Zgodba je dobro znana. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je začela Solidarnost, sprva sindikalno, nato politično gibanje za osvoboditev Poljske izpod jeklenega komunističnega režima, ki ga je diktirala Sovjetska zveza. Solidarnost je dobila skoraj mitske razsežnosti, še danes velja, da je prav Solidarnost zabila prvi žebelj v krsto brezupnega sistema, žebelj, ki je sprožil vse nadaljnje dogodke v vzhodnem bloku, vključno s padcem berlinskega zidu. Zato ne čudi, da to obdobje razumevamo kot herojsko zgodovinsko obdobje, v katerem Poljska po mnenju nekega jugoslovanskega pesnika ni rojevala kvizlingov.

Kot vsaka taka zgodba, ima tudi ta svoje posvečeno mesto – Gdansk. Brutalno zadušena splošna stavka delavcev v Gdansku je rojstno mesto Solidarnosti, istočasno pa kraj, ki je navdihoval osvobodilna gibanja po vsej vzhodni Evropi. Kot vsaka taka zgodba ima tudi ta svoje junake. Na eni strani Lech Walesa, sindikalist, nobelovec, politični vodja Solidarnosti, prvi postsocialistični predsednik Poljske. Na drugi strani Karol Wojtyla, nekakšen moralni podpornik Solidarnosti, njen nadsvetni simbol.

Vendar ne smemo pozabiti na eno osrednjih figur poljskega osvobodilnega gibanja, na Adama Michnika, zgodovinarja, esejista, disidenta, političnega zapornika, intelektualca. Kljub temu, da je Michnik odigral pomembno vlogo pri rušenju komunističnega režima, se je v nasprotju z mnogimi tako imenovanimi osvoboditelji, ki se še danes tolčejo po prsih zaradi svojih tako imenovanih osvoboditeljskih zaslug, po padcu režima odpovedal vsem političnim funkcijam. Čeprav je sodeloval pri rušenju komunističnega režima, v njem ni nikoli prevladal nerazumni protikomunistični patos, ostro je nasprotoval lustraciji, nikoli se ni odpovedal levičarskim idealom. Ustanovil je časopis Gazeta Wyborcza in se namesto vladanju posvetil esejističnemu in publicističnemu delu - refleksiji današnje družbe.

Michniku je Univerza v Ljubljani letos podelila naziv častnega doktorja, ob tej priložnosti je predaval na ljubljanski Filozofski fakulteti, Znanstvena založba Filozofske fakultete je izdala zbirko njegovih esejev z naslovom Iskanje izgubljenega smisla. V teh esejih, katerih junaki oziroma antijunaki so tako zgodovinske osebnosti kot literati in filozofi, Michnik razmišlja o problemih današnje družbe, predvsem o tranzicijskih porazih, o situaciji na Poljskem in v celotni Evropi, ki nas navdajajo z malodušjem. Eseji se torej ukvarjajo z družbeno politično aktualnostjo, vsebinsko so zelo bogati, polni referenc in zgodovinskih primerov, tematsko izredno raznoliki, zato jih je težko obravnavati v celoti, temveč zgolj fragmentarno, z določenimi poudarki.



Poljska je danes uspešna država. Saj vemo: gospodarsko relativno dobro stoječa, mednarodno integrirana, Evropska unija, Nato, demokracija, človekove pravice, bla bla bla. Vendar po Michnikovem mnenju zgolj na videz. V resnici jo namreč razjeda notranja razklanost, ki je posledica političnega vzpona starega demona – klerikalizma. Tega morda najbolje pooseblja preminuli poljski predsednik Lech Kaczynski.

Po Michnikovem mnenju ni sporno to, da se poljska desnica naslanja na zelo močno katoliško izročilo, problem vidi v tem, da se je odpovedala vodstvu razuma, da je nemogoče argumentirano polemizirati z njo. Kot primer navaja dejstvo, da kar petina Poljakov verjame, da sta že omenjenega Kaczynskega zarotniško umorila Putin in Tusk, čeprav tega ne podpira nobeno dejstvo. Michnik meni, da se v trenutku, ko se javne razprave ne naslanjajo več na razum, na argumente, na dejstva, ko se začenja v javnosti gonja zoper drugače misleče, rojevajo demoni, ki lahko ogrozijo obstoj demokratične družbe.

Michnik se ukvarja tudi z mednarodnimi, evropskimi vprašanji. Sicer je zagovornik Evropske unije, meni, da Evropi grozi pot v gospodarsko in posledično politično obskurnost, v kolikor bi propadla unija. Vendar je istočasno zelo kritičen do bedastih brezdušnih evropskih institucij, ki jih ženejo zgolj gospodarski interesi in v katerih ni niti malo duha.

Zaključimo rahlo patetično. Nauk Michnikovih esejev je torej ta, da mora politika temeljiti na zdravem razumu, na dejstvih, na argumentih. Njena najvišja vrednota pa je svoboda, ki jo je treba po njegovem mnenju braniti na vsak način in brezpogojno. Tako povzema svoj kredo: “Potegujmo se za svobodo, ščitimo svobodo, delajmo za svobodo.”

S tem se Michnik postavlja v vlogo nekakšnega novodobnega razsvetljenca. Mnogi bi rekli, da je taka pozicija lažni univerzalizem, da je anahronistična in nekritična …

Da ni svobode brez solidarnosti, se dozdeva Urhu Veletu.