Kdo je fašist? Js ne.

Kdo je fašist? Js ne.

Recenzija izdelka
27. 3. 2020 - 13.30

Tistega sobotnega večera v decembru leta 1943, le nekaj ur pred aretacijo nekaj več kot 160 italijanskih Judov v Benetkah, je v beneškem Teatro La Fenice ušesne dlačice dražil pianist Arturo Benedetti Michelangeli. Ujetniki so naslednji dan, medtem ko je domača nogometna ekipa igrala na stadionu Sant'Elena, v lokalnih zaporih čakali svojo usodo. V časih genocida zoper hebrejsko ljudstvo so dnevi življenj večine v italijanskih mestih potekali nemoteno. Umetniške in športne prireditve so bile celo v kontekstu totalne vojne vpete v vsakdan. Morda se je človek, ki je odredil aretacijo omenjenih ljudi, po opravljeni dolžnosti sprostil ob koncertu znanega virtuoza. In znabiti, da so policisti, le ducat ur po aretaciji, ob vinu, panceti in olivah, polnih ust ter z navijaškimi kretnjami, podpirali domačo nogometno ekipo.

V  tokratni Humanistiki pod drobnogled jemljemo knjigo The Italian Executioners: The Genocide of the Jews of Italy italijanskega zgodovinarja Simona Levisa Sullama. Delo je bilo leta 2018 v angleščini izdano pri Princeton University Press. Ravno v obdobju, ki je kar pozivalo k vlečenju paralel z obdobjem popularnosti Mattea Salvinija in fašističnimi shodi v Trstu. Hkrati vsebuje opozorilo, saj, kot v spremni besedi izpostavi ameriški antropolog in zgodovinar David I. Kertzer, »bi tisti, ki danes obiščejo Italijo, lahko dobili varljiv občutek, da se je država v drugi svetovni vojni borila na strani zaveznikov«. Boj proti silam osi, ki so jih v Italiji poimenovali z manj zastrašujočim imenom Roberto - gre za skupek začetnih črk glavnih mest Roma, Berlin in Tokyo, ro-ber-to –, drži le za en del apeninskega polotoka. In še to izraziteje po kapitulaciji Kraljevine Italije, od leta 1943 naprej, ko se je okrepilo uporniško gibanje. Le kako je torej prišlo do artikulacije in sprejema kolektivnega spomina, ki je italijanski narod postavil na zmagoslavno stran zgodovine?  

Levis Sullam se v svojem delu zoperstavi italijanski povojni zgodovinski narativi, ki je krivdo za smrt italijanskih Judov med letoma 1943 in 1945 pripisovala nemškim nacistom. V tem pogledu povzema odkritja, ki sta jih v 90-ih letih prejšnjega stoletja osvetlila že raziskovalca genocida nad Judi v Italiji Michele Sarfatti in Lilliana Picciotto. Hkrati poseže globlje in prikaže mehanizme delovanja tega dobro naoljenega aparata. Italijanske fašistične oblasti in družba med drugo svetovno vojno niso bili zgolj pasivni opazovalci, temveč aktivni udeleženci pri eksterminaciji hebrejskega prebivalstva na apeninskem polotoku. Že leta 1938 so oblasti v državi vpeljale rasne zakone, s katerimi so Jude izključile iz višjega šolstva in služb v javnih uradih. Nadalje so jim omejile potovanje in jih popisale v registru judovske populacije v Kraljevini Italiji.

Ekstremni antisemitizem je izrazitejšo vlogo odigral v revitalizaciji fašizma v Italijanski socialni republiki, ki je zrasla na ruševinah Kraljevine Italije. Slednja je padla po zavezniškem zavzetju Sicilije avgusta 1943, krivdo za propad pa so rasistične struje v državi pripisale judovskemu prebivalstvu. Tedaj so glas pridobili radikalnejši teoretiki, ki so na podlagi protijudovskih zgodovinskih virov in psevdoznanstvenih dognanj osnovali teoretske okvire sodobnega italijanskega antisemitizma. Država je Jude nenadoma spoznala za sovražnike, ki naj bi zastrupljali in slabili “nacionalnega duha”. Propagandni aparat je nove ideje hitro razširil med ljudstvo in vzklil že tako prisotna semena protijudovskega sovraštva.

