Dela popularne kulture, ki obravnavajo prostovoljno ali nezavedno ujetost človeka v računalniške sisteme lažnih svetov, njihovo narejenost najsrhljiveje vpeljejo z elementom das Unheimliche. S pomočjo “ženske v rdeči obleki”, domače, a nekako neprave podobe, ki jo Neo sreča na ulici matrice, robotske entitete Nea prepoznajo za zavédnega, napako, potrebno popravka. Če binarno simulacijo resničnosti, prikazano v Matrici, interpretiramo kot alegorijo trans identitete in ključ za izstop iz vnaprej določenega družbenega sistema skozi digitalni svet, smo ujeli protokulturni duh časa, ki ga v svojem manifestu Glitch Feminism razvija Legacy Russels.

Ameriška kuratorka ter ustvarjalka poziva posameznike, da prevzamejo vlogo glitcha in zavestno delujejo kot razdiralen in kontraproduktiven element znotraj binarne družbene kode rase in spola. Russels naslovi način, kako zabetonirane kategorije ne ustvarjajo le hierarhij, temveč tudi vnaprej definirajo in normirajo, kakšna naj bi bila določena oseba. Ko napako vzamemo za svojo - s procesom glitchanja - se bojujemo proti bojda pravilni in sploh kakršnikoli kodifikaciji obstoja. A entiteta, ki potrebuje spremembo in ki jo moramo destabilizirati, nismo mi sami. Napačni so sistemi, znotraj katerih smo primorani živeti, črno-bela, pravilno napačna slika moški - ženska, belci - drugi, heteroseksualni - drugi, 0 1 0 1 0 1.

Tisti, ki svoj obstoj znotraj strukture prepoznajo kot nekompatibilen z njenimi ideali, morajo v tem prepoznati svojo izjemnost. Tako kot klic “they want to kill us” Black Lives Matter ne predstavlja sprejemanja smrti, temveč želi soočiti belce z dejstvom policijske brutalnosti, naj bi z glitchanjem nastavili ogledalo družbi ter vzpodbudili refleksijo samoumevnega mehanizma. Glitch Feminism tako bržkone ponuja populistično ter enostavno rešitev za politično delovanje.

V klicu po zamišljanju drugačne realnosti oziroma delovanju z namenom spreminjanja in izoblikovanja drugačnega sveta tukaj in zdaj, Russels ne odstopa od zgodovine aktivističnih politično-kulturnih tekstov. Posebnost avtoričine misli pa sta prepričljiv slog in prostor, ki ga definira kot potencialno emancipatornega - skozenj teče neprekinjeni tok med življenjem pred tipkovnico in stran od tipkovnice oziroma AFK - away from keyboard. Z afirmacijo enotnosti življenjske izkušnje pomete z digitalnim dualizmom, ki ta svetova pogosto še vedno osmišlja kot ločena in nespojljiva. Ko delujemo znotraj digitalne dimenzije, po Russels raziskujemo možnosti obstoja, v katerem življenje ni pogojeno z rasističnim ali patriarhalnim sistemom, kar odzvanja pojmovanje interneta kot demokratične utopije v 90-ih letih. Legacy prevzame potencial utopičnosti, vendar zanika, da bi šlo pri elektronski eksistenci le za pretvaro in igro, digitalno različico Goffmanove identitetne maske. Prevprašuje, kako konceptualiziramo realnost, pa tudi, katera realnost šteje.

V izhodišču lahko njeno legitimacijo stapljanja digitalne in AFK-sfere povežemo z drugim valom feminizma in delitvijo med zasebnim in javnim. Kot takrat tudi sedaj kvalitativno in kvantitativno pomemben del našega življenja ni priznan za enakovrednega drugemu. Digitalna javnost naj bi bila manj vredna od tiste prave, saj je v nasprotju s tradicionalno idejo, da šteje le fizična materialnost, kar je problematično že na popolnoma praktični ravni, saj so večji emancipatorni projekti odvisni od reprezentacije, organizacije in mobilizacije znotraj digitalne sfere. In čeprav prevzetje tehnološkega, kiberfeminističnega diskurza v današnjem kontekstu nezmožnosti javnih političnih manifestacij tako intenzivno resonira, marginaliziranim identitetam tudi v normalnih časih ponuja rešitev za široko dostopno individualno protisistemsko delovanje.

Ko Russels destabilizira enačaj med fizičnim telesom in osebo, če citiramo: “ALL BODIES CAN BE EVERY-BODY”, ji omogoči obstajati po parametru lastnih želja. Njeno življenje naj bi v tej točki preseglo enostavno kodifikacijo v algoritemsko kvantifikacijo in interpretacijo osebnih podatkov. Kljub temu se soočimo s paradoksom, da konstrukcija sistemsko osvobojenih identitet nastaja na inherentno eksploitativnih kapitalističnih platformah. Ironije se zaveda tudi avtorica, a težavo nerodno in problematično nevtralizira s tem, da rezultat osvobajanja pretehta nad načinom izvedbe. Prav tako se odpira vprašanje, ali glitch feminizem deluje, ko te drugi ne vidijo oziroma ne prepoznajo v digitalni, ne samo AFK-sferi. Če v zakup posledično vzamemo željo po uspešnosti znotraj algoritmov platform, se zdi nastop najširšega spektra avatarjev ali neskončnega niza digitalnih preoblek dvomljiv, saj bodo na trgu platform uspešne le klikabilne ter največkrat všečkane in deljene.

Knjiga stavi na konceptualizacijo teorije skozi umetniška dela, kar odslikava poklicno usmerjenost avtorice, a pri tem občasno in v najslabšem primeru učinkuje kot razstavni katalog. Vsaka soba, opremljena z lastno razlagalno, interpretacijsko tablo, izraža novo dimenzijo argumenta, a pušča prostor za lastne zaključke. S tem uspe prevesti odprtost manifesta v odprtost interpretacije in priložnost, da bralec sam zase določi, kako bo teorijo prelival v prakso. Vendar občasno prešibko razlikovanje med specifičnimi točkami manifesta ošibi format in poanto knjige v primerjavi s pamfletnim manifestom, ponujenim na zadnjih nekaj straneh.

Legacy Russels z Glitch Feminismom ne spiše priročnika. Da bi navdihnila verjetje v enakovredno legitimacijo AFK in digitalnega, Legacy prek umetniških praks različnih, že zunaj matrice delujočih ustvarjalcev, prepriča, da je od sistema osvobojeno življenje že tukaj in možno. Prepozna prisotnost razmislekov o tesnobi, ki jo povzroča nezmožnost delovanja v stari javnosti, a pogled usmerja na digitalno sedanjost. Konec koncev se knjigo Glitch Feminism splača vzeti v roke za dozo upanja, po konkretne predloge in v akcijo pa se odpraviti v svet.