Pa ni vsaka zgodovina dolgočasna, ne mislim tega tako. Kakšno zgodovinopisno delo ima nekaj žmohta, nekaj fanka v sebi - in ni nujno, da je to kaj foucaultovskega. Poleg oblastnih razmerij rajca zgodovino še kaj drugega, zagotovo pa nisem zrajcan takrat, ko ob branju mrmram: »aha…, mhm…, ja…«

Še učbeniška zgodovina gre lahko mimo tega: vemo, kako hitro tej podučujoči zdravi pameti zdrsne kakšen bizaren šovinizem, in tudi vemo, kako radi imajo ti učbeniki velike bitke in njihove velike kralje … Lahko se s tem strinjamo ali ne, branje pa ima vseeno nekaj žmohta. Kontekstualizacija, to je osnovno geslo in napotek, kako pade neko zgodovinopisno delo izven te živosti; kar je malce paradoksno, ker imajo kontekstualizacijo kontekstualizatorji prav za umestitev nečesa v življenje tu in zdaj ali tam in takrat.

Ellen Meiksins Wood je kriva za ta moj uvod, in sicer s knjigo Od državljanov do gospode, ki nosi zgovoren podnaslov Socialna zgodovina zahodne politične misli od antike do srednjega veka. Založba Sophia zadnje čase izdaja kar nekaj učbenikov o kar zanimivih in aktualnih temah. Kritizirati učbenik pa je malo nesmiselno: če mu očitamo splošnost in preobsežnost, potem mu očitamo dejansko to, da je učbenik. Zato ne bomo rekli, da je problem učbenika to, da je učbenik, da Wood na 300 straneh opiše tako socialno in politično zgodovino stare demokratične Grčije, rimskega imperija in razparcelirane suverenosti fevdalne Evrope, niti to, da hkrati vse večje teoretike in predvsem filozofe pojasni s temi specifikami družbenih okoliščin in političnih ureditev. To je čisto okej za učbenik, da hitro približa takšno tematiko, tako z vidika politike kot teorije.

Kar pa ni čisto okej, je to, da ima ta učbenik precej definiran konceptualni sistem, ki mu rečemo historični materializem - in kar tu ni okej, je uporaba teh konceptov. In tu pridemo do kontekstualizacije. Noben marksist, hm, noben historični materialist - če že govorimo o zgodovinopisju … - ne bi smel govoriti o kontekstualizaciji. Danes je seveda jasno, da teoretska dela nastajajo v določenem času in prostoru in da ima to, politična in družbena dogajanja, bistven vpliv nanjo. Me ne zanima, če s tem avtorica odgovarja na retardirano - res, v obeh pomenih besede zaostalo … - anglosaksonsko politično zgodovinopisje, ker je pač retardirano.

Tako Ellen Meiksins Wood govori o recimo antični Grčiji v njenem demokratičnem obdobju: po vladavini aristokracije se vzpostavi polis, svobodno mesto svobodnih državljanov - seveda niso vsi ljudje državljani, ampak pustimo tu to ob strani -, kjer se namesto aristokratske časti na teh načelih temelječe sodne instance, ki pripada sami aristokraciji, vzpostavi skupščine in od aristokracije neodvisne zakone in sodstvo. Kmetje se lahko počutijo bolj varno. Enter Platon in Aristotel: začetek politične teorije nastane na tej družbeni in politični osnovi, ko velika filozofa zagovarjata aristokratska načela nasproti demokratičnim sofistom. Platonova Država čista pro-aristokratska propaganda, Aristotel pa malo bolj človek zlate sredine in forsira aristokracijo s primesmi demokracije, neka mešana vladavina.

Kaj je tu točno problem? Eno je to, da Wood ne pove nič novega, zgolj poveže politične dogodke in teorijo. Nič novega na strani zgodovine - koliko bolj daljnosežen je tu Moses Finley… - in nič novega na strani teorije. Sedaj razumete, kako dolgočasna je ta zgodovina. Ampak kot rečeno, to je učbenik. Očitamo mu teoretske probleme, ki mu pritičejo. Drugi, pravi problem je v tem, da to povezovanje politike in teorije na način kontekstualizacije zreducira drugo na zrcalno podobo prve. Sedaj razumete, kako retardirano, zaostalo je to - že sam Marx je tekom svojega dela na neki točki zavrnil takšno razumevanje teorije oziroma ideologije. To podvoji dolgočasnost: ko preberemo politično zgodovino, nas potem čaka še enkrat čisto ista zgodba v podobi teorije.

Zato si Wood lomi zobe, ko govori o stoikih: stoiki so apolitični zato, ker je razpadel polis in so se odprli v neskončen imperij Aleksandra. Apolitični so torej zaradi propada prejšnje politike, ampak teh propadov je bilo v zgodovini veliko, stoikov pa ne toliko. Mogoče pa jih je v teoretskem delovanju gnalo kaj drugega kot makro-politična vprašanja? Wodd se tega ne more vprašati, saj je njena zgodovina enostranska: igra ekonomije in politike je enosmerna pot k teoriji, slednja nikoli ne vpliva na zgodovino, še sama nase ne! In to je glavni problem kontekstualizacije: redukcija zgodovine. Nazadnje pa je problematična reducirana zgodovina: ekonomijo gleda le z vidika lastnine in produkcije - kaj pa menjava, distribucija in konsumpcija? Ne moremo razumeti kapitalizma, če ne razumemo menjave in distribucije, Marx je to dobro vedel. Morda je nekoliko manj vednosti sproduciral o politiki in državi; Wood mu na žalost tukaj pa sledi in politiko razume zgolj kot nekaj, kar zagotavlja javno in torej ni osnovano na sorodstvu. Tako širok koncept ne pove ničesar, nazadnje pa je mnogo preozek, saj je še oblast zreducirana na lastnino, na ekonomijo.

Dost. Wood nam da dober učbenik, to je treba upoštevati. In tudi izbere določeno interpretacijo, ni nek kompendij različnih možnih teorij. Zato vsake toliko naletimo na kakšno zanimivo tezo: kako recimo v fevdalizmu razsežnost politike postane sorazmerna z ekonomijo, tako da ni več jasno, ali fevdalizem pomeni ekonomsko ali politično razmerje. Ampak prav zato, ker ni le kompendij, pač pa teorija, in to teorija z močno konceptualno tradicijo, nam ne da kaj dosti. Le zmedeno teoretsko osnovo - in moje »aha.., mhm… ja…«