Po popisu iz leta 1938 je v Kraljevini Italiji živelo nekaj več kot 47 tisoč Judov, v delu pa na žalost ne izvemo metodoloških prijemov popisovanja. Na kakšen način so odločali, kdo je Jud in kdo ni? Večja jedra naselitve so predstavljali Trst, Verona, Benetke, Rim, Milan in Firence. Avtor ugotavlja, da so oblasti med letoma 1943 in 1945 prijele in deportirale 8869 posameznikov hebrejske pripadnosti. Večino ujetnikov so predali nemškim oblastem, ki so jih odpeljale v koncentracijska taborišča Tretjega rajha, saj zasnove za judovska taborišča v Italiji niso bile nikoli realizirane. Nekaj manj kot 50 % vseh aretacij je izvedla italijanska policija, preostale so izvedle nemške enote. Slednje pa niso funkcionirale same, saj bi bilo delovanje močno upočasnjeno brez lokalne podpore. Kot je na začetku judovskih deportacij v pismu nacističnemu zunanjemu ministru Joachimu von Ribbentropu sporočil nemški diplomat, bi bilo “z enotami, ki jih imamo na voljo v Italiji, nemogoče prečesati vsa mesta”. Mestne organe z javno administracijo in policisti na čelu avtor dojema kot prave morilce italijanskih Judov. Roko je slednjič oblastem podalo tudi civilno prebivalstvo, ki je v spodbujeni ideološki naravnanosti ali želji po finančni koristi informiralo represivne organe.  

Knjiga pa ni brez pomanjkljivosti. Sicer pohvalno, da jo je avtorju uspelo stisniti na nič več kot 150 strani, vendar je razumevanje zaradi pomanjkanja konteksta oteženo. Koristila bi kakšna poved o okoliščinah, vsaj o fašistični oblasti in propadu prve ter nastanku druge italijanske države. Razumevanje bi obogatil tudi prikaz kaotičnega razmerja utrjevanja oblasti v Italijanski socialni republiki in uporniškega gibanja ter prodiranja zavezniških vojsk. Ni zemljevidov, ki bi prikazovali obvladovano ozemlje, s katerega so deportirali Jude. Kako je bilo z Judi v italijansko okupiranih afriških področjih s številnimi judovskimi skupnostmi, na primer v Etiopiji in Eritreji? Avtor molči. Nemškim enotam v Italiji pripisuje premalo pomena, bolj bi se lahko posluževal tudi bogate nemške literature in registrov koncentracijskih taborišč.

Zaključimo še z anekdoto. Delo v spomin prikliče besede nekega profesorja zgodovine, ki je na predavanju študentom položil na srce, da je “zgodovinar lahko zgolj ciničen ali pa depresiven, samo ti dve možnosti sta”. Knjiga prinaša spoznanje o prikrivanju in potvarjanju preteklosti, kakršno se je to zgodilo po koncu druge svetovne vojne v Republiki Italiji. Italijanski morilci hebrejskega ljudstva so spretno zabrisali svoje sledi in oportunistično hlinili pomoč odporniškemu gibanju. Pred povojnimi sodišči so se izognili obsodbam, velika večina pa jih je še naprej zasedala pomembne položaje v državi. Stanje osvetlimo še s šalo v povojni Italiji: “Leta 1945 je bilo v Rimu organizirano tekmovanje v spominu. Udeleženci so citirali vsebine celotnih telefonskih knjig in zgodovine rimskih ulic, zmagal pa je moški, ki se je uspel spomniti, da je bil med vojno fašist.”

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness