Kaj se je zgodilo s feminističnimi prizadevanji za soočenje z državo in upor proti njej? Ob tem vprašanju je Judith Butler vzela v roke Sofoklovo Antigono – tekst, ki ga je kot temelj za svoja razmišljanja o družbenih in sorodstvenih razmerjih obravnavalo že nešteto mislecev. A Butlerjeva v Antigonini zahtevi opravi povsem novo branje enega osrednjih besedil svetovne književnosti, ki ga razkrije takega, kot ga še nismo brali. Zdelo se ji je namreč, da bi Antigona lahko delovala kot lik, ki je nasproten tistemu, za kar so se zavzemale sodobne feministke, ki so za izpeljavo svojih političnih ciljev iskale oporo in avtoriteto države.



Eno od osrednjih vprašanj, o katerih avtorica razmišlja, je, ali lahko obstaja sorodstvo brez državne podpore in posredovanja, in hkrati, ali lahko obstaja država brez podpore in posredovanja družine. Obenem problematizira tudi vprašanje o tem, ali je možna medsebojna neodvisnost terminov »sorodstvo« in »državna oblast« enkrat, ko začne sorodstvo predstavljati grožnjo za državno oblast, kot je to v Antigoninem primeru.



Ta izhodišča utrejo pot za kritični dialog s Heglovo in predvsem Lacanovo interpretacijo Antigone ter koncepti sorodstva Lévi-Straussa. Na tem mestu hoče Butlerjeva pokazati, da Antigona le v majhni meri predstavlja sorodstvena načela, kot jih je opredelil Hegel. Spomnimo se na to, da je ona vendarle del incestne zapuščine svojega očeta Ojdipa in njegove matere Jokaste, ki je po mnenju Judith Butler že vnaprej zmedla njen položaj v sorodstvu in tako tudi determinirala njen propad.



Tako pa smo prišli do tabuja incesta, ki je prepovedan z nekim univerzalnim zakonom, z nečim neizrekljivim in neopredeljivim. Tega se vsi preprosto zavedamo in se povečini ne sprašujemo po vzrokih za tovrstno prepoved. Za Lévi-Straussa se vzrok za prepoved incesta ne skriva v naravi, a je ta kot prepoved univerzalna in že zaradi tega na strani narave. Če pa je osnovna postavka feminizma ravno ločevanje enega in drugega, je nasprotovanje Butlerjeve Lévi-Straussu pričakovano. Kar ni naravno in univerzalno, lahko namreč postane predmet družbene spremembe.



Če v začetku Antigonine zahteve avtorica razpravlja o problemu sorodstva in vprašanju njegove povezanosti z državo, se v nadaljevanju ukvarja z nasprotjem med legalnim in legitimnim ter med moškim zakonom in žensko etiko. Antigona že res govori in deluje kot ženska, a kljub svojemu nasprotovanju zakonu ne more postati politično bitje. Njena pripetost na lastna dejanja pa je dejansko tisto, kar je pri njej feminističnega – vsaj v očeh Judith Butler, ki jo prav s tem odtrga daleč stran od vseh drugih obravnav lika Antigone.



Kot je to opredelila že filozofinja in feministka Donna Haraway, je jezik poglavitna arena feminističnih bojev. Lahko rečemo, da je Antigona s svojim uporom proti Kreonu in posledično tudi državi »izumiteljica« političnega govornega dejanja ženske. Pa ne samo to. S tem dejanjem napravi glas žensk mogoč.



Avtorica vidi Antigono kot priložnost za razmišljanje o možnosti za družbene spremembe, saj zanjo v prvi vrsti postavlja vprašanje o legitimnosti določenih vrst ljubezni. Takšna vprašanja sicer zlahka zatre tisti, ki se zaradi strahu posveča končni avtoriteti tabujev. Ti žal brez preizpraševanja o njih smotru še vedno stabilizirajo družbeno strukturo kot brezčasno resnico.



Na koncu pa se povprašajmo še po aktualnosti Antigonine zahteve. Ta se najbolj očitno kaže ravno v avtoričinem spopadu s problemom sorodstva. In kako lahko umestimo to v naš čas? Če bi lahko odprli okvirje osnovne oblike sorodstvenih struktur in naredili prostor tudi za druge oblike družin, bi lahko namreč končno končali večno debato o homoseksualnem starševstvu ali umetnem oplojevanju samskih žensk. Ali pa za to potrebujemo neko novo Antigono?