Siva dolga ravna pričeska povezana v konjski rep nekje na sredini zadnjega dela glave, temna pravokotna očala z debelimi okvirji, dlan naslonjena na koleno, roka v komolcu upognjena za 90 stopinj. Druga roka s komolcem naslonjena na drugo koleno, prsti dlani se stikajo pred trdno stisnjenimi ustnicami, en prst obvezno počiva malo višje nad drugimi, medtem ko ostali prosto visijo nekje pod brado. Za njim je modrikasto ozadje, stol mu je skoraj malo premajhen, pred seboj ima na še manjši mizi prenosni računalnik. Njegov govor, čeprav zelo ljudski in razlagalen, je zaradi intenzivnosti vedno nekje na robu dretja.

To je lahko samo Marcel Štefančič. In če ga poznate s televizijskih ekranov, vam je jasno tudi, kako izgledajo njegove knjige, ki jih je baje že čez 80. Piše namreč ravno tako, kot govori. Sploh če govorimo o esejih, kot so ti zbrani v - zdaj že predlani izdani - zbirki Kliči F za film. Za človeka, ki se je poimenoval za kralja tipkanja z dvema prstoma, mu mora glede na število naslovov in obsežnosti knjig to iti prekleto dobro od rok. Lahko si je predstavljati, kako svoje navdušenje, ki ga izraža skozi stopnjujoča naštevanja, vdihuje na papir le s kazalcema.

Zbirka esejev o filmih, filmarjih in filmariji so že videni teksti, ki smo jih lahko brali po različnih tiskanih medijih v zadnjem desetletju. V njih prepleta filmske in tračarske podrobnosti, ki poskrbijo, da eseji ne izpadejo preveč strokovno, ampak v neki meri mejijo že na voajerizem rumenih revij. Čeprav bi bile te revije veliko bolj berljive, če bi bile napisane na ta način, torej z dejstvi in kvalitetnejšo pripovedjo. Štefančič opravljivim podrobnostim dodaja še družbenopolitični in socialni vidik filmarjev in filmarije. V eseju o Charlieju Chaplinu npr. ne govori le o njegovem delu na platnu, ampak o njegovem delovanju in ljubezni do socializma in političnega aktivizma, ki mu je preprečilo vrnitev v ZDA leta 1952. V ospredju niso Chaplinovi filmi per se, ampak ozadja njihovega nastajanja ali zgodovinske okoliščine, v katerih so nastali. Pravzaprav Chaplina izrabi za lekcijo iz ameriškega (ne)sprejemanja socializma v času vznika konzumerizma v tridesetih letih preteklega stoletja.

Teksti so napisani v slikovitem in sočnem ljudsko-štefančičkovskem pripovednem jeziku. Veliko naštevanj bogati še več pridevnikov. So pa članki v Kliči F za film med seboj zelo nepovezani in so v poglavja zbrani bolj na silo. Prvi del poimenovan Politika avtorja obravnava le Orsona Wellsa in Charlieja Chaplina. Zaradi dveh tekstov je nepotrebno posebno predalčkanje.

Štefančič se v knjigi nasploh obrača predvsem k preteklim časom, le redki razdelki so namenjeni bolj sodobnim filmskim fenomenom in avtorjem. Na vsaki strani posebej je omenjenih toliko filmskih klasik, da lahko zbirko vzamete tudi kot predloge za prihodnje nedeljsko popoldne, ko ne boste vedeli, kaj pogledati. Še posebej prav vam bo prišla, če ste ljubitelji Hollywooda in mainstream komercialne filmske industrije. Med obravnavanimi filmi najdemo na primer Državljana Kana, Alija, Žrelo, Vojne zvezd, Deželo La La, Petdeset odtenkov sive, Izganjalca hudičev, Ameriške grafite in druge.

Mainstreamovsko je tudi Štefančičevo pisanje, saj je slikovit jezik, s katerim se izraža, gotovo razumljiv ljudskim množicam, ki jim je prav zato verjetno tako pri srcu. Pogosto uporablja tudi že široko sprejete izraze, ki se jih ne odloči prevesti, kot so “cliffhanger”, “overdose” ali “voyeurizem”. Cliffhanger je sicer morda težje prevesti, predoziranje in voajerizem - za razliko od tistega, zapisanega z ipsilonom - pa sta vendar tudi že ustaljeni besedi v domačem besednjaku.

Nekaj esejev, kot je Ko smrt gleda film, se zdi, da so v resnici politični komentarji, podprti s filmskimi manifestacijami zgodovinskih dogodkov. Tu se ozira tudi na formiranje držav, na primer nove države, kjer Islamsko državo primerja s formiranjem Izraela in spominja na morebitne rešitve, ki so se ponudile glede takrat. Predlaga celo, da bi med obema entitetama povlekli paralele in se iz zgodovine kaj naučili. Za razliko od Hollywooda in ZDA z njihovim slavnim rekom “Ne pogajamo se s teroristi”, ki rezultira samo v stalni prisotnosti terorja, je bil res učinkovit filmski način reševanja terorja le ta s pošiljanjem superjunaka v boj. S tem je zahodnjak postal nad-človek, terorist pa je ostal iracionalno bitje. Tovrstne rešitve v resničnem življenju seveda niso učinkovite ali pač mogoče.

Medtem avtor v mesu ostaja vseprisoten skozi celotno knjigo; Nikoli ne stopi na objektivno stran, njegov subjekt je skozi podajanje komentarjev ves čas zelo očiten, kar pušča močno avtorsko noto. Zelo očiten je njegov nagib k partizanskim filmom, vesternom in filmom ceste kot posebnim žanrom. Mimogrede, film ceste oziroma po Štefančiču “road movie” ima celo svoj segment knjige. Očiten avtorski pečat Štefančič pušča ne le skozi izbiro svojega okusa, ampak tudi zato, ker se ves čas zdi, da eseje piše na način scenarija za Studio City. Zato njegova zgodba skozi besede zaživi in ni vrag, da ne bi v ozadju na obronku vidnega polja zaslutili polzgrbljene postave, ki smo jo opisovali na začetku, ki gleda v vas in vam govori v intenzivnem polkričanju.

P.S.: Če se bojite “spoilerjev” ali kvarčkov, če jim poskušamo najti slovensko ustreznico - ne berite Štefančiča.