V marksističnih krogih vprašanje, ki ga je zastavil cenzurirani sovjetski teoretik prava Pasukanis, vprašanje o tem, zakaj vladajoči razred ne privzame forme direktnega gospostva, temveč se gospostvo vrši v formi države, prehaja v splošno modrost. Hirschevo delo poskuša na to vprašanje podati celovito razlago.

Po Hirschu implicira govor o predkapitalističnih državah teoretske netočnosti - le znotraj kapitalistične države kot izraza kapitalistične politične forme je mogoča ločitev politike in ekonomije, družbe in države. Ker se kapitalistična družba materialno ohranja na podlagi zasebne produkcije, ob podružbljenem delu, ki zahteva konkurenčni pretok (reproducirane) delovne sile  v obliki proste menjave blag med posameznimi kapitali, mora biti legitimacija fizične prisile ločena od imetnikov produkcijskih sredstev na eni strani in od delavcev na drugi. Tako je ta fizična prisila, kot je ugotavljal že Max Weber, povnanjena v državo. A to ne pomeni, da je država goli izraz ekonomske sfere; v trenutku, ko privzame monopol nad legitimno rabo fizične prisile, postane relativno avtonomna kot področje delovanja politične skupnosti, obenem pa je relativno avtonomna v odnosu do te skupnosti same.  Država je tako "oposebljena." Politična skupnost seveda nujno ni organska, ampak je anonimna, od posameznikov odtujena, in kot taka se jim tudi kaže. Interes države na sebi je jamstvo obstoja kapitalističnih produkcijskih razmerij, od tod naprej pa je njeno vsakokratno specifično delovanje med drugim izraz delovanja te politične skupnosti. Tako kapitalistična država ne implicira nujno tudi "meščanske demokracije", ki je rezultat političnih bojev, in ločevati moramo med oposebljeno državo kot točko reprodukcije kapitalskega razmerja in njenimi aparati. Glede na ta postulat je mogoče državne aparate potencialno tudi prevzeti, ne da bi, četudi si to želimo, kakorkoli ogrozili kapitalisitčno gospostvo.

Demokracija in vsak politični boj sta "naddoločena" s to oposebljenostjo, ki vključuje razredno ločenost in obenem formalno enakost državljanov. Država ni niti zavestno ustvarjeno orodje nadzora in manipulacije s strani vladjočega razreda, niti utelešenje volje ljudstva, niti samostojno delujoči subjekt. V državni enotnosti prisile in konsenza lahko prihaja do močne diferenciacije političnih bojev in delovanja državnih aparatov, ki skrbijo za interese različnih družbenih skupin in razredov, toda v vsakem primeru so v zadnji instanci opredeljeni s prisilo po njihovi relativni enotnosti, ki zagotavlja obstoj kapitalskega razmerja. Tu so seveda še predkapitalistični odnosi gospostva v obliki spolnega razmerja, rasizma in podobno, a moč kapitalizma je, da jih prilagodi svojim razmerjem in uspehe bojev na omenjenih področjih odloča v odnosu do teh razmerij (tako recimo nekateri krogi feministk zaradi nerazumevanja kapitalističnega izkoriščanja ne morejo razumeti niti ključne zahteve gibanja Wages for Housework). S tega vidika je iluzorično govoriti o sferi civilne družbe kot neomejenemu prostoru demokratične participacije, saj je delovanje vsakokratne civilne družbe že opredeljeno s pogoji možnosti, ki jih omogoča kapitalisitčna politična forma, država. Tudi interesi civilne družbe so odločilno vpeti v vsakokratno regulacijo ideoloških, ekonomskih, kulturnih, spolnih in drugih razmerij znotraj posameznih ciklov oziroma režimov akumulacije, v okviru posameznih nacionalnih družb in na mednarodnem terenu. Še več, hegemonija, ki odloča o usodi posameznih režimov akumulacije in posameznih sklopih regulacije, je vzpostavljena na terenu civilnih družb. Država in civilna družba nista preprosto antagonistični sferi, temveč protislovna enotnost. Velike krize kapitalizma niso nikoli zgolj ekonomske krize: nov način regulacije kapitalskih razmerij se vzpostavi šele, ko se oblikuje ideološki konsenz o smiselnih sredstvih za doseganje blaginje med raznovrstnimi družbenimi akterji, to pa je znatno kompleksen proces, ki ni nikoli vnaprej odločen.

Obstoj nacionalnih držav je ključen za akumulacijo na mednarodni ravni, za odnose med centri in periferijami, forme imperializma, in čeprav se posamezni kapitali želijo izogniti nacionalnim regulacijam, so od njih odvisni. Nič drugače ni v postfordističnem ciklu akumulacije, ki je v ključni meri povezan s tem, kar imenujemo ideologija neoliberalizma. Izjemna fleksibilizacija kapitala, njegova razpršitev delovanja mimo nacionalnih meja, je še vedno ovirana z negibljivostjo delovne sile onkraj njih. Postfordistični režim akumulacije še vedno v ključni meri regulirajo države, ki se trudijo omogočiti največje konkurenčne prednosti mednarodnim korporacijam v lastnih centri, zato lahko govorimo o paradigmi konkurenčne nacionalne države. Če je mogoče priskrbeti takšen sklop pogojev za delovanje storitvenih in produkcijskih pogojev, skupaj z možnostmi zabave, "kreativnosti" ipd. za delovno silo in povezavami s perifernimi dejavnostmi, se v centrih oblikujejo tako imenovani kapitalski grozdi, nacije pa postajajo kapitalisitčna podjetja - idealno enotna, dejansko pa razbita na morje podsistemov z izrazito neenakimi možnostmi participacije. Tako sta prevprašani tudi definiciji nacionalnosti in družbe, instance državnega mediranja pa se selijo na mednarodni nivo. Prihaja do internacionalizacije državnih aparatov, razpolaganje s fizično prisilo pa postaja evidentno na periferiji, kadar je potrebno regulirati razredna razmerja, pripraviti teren za akumulacijo kapitala. Od posameznih državnih aparatov pa so odvisne tudi same države centra, ki za monopol na periferijami neprestano konkurirajo; s tega vidika je govor o Imperiju ali svetovni državi nesmiseln. Tudi v postfordističnem stadiju množične globalne delitve država predstavlja sine qua non kapitalisitčnega gospodarjenja.

Parlamenti izgubljajo svoj vpliv. Za razliko od časov birokratske razvejenosti institucij v fordistični državi, ko so politične stranke zastopale nadrazredne interese najširših družbenih skupin, v postfordizmu tega ne morejo doseči. Zaradi vsesplošnega političnega cinizma in nemoči hegemonskih projektov (primer domačih literarnih bojev) se zatekajo k reklamnim mehanizmom. Zastopati poskušajo abstrahirane segmente prebivalstva, generacije, okoljevarstvenike (v primeru Združene levice denimo homoseksualce) ipd. Subtilno tvorijo politične persone, ki se v kaotičnosti razmerij med preostanki nacionalnih družb kažejo kot zanesljive (recimo Luka Mesec ali Alexis Cipras). Uporabljajo orodja množične komunikacije, družbena omrežja, kljub temu pa je odziv s strani množic dokaj jalov (primer Syrizine kampanje objavljanja "selfiejev" podpore). Politični uspeh je odvisen prvenstveno od uspeha njihovih reklamnih prijemov, negotovost glede politične kariere pa pripadnike različnih strank vodi k medsebojnemu konsolidiranju in splošni solidarnosti - nastajajo politični razredi.

Hirschevo delo, kot rezultat inovacij "novega branja Marxa" predstavlja pomembno čtivo ne samo za parlamentarno levico, temveč tudi za levico, ki jo teoretsko utemeljujejo klasične kritične teorije in poststrukturalizmi: nenazadnje ta tip levice v ključni meri legitimira samo parlamentarno levico ("pomen Syrize je vnos radikalnega diskurza v parlament, nam je prepuščena civilna družba"). Najpomembnejša lekcija "novega branja Marxa", kljub občasni zgodovinsko pogojeni in neupravičeni ignoranci do strukturalnega marksizma in različnih političnih filozofij je: potrebno je v temeljih pretresti naše razumevanje revolucionarne prakse, potrebno je razbiti nove odrešeniške idole.