Konferenca italijanske biopolitike

Konferenca italijanske biopolitike

Recenzija dogodka
31. 5. 2013 - 13.15

»Foucault in mi«, kot se je glasil nek prispevek, bi morda lahko v celoti zajel mednarodno konferenco, ki se je glasila Italijanska biopolitična teorija: Imanenca in subjektivnost in je potekala 24. in 25. maja v atriju ZRCja. »Foucault in mi« karakterizira to konferenco in italijansko biopolitiko v več vidikih.

Kateri Foucault nastopa v »Foucault in mi«? Gre za tako imenovanega poznega Foucaulta, ki je razvijal teorijo biopolitike, torej politiko, ki se ne navezuje na ideologijo, sisteme in suverena, pač pa na koncept življenja. Temelj italijanske biopolitične teorije je tako križišče filozofije, politične teorije in biologije: Marco Paisantier z neteleoškimi elementi evolucijske biologije kritizira metafiziko označevalca; Lorenzo Chiesa s pomočjo Lacana analizira darvinizem in kritizira animizem kot enost duše in telesa, namesto česar zagovarja pozicijo ne-dva; Davide Tarizzo trdi, da smo prešli od družbe normalizacije k družbi optimizacije; Laura Bazzicalupo govori o tehnikah vladanja in gubi, ki se umešča v tenzijo med svobodo in vladanostjo; Alvise Tarabochia išče subjektivnost med biopolitiko in psihoanalizo; Federica Luisettija zanima biologizirano post-metafizično stanje, ki bi preseglo opozicijo kultura-narava; in seveda Roberto Esposito, ki analizira metapolitično strukturo vključevanja nujno izključenega dela in tovrstno vzpostavljanje prevlade prvega nad drugim ter načine prehajanja tega dualizma, katerega paradigma je dispozitiv osebe.

Toda kot lahko vidimo, italijanska biopolitična teorija nikakor ne ostaja le pri Foucaultu, pač pa se navezuje tudi na Deleuzovo filozofijo imanence, Lacanovo psihoanalizo in njeno pojmovanje subjekta, Derridajevo kritiko metafizike prisotnosti, pogosto cilja tudi na pravo - predvsem na rimsko pravo in deklaracije pravic - in uporablja širše področje biologije, tudi sodobno biologijo, in tako dalje. Ta zmes vseh omenjenih različnih teorij ima tudi specifičen označevalec: Italijanska teorija. S tem pridemo do druge karakteristike sintagme »Foucault in mi«.

Kdo je namreč ta »mi«? Povsem preprosto: Italijani, kot »Foucault in Italijani«, oziroma Italijanska teorija. Ta seveda ne vključuje vseh večjih italijanskih filozofskih imen, kot je recimo Gianni Vatimo, niti ne vključuje vseh imen politične teorije, kot je na primer Toni Negri, in kar je še posebej zanimivo, redko znotraj tega konteksta slišimo tudi eno izmed bolj znanih imen, ki se ukvarja točno s tem področjem - Giorgio Agamben. Večinoma se vse vrti okoli Roberta Esposita. Citiramo Lauro Bazzicalupo: »Gotovo, tisto [teoretsko formacijo], ki dominira v italijanski filozofiji in zaradi katere je prispevek k mednarodnemu polju biopolitičnih študij izviren in inovativen, predstavlja Roberto Esposito, ki ne ponudi le lastnega izjemnega prispevka v smislu konceptualnih inovacij, pač pa tudi identificira serijo karakteristik, ki definirajo specifično italijansko misel, tako imenovano Italijansko teorijo«.

V tem pogledu predstavniki Italijanske teorije delujejo, če se izrazim z njihovim besednjakom, kot »communitas« s preveč »immunitas«, torej nekako zaprto, kar se je odražalo tudi na konferenci. Vendar v teoretskem smislu to niti ni tak problem, saj širok nabor različnih avtorjev in teorij, ki jih uporabljajo in povezujejo, ponuja več možnosti glede na centralni problem njihovega področja. Če slednjega predstavlja Esposito s strukturo dominacije kot vključevanja izključenega in dispozitivom osebe, pa se nadaljevanja v obliki analize problema ali formuliranja alternativ razpršijo: problem družbe optimizacije, vpeljava »praznega subjekta«, problem animizma biologije in alternativa ne-dva, naravno stanje, tretja oseba, imanenca nekega življenja in tako naprej. Kam in kako bo šel ta »naprej« verjetno ne implicira pretirane linearnosti te smeri. Tako tudi v »Foucault in mi« v tem primeru »mi« ne pomeni dolgočasne enotnosti, niti ne eno ali celo ne-dva Italijanske teorije, ampak preprosto več, navsezadnje celo konfliktni »več« imanence Italijanske biopolitične teorije.

 

Neznosno italijansko angleščino je dva dneva trpel Aleš.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness