“Bistvo Hitlerjevega načrta, kot je dejal eden izmed preživelih, je bilo zagotoviti, da ne bo preživela nobena priča, ki bi lahko pričevala; da si ne bo noben iztrebljevalec upal izpovedati zgodbe; in celo če bi komu to uspelo, mu ne bi nihče verjel. Zato je najboljši način za kljubovanje hitlerizmu pripovedovanje zgodbe.” Richard Kearney – O zgodbah, stran 63

Konec lanskega leta je v zbirki Labirinti pri Literarno-umetniškem društvu Literatura izšla knjiga, katere odlomku ste pravkar prisluhnili. Richard Kearney, na irskem rojeni univerzitetni predavatelj filozofije, je v istem sklopu izdal še dve knjigi. Prvi del je bil že leto poprej preveden v slovenščino pod naslovom: Od kod prihajajo zgodbe?

Kar se morda zaenkrat zdi nerazumljivo, potrebuje pripovedovanje, da bo razloženo. Nekdo mora za začetek nekomu pripovedovati nekaj o nečem, najsi bo zgodovina sveta [svetá] ali basen ali govorice. Pomembna sta torej vsaj dva človeka, oddajnik in prejemnik komunikacijskega signala, in vsebina, ki je podajana. Po Kearneyu z uporabo manj komunikološke in bolj filozofske terminologije.

Postmodernizem, na primer, po besedah avtorja ne pomeni konca neke oziroma – velike - zgodbe, ampak odpiranje novih možnosti pripovedovanja. Sodobna zahodna informacijska kultura na primer nudi vse od TV pogovornih oddaj, do klepetalnic na internetu, kar sta le dva primera izmed neštetih novih možnosti. Posameznik naj bi s tem razpiral možnosti števila pripovedi, vendar zapiral možnosti kvalitetne pripovedi na strukturiran način.

V svojem delu O zgodbah se dotakne širokega spektra zgodb. Loteva se tako narodnih mitov, kot sta angleški in irski, Uliksesa kot fiktivne pripovedi, ki mu ob bok postavi Freudovo Doro kot primer vnašanja lastnih življenjskih dogodkov v tujo pripoved. Uliksesa izpostavi kot eno najdrznejših del sodobne proze, ki naj bi obenem bila tudi zgodba in morda paradoks vsakega velikega leposlovja. Domiselno naj bi prepisala Joycevo lastno biografsko zgodbo. Hkrati naj bi s tem uresničila njegovo zaobljubo, da bo, citiramo: “[P]ogumni mož iznašel nekaj, kar se ni zgodilo”. Konec citata.

Sorazmerno kratko branje Richarda Kearneya je pospremljeno z velikim številom referenc iz različnih – predvsem umetniških in popkulturnih – sfer. Pri čemer Kearney ne pozablja, da zgodbo govorimo drugim. Tudi v primeru zapisovanja zgodbe v oseben dnevnik trdi, da pišemo nekomu. Morda tudi sebi ali nekemu prihodnjemu sebi. Vzpostaviti se mora dihotomija “Jaz” in “Drugi”, ali “Mi” in “Drugi”, kar je še najbolj očitno v razlagah narodnih mitov. Na podlagi zgodovinskega in mitološkega prepleta zgodb se vzpostavi enost, ki je splošno sprejeta. Na podlagi te enosti – skupnega – se lahko s strani oblastnikov spodbuja odpor do Drugega, neglede na resnično preteklost z nasprotnikom.

Glede na trenutne razmere na področju strpnosti do sočloveka se zdi, da se “Mi” krepi, hkrati pa “Mi” tudi izginja, saj ga izriva Jaz. Tako se vzpostavita pola Jaz proti Oni, oziroma Jaz proti Drugim. Pri tem Jaz postane še bolj ranljiv, saj izgubi svoj Mi, saj se vedno bolj ozira le na lastno preteklost. Zato je še manj možnosti, da imata z Drugim ali Drugimi skupno preteklost. Skupne nimata niti mitske preteklosti, a o tem malo kasneje.

Na začetku recenzije smo citirali odlomek, ki je spominjal na primer Tretjega rajha in skupine, ki so jih imenovali za Druge. Drugih so se želeli znebiti na različne načine tudi zato, da ne bi ostala nobena priča, ki bi zgodbo lahko pripovedovala naprej. Ravno na primeru holokavsta pa se – po Kearnyju - lahko zapletemo v moralno spornost zgodbe. Po eni strani naj bi pripovedovali o tem v izogib pozabi in ponovitvi česa podobnega. Po drugi strani nastanejo napetosti med etično in estetsko zvestobo zgodovinskemu spominu. Nenazadnje pa tudi vsakokratno opominjanje na preteklo trpljenje najverjetneje povzroča opomin na travme tistim, ki so to zgodbo dejansko preživeli in jim je ne pustijo pozabiti. Spet tretji zgodbo podajajo naprej v svojo korist verujoč, da gre za zgodbo o žrtvovanju, ki ga je želel bog. Kar ostane, je torej le pripovedovati o dogodku in spoštovati njegovo neizogibno drugačnost.

Če nadaljujemo s klišejem: vsaka zgodba ima več plati. Posebna vrsta zgodbe so še miti, ki se jih Kearney prav tako loti. Naj bodo to miti o začetku Rima, ko so Rimljani želeli vzpostaviti drugost v zanje barbarskih Etruščanih, ali miti o vesoljcih, ki prepogosto predstavljajo strah pred čemerkoli tujim. Pogosto se strah pojavi, ko mitska preteklost nikoli ni postala zares preteklost. Če miti niso prepoznani kot osrednji del našega nezavednega, ali če se ne morejo ustrezno izraziti v naših sanjah, lahko dobijo zlovešč vpliv.

Skratka, tudi življenje je vselej na poti v pripoved, a tja prispe šele, ko to življenje nekdo sliši in pove kot zgodbo. Da bi se Mi in Jaz spet postavila v enakopraven položaj, si želi PiaN.