Kaj naroča proletariat?

Kaj naroča proletariat?

Recenzija izdelka
Kar je Sonce za Luno, to je Rusija za nas, Kaj je socrealizem
28. 7. 2017 - 13:00

»Socialistični realizem, poglavitna metoda sovjetske umetniške literature in literarne kritike, terja od umetnika resnično, zgodovinsko konkretno upodabljanje stvarnosti v njenem revolucionarnem razvoju. Resničnost in zgodovinska konkretnost umetniške upodobitve stvarnosti morata biti povezani z idejnim preoblikovanjem in vzgojo duhovnih ljudi v duhu socializma. Socialistični realizem zagotavlja umetniškemu ustvarjanju izjemno možnost, da pokaže ustvarjalno pobudo in izbira različne oblike, sloge in zvrsti.«

Tako so zapisali sovjetski pisatelji na svojem prvem kongresu leta 1934 in tako začenja svojo knjigo o socialističnem realizmu Drago Bajt. Socrealizem je pogosto deležen zaničevanja, komaj kdo pa bi vedel povedati kaj konkretnega o njem. V zgodovinskem spominu je bolj kot umetniška smer ostal propagandna strategija komunističnih partij in držav. Kot tak je tudi propadel najkasneje z njimi, vseskozi pa ga je po splošnem prepričanju pri življenju držala prej zahteva oblasti kot živi interes bralstva in ustvarjalna energija umetnikov.

V tem pogledu tudi Bajtova knjiga ne prinaša prevrednotenja fenomena socrealizma. Izogiba se sicer direktnemu vrednotenju obravnavanih del, vendar ne prikriva, da v našem prostoru ta že pol stoletja ne odgovarjajo najbolje estetskim zahtevam in pogojem literarnosti.

Prevrednotenje, ki pa se odvije na teh štiristo straneh in ga tudi Bajt identificira kot verjetni bistveni dosežek svojega dela, je ponovni premislek mesta, ki ga ima socrealizem v zgodovini slovenske literature.

Bajt že v prvi polovici študije pokaže, da je že v svoji prvi domovini Sovjetski zvezi socrealizem rezultat polemičnega razvoja, ki se z zapisom doktrine ne zaustavi. Tendenca hitrega odpravljanja socrealizma kot monolitnega je zato neupravičena. Prvi in poglaviten razlog zanjo je prav gotovo, da je bil socrealizem ves svoj obstoj birokratsko administriran in prikazovan kot monoliten, saj naj bi bil kvalitativna dovršitev svetovne literature, kakor je bila proletarska revolucija dovršitev zgodovine.

Iz dejstva, da gre za literaturo socialistične družbe po revoluciji, so sledile po mnenju sovjetskih kritikov in pisateljev nove naloge, s katerimi se mora literatura soočiti, iz tega pa njene povsem nove značilnosti. Dediščina kritičnega realizma devetnajstega stoletja, ki je eden od temeljev socrealizma, se mora preoblikovati. Po revoluciji ni več smiselno kritično opisovati družbene stvarnosti. Vzroki predrevolucionarnih tegob, ki so sicer še vztrajale, so bili namreč z njo odpravljeni. Vse se mora usmeriti v izgradnjo nove komunistične družbe.

Osnovna usmeritev socrealizma tako ni kritična, ampak optimistična, afirmativna in naravnana v prihodnost. Iz tega bi lahko sklepali, da gre za nekakšno obliko utopije in do neke mere to drži. Utopija ima sorodno afirmativno in v prihodnost usmerjeno naravnanost. Vendar utopija prikazuje družbo na podlagi idealizacije elementov dejanskih družb – družbo jutrišnjega dne gradi z današnjimi boleznimi. Ker hoče komunizem sedanjost povsem preseči, je formula socrealizma obratna utopični: prikazovati jutrišnji dan, kakor se kaže v današnjem. Poiskati in opisati v današnjem, kar pripada že prihodnosti komunizma.

Socrealizem je bil torej hkrati zavezan zgodovinskemu trenutku in neizbežnemu, marksistično razumljenemu revolucionarnemu razvoju. Nosilec tega razvoja v literaturi je bil nujno pozitivni junak, komunist, ki vodi izgradnjo nove družbe v skladu s trenutno zgodovinsko nalogo: v revoluciji, industrializaciji, kolektivizaciji, vojni, znanosti itd. Osrednji odnos znotraj tega napora je odnos učitelj-učenec, ki pozneje postane odnos oče-sin. Pozitivni junak lahko nastopa kot učitelj ali kot učenec, vsak učitelj pa je sam učenec Marxa, Lenina in Stalina.

Socrealizem mora revolucionarno družbo prikazati hkrati realno in idealno. Nekateri literarni zgodovinarji in teoretiki ga zato ne razumejo zgolj kot eno izmed propagandnih orodij, ki razširjajo dosežke in ideologijo komunizma, ampak kot »najpomembnejši inštitut stalinizma – inštitut za proizvodnjo socializma.« Prav znotraj socrealizma naj bi komunistična prihodnost nove družbe, ki ni hotela nastopiti, dosegla realnost v obliki »doživljanja utopije kot življenjske možnosti.« Skratka, pisatelji so izvrševalci Stalinovih parol prav toliko kot delavci. Realizirajo jih v svojih delih, kjer najdeva bralec komunizem svojega vsakdana.

Drugi razlog za zanemarjanje socrealizma je, da se desetletje pred nastankom in prevlado doktrine socrealizma vrednoti kot umetniško, kulturno in politično plodovitejše, socrealizem pa kot izraz stalinistične totalitarne konsolidacije sovjetske države in družbe. Ko se tako nekoliko nostalgično toži nad stalinističnim utišanjem političnih nasprotnikov in avantgard, se rado spregleda, da je socrealizem uporabljal nekatere avantgardne postopke in udejanjil deklarirane cilje avantgardnih skupin, na primer zlivanje umetnosti in življenja: »Avantgarda je poskušala spremeniti življenje v umetnost, socrealizem pa umetnost v življenje.«

Podoben razlog za zanemarjanje socrealizma ima tudi slovenska literarna zgodovina, ki ga je rada razumela kot izoliran fenomen, slovenski literaturi vsiljen izključno politično. Bajt v drugem delu svoje knjige z analizo velikega števila literarnih del pokaže, da temu ni bilo tako. Nasprotno, linija razvoja slovenske literature – resda ves čas v dialogu s sovjetskimi in drugimi vzori – gre neprekinjeno od proletarske poezije in socialnega realizma medvojnega in partizanske literature vojnega časa v povojni socrealistični slog. Večina ključnih elementov socrealizma je tako ob začetku druge svetovne vojne že prisotna, ključnega pa v revoluciji prispeva partizanski boj. Prave socrealistične umetnosti namreč brez revolucije, ki omogoči preusmeritev iz kritike v afirmacijo, ne more biti. Zato tudi zahodne inkarnacije socrealizma večinoma ohranjajo in poudarjajo kritični element.

Iz tega sledi, da se slovenski socrealizem od sovjetskega vendarle razlikuje. Tako prevladujejo že uveljavljeni motivi kmetstva, zemlje in domačijskosti, ki v kombinaciji z značilnim preprostim slogom in patetičnim, kičastim optimizmom spomnijo na nacistično Blut und Boden literaturo. To pa še toliko prej, ker je upoštevanje marksizma-leninizma tako na strani pisateljev kot likov bolj deklarativno kot dejansko.

Literarna zgodovina in veda, dobri okus in estetska senzibilnost zahtevnih bralcev, kot že rečeno, danes niso na strani socrealizma. Če pustimo ob strani, da gre za ideološko močno obteženo literaturo, nad njim vihajo nosove iz istih razlogov kot nad tako imenovanim šundom. Bil je priljubljen, dovolj stilsko in žanrsko preprost, da ga je lahko pisal in bral tako rekoč vsakdo, hkrati pa je omogočal velik nabor vznemirljivih tem in privlačnih junakov. Resda ni dobro prestal preizkusa časa, toda zakaj bi tudi moral biti večen? Ta zahteva je nekoliko arbitrarna in prihaja s sovražne strani. Socrealizem je navsezadnje izpolnil svojo vlogo, kakor jo je formuliral Valerjan Pereverzev, sovjetski literarni sociolog, ki je leta 1929 zapisal: »Kot oblastniki [proletarci] preprosto ukazujemo peti tistim, ki znajo prave pesmi, in molčati tistim, ki jih ne znajo.«

 

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.