Naslov zadnje knjige Mete Kušar je sestavljen iz vprašanja in drugega dela, ki bi kaj kmalu lahko bil tudi odgovor.  Avtorica je sicer poznana predvsem po pesniškem udejstvovanju, v obravnavanem delu pa se je odločila svojo siceršnjo umetniško produkcijo prevprašati preko drugačne metode, in sicer skozi esejistiko. Ravno to metodološko razhajanje pa je točka, iz katere najlažje pridemo do razumevanja dela, ki poizkuša v prvi vrsti razmišljati o poetičnem kot zvrstnem po eni strani in poetičnem kot elementu življenja po drugi strani.

Pretenciozno bi bilo misliti, da je poetično možno ujeti z raciom, kajti vse, kar stremi k odprtosti, je za razum vedno neujemljivo in nerazumljivo. Avtorica to zavedanje uspešno prelije v način svojega esejističnega pisanja, ki je mešanica dveh zvrsti, in čeprav je forma esejistična, je vsebina velikokrat pesniška. Z dobesednim dojemanjem napisanega zatorej bralec ne pride dlje kot do površinskega razumevanja, da bi dojel smisel tega, kar je želela povedati avtorica, pa mora sluh izostriti na najbolj tenkočutno raven in prisluhniti nekaterim skritim napotilom.

Intuicija je za Kušarjevo nad vsem in naslednje vrstice odzvanjajo skozi celotno delo: »Z racionalizmom ne moremo sprejeti vere, ki zmore več, kakor zmorejo misli. Vera? Ne vem, če gre za vero, kadar ˝izvohamo˝ nemogoče. Niti razum niti dogma se sama ne moreta dokopati do modrosti, ki je nad vsem, celo nad ljubeznijo. Ljubezen se res ne briga za nasprotja, celo ˝slepa˝ je zanje, modrost pa jih vidi, pozna in zato jih je sposobna združiti. Najbrž je prav zato modrost, ker združuje nezdružljivo. Modrost ne diha brez intuicije.«

Intuicija je torej tista, ki deluje na nezavedni ravni in nam razkriva vse, pred čimer se aksiom in dogma izkažeta za nezadostna. Intuicija nam naposled kaže tudi prihajajoče na način, ki ga ni moč pojasniti. Avtorica se tukaj pogosto zateka v sanje in njihovo razjasnjevalno moč. Vsekakor pa se na intuicijo zanašamo takrat, ko nam v nemogočih razmerah govori, da je naposled mogoče tudi nekaj boljšega. V današnjem času nam predvsem ekonomski strokovnjaki velikokrat s svojimi kvazi racionalnimi argumenti dopovedujejo, da bolje ne more biti, če se ne bomo odrekli temu ali onemu, mi pa čutimo in vemo, da to preprosto ne drži. In na tem mestu nam avtorica namiguje preko velikega znanstvenika, Einsteina, ki pravi: ˝Vsakokrat, ko sem zamudil na znanstveno srečanje, kjer mi niso pripovedovali, kaj vse je v fiziki nemogoče, sem uspel nekaj odkriti.˝

Poetično se skriva natanko na preseku med intuicijo kot nepojasnljivo modrostjo in zmožnostjo izstopanja iz utečenih tirov  v novo nastajajoče, nekonvencionalno, drugačno. Vsa tista povprečnost, ki potiska poetičnega individuuma k tlom, pa pripoveduje ravno drugačno zgodbo. Samo tako je lahko in nič drugače. Samo to je nekaj dobrega. Samo to lahko deluje. Biti moraš potrošnik. Če želiš pisati dobro, moraš napisati tako in tako, zakaj taka so pravila. Avtorica ubesedi slednje na naslednji način: „ Poetično niti v verzih ni dobrodošlo. Sanje, preobrazba notranjosti, Bog in kar je še globokega in numinoznega ostaja v ilegali. Danes si marginalen že samo zato, ker si ponotranjen. Ker si individualen.“

Kušarjeva je s tem v sozvočju z nekaterimi avtorji, ki prepoznavajo prikriti totalitarizem današnjega časa, ki sicer nima jasnih simbolov, jasnih pravil ali eksplicitnega diktata, pa je vseeno viden, če ne drugače, preko nujnosti uklanjanja vsemu, kar ima moč, v kolikor ne želiš nepotrebne konfrontacije. Biti povprečen je v tej prikriti diktaturi našega časa zaželeno in oblastniki takšno držo cenijo in spoštujejo. Vse, kar spominja na poetično, pa mora potoniti v ilegalo, kjer sicer lahko preživi, a dostikrat za ceno, ki se zdi previsoka za temeljen naravni vzgib.

Prisluhnimo še vrsticam, ki razkrivajo sedanjost: „Šefi si lastijo stranke in vsakogar, ki izstopa zaradi nadarjenosti in opazne osebnosti, ker so ga zmožni videti le kot nevarnega konkurenta. Takoj, ko ga odkrijejo, je pogorel. Naše življenje, tudi z literarnim življenjem ni nič drugače, je kakor v prejšnjem režimu nadraženo s politiko. Ni pomembno, da imaš ideje, daljnosežne programe, znanje, nadarjenega je treba onemogočiti, ker bi utegnil zmešati dogovorjeno igro šefov, tipičnih liberalnih narcisov. Takšna psihologija je zasedla uredniško politiko, komisije za nagrade in druge segmente literarnega življenja. Tudi akademsko sfero centralne univerze.“

Meta Kušar nam v svoji analizi odkriva, kaj pomeni v našem času delovati v ilegali, ko se skorajda že celotna sfera kulture skriva v podzemlju  in je prisiljena opazovati vse hitrejše razraščanje nekulturnega. Seveda je ilegala eden možnih odgovorov na trenutno stanje, a po drugi strani je kultura naposled kultura in svojega imena ne opraviči, v kolikor ne kultivira. Ravno v kulturizaciji je prihajajoča fronta, ki jo mnogi napovedujejo, a še čaka pravega zagona in vznikanja iz ilegale do svetlega sonca.

Letošnjo Rožančevo nagrajenko je obravnaval Tadej Meserko.