Tokratna Humanistika bo potekala nekoliko drugače, saj v njej ne bo govora o domnevno pomembnih delih etabliranih avtorjev in avtoric, ampak o še kako aktualni diplomski nalogi trenutno neaktivne sodelavke naše kulturne redakcije Zale Ferlinc, ki bi brez težav lahko bila objavljena tudi kot krajša e-knjiga na spletu. Tako kvalitetna je naloga Spekulativno oblikovanje: od poetične reprodukcije statusa quo do tehno-feminističnih spekulacij? pod mentorstvom Primoža Krašovca, ki znotraj slovenskega prostora predstavlja enega izmed najboljših primerov kritične intervencije v trenutno teoretsko produkcijo ter ob tem na oster in radikalen način usmerja pot za naprej. Ker pa diplomska naloga zahteva odgovor in morda tudi provokacijo v obratno smer, bom v zaključku recenzije izpostavil protipol, ki je v enaki meri spekulativen, a v nalogi načrtno ali nenačrtno nenaslovljen.

V kar nas naloga že od samega začetka napeljuje, je, da klasično (visoko) teorijo nadomestimo s teorijo oblikovanja. V tem lahko najdemo poskus materializacije kritične teorije, ki je zaradi lingvističnega obrata v filozofiji in še vedno prisotne (post)strukturalistične tradicije neizbežno privedla do primata simbolnega nad materialnim: “Moč je oblikovanim predmetom priznana samo navidezno, gre za njihovo redukcijo na raven ideologije, brez teoretizacije njihove materialnosti in vpliva na oblikovanje sebstva in okolnega sveta. Sami predmeti v njihovi materialnosti so torej drugotnega pomena.” Napram temu je treba izpostaviti sam proces oblikovanja kot tehniko preoblikovanja družbenega sveta ter pri tem poudariti antropološko dimenzijo omenjene prakse; fraza ‘oblikovanje oblikuje’ tako predstavlja konec dualističnega in predkritičnega razumevanja razmejenosti med človekom in svetom ali med človekom in tehnologijo.

Avtorico tako zanimata predvsem ontološka raven oblikovanja – in ne posamični vidiki – ter vedno prisotna spekulativnost raznih usmerjevalnih in relacijskih praks. Oblikovanje je po Ferlinc treba razumeti krožno in pri tem izpostaviti spekulativno in kritično dimenzijo, ki je venomer prisotna – vprašanje “Kdo koga oblikuje?” dobi šele na tem mestu ves ontološki pomen, saj artikulira različne načine bivanja v svetu … Ferlinc omenjeno trditev odlično ponazori s primerom avtomobila: “Obstoj motornih vozil je privedel do kvantitativnega in kvalitativnega razvoja cestne signalizacije, različnih oblik obdavčevanja in zavarovanja, finančnih produktov in storitev, cestnih predpisov in novega načina policijskega dela. Motor z notranjim zgorevanjem je vplival na hiter razvoj naftne industrije, ki je imela in ima velik vpliv na mednarodne odnose. In nenazadnje je stoletje emisij ogljikovega dioksida iz motorjev bistveno prispevalo h globalnemu segrevanju.”

Ker oblikovanje oziroma proces oblikovanja vzpostavlja in omogoča različne načine bivanja v svetu, je neizbežno povezan s politiko ali z inherentno prisotno politično dimenzijo omenjene prakse: “Ko oblikovanje pripoznamo kot usmerjevalno prakso, njena potencialna politična progresivnost tiči v njeni preusmeritvi. […] Ključno vprašanje pri ocenjevanju kritičnosti S(K)O praks bi torej moralo biti: kakšne načine biti-v-svetu prakse oblikujejo?” Stava je predvsem v tem, da spekulativno kritično oblikovanje večinoma ne gre dovolj daleč v svoji domnevni spekulativnosti, saj še vedno na takšen ali drugačen način podpira dominantno ideologijo, patriarhat, heteronormativnost itd. Ferlinc tako med različnimi primeri izpostavi tudi razne tehno-feministične oblikovalske prakse, ki poskušajo presežni potencial znanosti in novih tehnologij preusmeriti v egalitarnejše, inkluzivnejše ter spekulativne feministične prihodnosti.

