnega zgodovinarja pokaže, kako je v bistvu Michael Kolhaas socialno realistična pripoved, mnogo let preden je to postal literarni trend. A Kolhaasa odlikuje tudi literarna kvaliteta, njegova izrazna moč je v umetniški sintezi in ne v vulgarnosti socialne tematike. Krleža se retorično vpraša, kako v petsto letih ni bilo peresa, ki bi temo evropskih kmečkih uporov znalo umetniško izraziti. Ost je seveda uperjena tudi v jugoslovanske socialne realiste. Na Bogovićevega Matijo Gubca in Kmečki punt Avgusta Šenoaja.

Krleža je bil mojster iskanja pozabljenih literatov. V eseju o Janu Panoniju sledimo njegovemu literarnozgodovinskemu profiliranju. Pesnik, ki je postal prepoznaven, ironično, po svoji fikcijski vlogi v Teologih Jorgeja Louisa Borgesa. V dialoškem eseju O materializmu lahko uživamo v parodiji sokratskega dialoga med neoidealistom in materialistom. Zastopnik prvega, grof, je pravi „glembajevski“ lik, ki je napisal 15 slabih knjig in se križarsko bojuje proti materializmu. Materialist Pomidor v tem duelu zmaga zaradi neumnosti grofa in ne lastne dialektične spretnosti. V eseju Kako je doktor Gregor prvič v življenju srečal hudiča beremo hudomušno razpravo med hudičem in doktorjem o ubijalski moči heglovske ideje. Hudič v polemiko vpelje genialen obrat, vreden najboljših trilerjev. Naj bo to teaser za bodoče bralce. V Dunajskih pismih, s katerimi se knjižica zaključi, se v slogu Stefana Zweiga opisovani Dunaj meša s Krleževimi ciničnimi komentarji: „Ne vem, zakaj, a že večkrat sem bral in slišal, da je Dunaj mesto valčka in radosti. Meni pa se zdi, da je v tem mestu vse žalostno: od sajasto rumene severne svetlobe in slinasto sivega granita do tisočev in tisočev sužnjev, ki takole trpijo po ulicah in moledujejo za skorjo kruha.“

Zakaj so torej od tisočih Krleževih esejev, pisem in dnevniških zapiskov izbrani prav ti, niti ni pomembno. Njihova aktualnost kot glavni motiv izdaje tega izbora je aktualnost univerzalnih vprašanj, ki jih odpirajo. Na primer vprašanje človeškega napredka, ki ga spremlja bojevniški vik in krik. O tem Krleža sarkastično v drami o Areteju: „Ne spomnim se, kateri od starih hipokratikov je dejal, da ne ve, ali je človek najpametnejša žival, ker ima roke, ali ima roke zato, ker je najpametnejša. Vsekakor je človeška roka popolna mojstrovina, ki ji ni mogoče ničesar ne dodati in ne odvzeti,“ pravi doktor Morgens. „Že,“ mu odgovarja Apatrid, „vendar je tam tudi neka Aretejeva emendacija tega galenskega apokrifa. Je tam neki „vendar“! Pa vendar je ta mojstrovina roka opice.“

Tako roka, ki piše, kot roka, ki obrača stranice, je roka opice. Tiste opice, ki je izumila boben, da bi po pragozdovih strašila mačke in druge zveri.