Gilles Deleuze: Proust in znaki

Gilles Deleuze: Proust in znaki

Recenzija izdelka
11. 4. 2013 - 13.00

V Proustovi literaturi so povsod sami znaki, ugotavlja Gilles Deleuze. Tako na vsebinski kot na formalni ravni – znakov čez glavo. Bralcem Prousta so zadeve znane: meščanski saloni, banketi in nekoliko manj formalne vrtne zabave. Na vseh teh vozliščih se pojavljajo novi in novi liki, v celotnem Iskanju izgubljenega časa se jih namreč pojavi kar okrog 2000, ki oddajajo bolj ali manj dvoumne znake, potrebne razvozlanja in dešifriranja: nasmešek kake dame ne pomeni nujno njene naklonjenosti, potrditev je lahko prikrita zavrnitev. »Pozdrav vojvode Guermantskega je treba interpretirati in tveganja napake so pri tem enako velika kot pri kakšni diagnozi,« pravi Deleuze.

Da lahko torej pomeni tudi ne, tako kot v Freudovi analizi sanj, s to razliko, da je na buržujskih zabavah veliko težje določiti, kdaj smo zares budni – kdaj se torej nahajamo na točki, ki naj bi omogočala objektiven pogled in enoznačno interpretacijo znaka. Takrat ko smo povsem prepričani, se namreč pogostokrat znajdemo v pasti, v zvitem načrtu tistega, ki oddaja enoznačne znake z namenom, da bi prikril njihov, povsem nasproten pravi pomen. Enoznačnost je v svoji pretirani skrajnosti sumljiva kot recimo preveč dober in natančno opisan alibi nekega osumljenca s perspektive raziskujočega detektiva.   

Perspektiva ali točka pogleda je torej ključna pri oblikovanju tistega, kar interpret uvidi v nekem znaku. Ali rečeno drugače - objekt sam je le del znaka, nekakšno križišče neskončne množice pomenov, ki so lahko v njem uvideni z različnih perspektivističnih točk. Na primer ljubosumnež vidi v vsaki, četudi z neke druge perspektive povsem nedolžni gesti ljubljenega bitja, kompliciran znak laži in prevare. Podobno nekdo iz nižjega sloja vidi v vsaki gesti mondenih salonskih oseb znake njihove izbranosti.

Ta afirmacija perspektivističnosti se zdi kot skrajni relativizem, kot popolna negacija filozofovih teženj. In menimo, da je prav ta točka ključna za Deleuza kot filozofa, pri obravnavi literata Prousta. Gre za nekakšno filozofiji zunanjo provokacijo, ki pa jo Deleuze povratno naslovi na lastno vedo. Osnovna predpostavka te provokacije se glasi: »iskanje izgubljenega časa je iskanje resnice.« Proust torej ne počne ničesar drugega kot filozofi, počne pa to na povsem drugačen način: namesto v globini pomena se njegovo  iskanje  resnice giblje na površini - prek salonskega »small talka« od znaka do znaka. Kot pravi Deleuze: »Proust tekmuje s filozofijo. Izdela podobo misli, ki je obratna od misli filozofije. Napada tisto, kar je v neki klasični filozofiji racionalističnega tipa najbistvenejše.«  Proust napada podobo filozofa, ki naj bi zasedal povsem objektivno zunanjo točko pogleda, kjer vlada vseh interesov osvobojeni razum in iz katere je mogoče uvideti enoznačno celoto. Filozof, ki sam zase misli, da je povsem razumen in nepristranski zunanji opazovalec, je torej še vedno samo eden izmed udeležencev neke družbe, nekega salona, je samo še eden izmed petičnih domišljavcev. Četudi je ponavadi zaradi svoje suhoparnosti na robu družbenega dogajanja, je vseeno njegov notranji, imanenten del, le eden izmed likov.

Deleuzovo polemičnost z ustaljenimi miselnimi tokovi časa je moč razbrati tudi že iz same rabe osnovnega Proustovega koncepta, koncepta znaka, ki je nekaj povsem nasprotnega od lingvističnega znaka kot skupka označenca in označevalca, kot ta nastopa pri de Saussurju. Problem, ki povzroča nestabilnost sveta pomena in ki poganja Proustovo pisanje, je ravno v tem, da tak enoznačen znak nikjer ne obstaja, da so vselej dani le komplicirani pomenski delčki in fragmenti, ki izzivajo raziskovalca in ga potegnejo v igro medsebojnih povezav in razlik. Iskanje resnice je tako postajanje in eksperimentiranje, v katerem je sistem kot celota razmerij, nek dotični salon recimo, zgolj predpostavka v glavi raziskovalca. »Nismo ne fiziki ne metafiziki: biti moramo egiptologi,« pravi Gilles Deleuze. »Vse obstaja v teh mračnih conah, kamor prediramo kot v kripte, da bi dešifrirali hieroglife in skrivne govorice.«

Kot pravita Jana Pavlič in Andrej Toporišič v sicer odlični spremni besedi, Deleuzov Proust ne teži k temu, da bi razbite delčke spravil v statično celoto, temveč se zaveda revolucionarnega pomena fragmenta. To dejstvo nadalje usmerita v kritiko znanosti: »Deleuzijansko stoletje šele prihaja. Prav počasi in trudoma se izvija iz okovja uravnoteženih sistemov znakov tako imenovanih eksaktnih ved.« »Upamo, da mu bo uspelo,« še dodajata. Vendar se nam zdi, če pustimo ob strani napihnjeno in povsem nepotrebno lastninsko vprašanje glede tega, čigavo bo naše stoletje, problematična predvsem sicer pogosta interpretacija Deleuza, ki enoznačno stavi na literarnosti, večpomenskost in igrivost nasproti znanstvenosti in strogosti. Morda velja ravno nasprotno, da odpoved celoti in afirmacija logike fragmenta zahteva še večjo natančnost, večjo eksaktnost in več preverjanja ter preizpraševanja postavljenih teorij. Morda še posebej zato, ker je odpadla celota sistema kot zadnja točka sklicevanja.

Bral je Jernej Kaluža. Knjiga Gilles Deleuze – Proust in znaki je izšla pri Študentski založbi v letu 2012.

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

"Da lahko torej pomeni tudi ne, tako kot v Freudovi analizi sanj, s to razliko, da je na buržujskih zabavah veliko težje določiti, kdaj smo zares budni" - kar pokaže tudi Bunuel:
https://www.youtube.com/watch?v=T8YNFhAKuqo

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness