Najbolj ljubeč, ٱلْوَدُودُ, je le eno od 99 Alahovih imen. Zato naj bi bila ljubezen bistveno povezana s stvarjenjem in dovolj pomemben del islama, da ga je slovensko-iraški raziskovalec Sami Al-Daghistani izbral za osrčje svoje esejske zbirke Islam in ljubezen: Pričevanja o arabsko-islamski intelektualni zgodovini, lani izdane pri Beletrini. Osem poglavij se odvija v osmih različnih mestih, v katerih je avtor bival med večletnim preučevanjem islama. Raznolikost in oddaljenost mest kažeta na pogosto spregledano zanimanje za islamsko filozofijo. Razen v maroškem Rabatu in egiptovskem Kairu se eseji ustavijo v kanadskem Montrealu ali pa v nizozemskem Leidnu, ki ima že od sedemnajstega stoletja katedro za arabski jezik.

Al-Daghistanijevo pisanje se giblje na presečišču osebne izpovedi, zgodovinsko-filozofske analize in refleksije sodobnega dojemanja islama v navezavi na širše družbene probleme in trenutno geopolitično situacijo. V esejih dobimo vpogled v perspektivo tako akademskega raziskovalca kot muslimana. Konstantno premikanje v času ter med notranjo, intimno in zunanjo dimenzijo politično odraža tudi dvojno naravo islama. Namreč islama kot zgodovinskega procesa in kot žive religije. Poudarek je pravzaprav na procesu. Že iz prerokovega časa obstaja rek, da je muslimanska skupnost skupnost nestrinjanja. Za antropologa Talala Asada je islam denimo predvsem diskurzivna tradicija, Mohammed Arkoun pa podobno vztraja, da je na islam treba gledati skozi prizmo pluralnosti.

Omenjeno pluralnost pogosto spregledajo tisti, ki pozabljajo, da se islam ni razvijal v vakuumu. Da je bil ob notranji dialoškosti nenehno v stiku z nearabskimi filozofskimi tradicijami. Najbolj znan primer so zagotovo prebiranje, komentiranje in ohranjanje Aristotelovih del, ki jih je evropski srednji vek dobil po zaslugi Arabcev. Prepletanje islamske filozofije s starogrško in krščansko Al-Daghistani še bolj eksplicitno poudari, ko se sam opira na evropske koncepte ljubezni, kot sta philio in agape, pri razvijanju koncepta ljubezni v islamu. Rad se sklicuje na eno najbolj citiranih del s področja zgodovine ljubezni, Ljubezen in zahod Denisa de Rougemonta. Francozu pritrjuje, da je na trubadursko liriko vplivala manihejska tradicija današnjega Irana. Umanjka pa mu kritika Rougemontovega pogleda na ljubezen kot na nekaj inherentno zahodnega, četudi dopušča manjši neevropski vpliv.

Ljubezen kot taka je v resnici precej majhen del zbirke esejev. Pisatelj razume ljubezen v njenem najširšem možnem pomenu. To se pravi, kot nekaj, kar se manifestira tudi v revoluciji in ekonomskih sistemih. Če bi kdo pričakoval obravnavo islama v kontekstu ljubezenskih razmerij in spolnosti, naj raje poseže po delih sociologinje Fatime Mernissi ali pisateljice Leile Slimani. Bolj kot da bi šlo za refleksijo ljubezni, se zdi, da si avtor v resnici zada popraviti podobo islama na zahodu. Obsežnega podviga se loti od začetka, pri njegovih koreninah, s poglabljanjem v hermenevtiko Korana. Pri tem vztraja, kot smo že omenili, da je knjiga, ki je istočasno razodetje in literarni tekst, namenjena neskončnemu dešifriranju.

Polisemija Korana je deloma pogojena z jezikovnimi značilnostmi arabščine. Izrazito metaforičnemu in abstraktnemu jeziku, ki koncizno podaja kompleksna sporočila, je ravno sveta knjiga omogočila pravopisno standardizacijo. Poenostavljanje in rigorozno klasificiranje arabske intelektualne tradicije je, podobno kot v Indiji, nastopilo s kolonializmom. Šeriat, ki mu tuji raziskovalci tako ali tako namenjajo veliko več pozornosti kot recimo islamski književnosti ali znanosti, je bil v predkolonialnem obdobju razumljen kot moralni ali celo kozmološki koncept. Nikakor ne kot jasno definiran pravni pojem. Njegova funkcija je bila prvotno predvsem svarilna, nekaj, kar te ubrani pred telesno kaznijo. Nasprotje trenutne obsesije s kaznovanjem. 

Prepletanje pisateljeve osebne zgodbe na začetku vsakega poglavja, ki se bere že skoraj kot dnevniški zapis, dodatno utemeljuje relevantnost tem, ki se jih knjiga loteva. Določen dogodek v določenem mestu sam vodi do želje po razumevanju in razkrivanju zgodovine islamske misli ter njenega razvoja. Tako v eseju o New Yorku beda ameriškega nižjega razreda organsko vodi k razmisleku o ekonomski misli islama pred vpetostjo v kapitalizem in po njej. Zbirka esejev nam sama s svojo dvojno naravo avtobiografije in singularnega ter teorije in holističnega postopoma predoča uvodno avtorjevo tezo o dvojni naravi islama. Islam kot nekaj, kar obstaja na individualni in kolektivni ravni, ali kot nekaj, na kar se da gledati bodisi sekularno bodisi religiozno.