Kljub dobršni meri spekulativnosti pa je avtoričino razumevanje oblikovanja še vedno humanistično; še vedno gre za oblikovanje, ki poskuša tehnološki razvoj in nove sistemske abstrakcije podrediti alternativnemu načinu nadzora in s tem zamenjati en niz dominantnih vrednot z drugim: “Strogo gledano pri tem ne gre niti za stroje niti za uporabnike, temveč za konceptualne modele in vrednotne sisteme, ki jih naprave utelešajo.” Ferlinc zato na nobeni točki v nalogi ne izpostavi potenciala notranje sistemske spekulativnosti – tekom naloge nam avtorica servira klasično levičarsko naracijo o izgubljeni prihodnosti in domnevni depresiji neoliberalizma –, medtem ko je, ironično, prav vznik interneta in tehnologije veriženja blokov vzpostavil potencial subjektivnega brisanja in bežanja stran od kakršne koli strukture nadzora … Katera je revolucionarna pot? Pravzaprav sta dve in obe izhajata iz Marxa: Zalina opisuje prehod iz kapitalizma v postkapitalizem, moja pa Marxovo spoznanje, da so kapitalisti le maske kapitala.

Na ta način lahko pričujočo razpravo in samo vprašanje “Kdo koga oblikuje?” transponiramo v filozofski register in v obzir prikličemo razmerje med neoracionalističnim ksenofeminizmom in akceleracionistično ksenopoetiko – v nadaljevanju bomo zato povzeli pred kratkim izpostavljeno distinkcijo, ki jo je v 13. številki revije ŠUM izvedla avstralska filozofinja Amy Ireland. Osnovna predpostavka spekulativnega kritičnega oblikovanja, ki mu sledi Ferlinc, je popolnoma skladna z empiričnim teleološkim projektom (ne)človeškega konceptualnega inženiringa; tehno-feministična spekulativna prihodnost posledično v celoti kanalizira ksenofeministično mantro nič ni dano, vse je konstruirano: “Nič ne sme biti sprejeto kot fiksno, trajno ali ‘dano’, niti materialni pogoji niti družbene oblike.” Residuum v omenjenem projektu zato – kljub sprejetju alienacije – ostaja in se tiče predvsem zmožnosti delovati drugače.

Zavoljo ohranjanja kolektivne pozicije agenstva ksenofeminizem nove abstrakcije percipira z zamikom, tj. naknadno in v relaciji do tega, kar se z njim pravzaprav dogaja, medtem ko ksenopoetika v celoti afirmira tovrstne signale iz prihodnosti, saj ne išče drugega kot nove abstrakcije oziroma intenzivnosti, ki obstoječe subjektivne pozicije znova in znova sesuvajo v prah … Če je ksenofeminizem empirično-konceptualni teleološki projekt, je ksenopoetika transcendentalno-materialistični, saj v nasprotju s kakršnim koli poskusom nadzora teži k popolni imanentizaciji, pozitivnemu nihilizmu in opuščanju vsega človeškega – njena mantra je zato sledeča: “Človeški varnostni sistem je osnovan na zablodi. Tu ni zaščitena neka dejanska reč, kot je človeštvo, temveč struktura iluzorne identitete. Tako kot bolj na mikroravni ne gre za to, da bi nas kot organizme ogrožali roboti, temveč za to, da se naše samorazumevanje kot organizmov ne bo obdržalo onkraj praga mrežne ambientalne inteligence.”

Zakaj je torej spekulativna kritična oblikovalska praksa še vedno humanistična? Predvsem zato, ker še vedno ni v celoti sprejela McLuhanovega nauka: Medij je sporočilo. Kot smo videli na primeru avta, je tovrstni izum nelinearno vplival na cel kup predhodno nepovezanih dejavnikov, prav tako pa v celoti transformiral meje mogočega. Seveda bi bilo najbolje obe praksi združiti, torej veliko planirati in še več izpustiti, a do tovrstne sinteze bo – vsaj na Zahodu – zelo težko priti. Problem je predvsem v tem, da holistično razumevanje oblikovanja neizbežno vodi v radikalno družbeno politizacijo in ne obratno, kar bi bilo za vsakršen nehumanistični projekt idealno … 

Ker je umetni inteligenci usojeno, “da vznikne kot feminizirani alien, ki se ga dojema kot lastnino”, je treba sistemsko realnost usmeriti drugam, tj. stran od kakršnih koli struktur nadzora in v smer disimulacije … Kaj si želi emancipirati projekt spekulativnega kritičnega oblikovanja? Slednji bi se lahko zgledoval po mestu in v praksi iskal inteligenco brez konceptualnosti oziroma QWERTY tipkovnico, Urbit in vse mehanizme delovanja, ki so usmerjeni navzven – tehno-feministične spekulacije bi morale stopiti na stran sovražnika in moške zabosti v hrbet … E-dekleta to že počno …