Moderna paranoja ali paranoidna modernost

Moderna paranoja ali paranoidna modernost

Recenzija izdelka
29. 12. 2016 - 13.00

Norci so norci, ker niso normalni, normalnost pa je normalnost, ker je normalnost. Tako nekako bi lahko strnili večino spontanih utemeljitev o razliki med normalnostjo in norostjo, ki pronicajo, se reproducirajo in recipročno učinkujejo tudi v kliničnih opredelitvah in skozi njih. A prehitri bi bili, če bi zreducirali tovrsten način distinkcije zgolj na moraliziranje. Saj ne da dotične opredelitve v zadnji instanci ne temeljijo na moralnemu zakonu, vendar bi bila analitična ost preveč topa, ako bi to bil razlog, da je ne vzamemo zares. Tako na primeru paranoika postopa tudi Eric Santner v knjigi Moja lastna zasebna Nemčija. Napram kliničnim obravnavam primera paranoje skuša avtor misliti strukturne mehanizme moderne, ki postanejo razvidni na dotičnem primeru. Vsak družbeni zakon je namreč utemeljen na tavtologiji, njegova stava je ravno performativno učinkovanje, s čimer zakriva konstitutivnost nasilja na katerem temelji. Z moderno ta nesimbolizabilni element priplava na površje, sama konstitutivna izjema pravila zakona postane permanentna, Schreberjeva paranoja pa je rezultat prevelike bližine tovrstnemu splošnemu stanju, značilnega za moderno. A pojdimo po vrsti, kdo sploh je Daniel Schreber?

Schreber je bil predsednik senata saškega višjega deželnega sodišča, ki doživi tri napade paranoje, po katerih je klinično hospitaliziran. Po drugi bolezni objavi Spomine, kjer opisuje preganjalne blodnje, ta pa je podlaga na kateri Freud razvije teorijo paranoje. Schreber v blodnji opisuje, da je red sveta – kot mu to govorijo božji žarki – zaradi poskusa umora duše vržen iz tira. Po Schreberjevi verziji je Bog svet sicer ustvaril, a ni omnipotenten kot recimo v krščanstvu. Bog živečega sveta ljudi namreč ne razume, komunicira lahko le s trupli; sedaj, ko je red sveta podrt, pa se je prisiljen ukvarjati s človeškimi zadevami, četudi je to zanj destruktivno. Božji žarki Schreberju govorijo, ga žalijo, Bog pa od njega zahteva nenehno uživanje in razmišljanje oziroma govorjenje. Prav tako ga skuša spremeniti v žensko zato, da bi zaradi prihajajočega ali že realiziranega konca sveta, ponovno naselil svet z ljudmi. A v Schreberjevi sistematizirani blodnji se zares zaplete, ko omenjene okoliščine izkoristi duša njegovega zdravnika Flechsiga. Ta skuša proces njegovega »skopljenja« izrabiti za to, da ga spolno izkoristi. Kasneje pa se izkaže, da je za to zaroto vedel tudi Bog, ki tako kot zdravnik nastopa razcepljen.

Schreberjeva centralna figura njegovega zdravnika Santnerju predstavlja simptom prevelike bližine z zakonom. V kolikor so simbolni mandati vnazaj esencializirane performativne prakse, v središču katerih je nezavedna gniloba, izkušnja moderne priča o njenemu pronicanju v zavest. Posledica tega je tudi diskurz o dekadenci, značilnega za pozno 19. stoletje, na primeru Schreberja pa s tem v mislih osvetlimo dejstvo, da je njegova druga bolezen nastopila približno mesec dni po imenovanju za predsednika senata sodišča. To za Santerja priča o strukturnih težavah prevzemanja simbolnega mandata, z referenco na Bourdieujev habitus pa v refleksijo o produciranju in reproduciranju performativnih praksah vključi telo, na katerega se omenjene prakse vpišejo in ki v Schreberjevih preganjavicah igra ključno vlogo.

Pri intepretiranju Schreberjeve paranoje zaradi zgodovinskih odmevov v literaturi o paranoji pa vendarle ne gre mimo Freuda. A tako kot moderna, je tudi psihoanaliza v času Freudovega pisanja o Schreberjevi paranoji doživljala krizo, kar je še posebnega pomena za institucijo, ki temelji na performativnih učinkih izrekanja. Kasneje, istega leta, kot je bil objavljen tekst, se je namreč pripetil razhod Freuda z Adlerjem, dve leti kasneje pa še z Jungom. Če beremo Freudov tekst s tem v mislih lahko razberemo prisotnost simptomov samega Freuda v dotičnem tekstu in s Freudom nastopimo zoper nekatere Freudove teze.

Na ta način Santner vpelje Foucaulta, s katerim nastopa zoper Freudove teze o represiji v tekstu o Schreberju. Foucaltova [fukojeva] disciplinska oblast namreč ne deluje zgolj represivno, temveč v prvi vrsti spodbujevalno. Ta je še posebej prisotna v institucijah kot je psihiatrija, s čimer lahko beremo Schreberjeve omembe psihiatričnega okolja kot reprodukcijo njegove paranoje. Znotraj vznika ekspertne vednosti se je lahko Schreber vzpostavil le kot klinični primer objekta opisovanja in analiziranja v kliničnem oziroma panoptizirajočemu pogledu. Prisotnost te iste oblasti pa je bil Schreber deležen že pred vstopom v psihiatrijo.

Druga nevralgična točka disciplinske oblasti je namreč teorija vzgoje njegovega očeta Moritza Schreberja. Da pedagogika Shreberjevega očeta kriči po branju skozi Foucaultovo disciplinsko oblasti, gre zaslediti že iz naslovov njegovih del, kot je »Kalipedija ali vzgoja k lepoti z naravnim in enakomernim spodbujanjem normalne telesne gradnje« ali »Škodljive telesne drže in navade otroka«. Tisto, kar Schreber izkusi kot pogoje v nasprotju z redom sveta, ko Bog, ki se ukvarja le s trupli, pride v stik z ljudmi, je za Santnerja posledica za moderno značilne oblasti, ki začne investirati v življenje.

Disciplinske oblasti tako pripomorejo h krizi simbolnega zakona. Točneje, prispevajo k ozaveščanju, da simbolni mandat temelji zgolj na performativnih praksah, s čimer pa pronica tudi travmatični element, inherenten vsaki simbolni identiteti. Posledica tega je kolaps ločitve med nadčutnim in čutnim, četudi je bila ločnica med njima od vsega pričetka v narekovajih rečeno iluzorna.

Zgovorne prvine v Schreberjevih blodnjah so tudi žalitve spodnjega Boga. Žalitev je namreč inverzni korelat prevzema simbolnega mandata, saj obe opozarjata na upoštevanje meje pripisane socialne esence. Med njimi je za Santnerja najpomembnejša žaljivka Luder, kar pomeni tako izgubljeno in patetično figuro kot premetenega zmikavta; tako kurbo, cipo kot gnilo in mrtvo meso živali oziroma mrhovino, uporabljeno kot vaba pri lovu. Slednje je v Schreberjevih preganjalnih blodnjah še posebej pomenljivo, saj je asociativno povezano z njegovim strahom, da bo njegovo poženščeno telo predano za spolno zlorabo, ter njegovih bojazni, da bo prepuščen gnitju. Gnitje povezuje predvsem z boleznimi kot je kuga in sifilis, ki so bili v času njegovih sodobnikov pripisani domnevno nomadno naravnanim Judom. A bolj kot na zgovornost esencializiranih identitet žaljivka Luder priča o formalno strukturnem prizorišču, na katerem se te identitete šele vzpostavijo. Priča o izvržku, asimetričnemu simbolni identiteti; je dimenzija gona, ki deluje kot motor ponavljanja performativnih praks, četudi to ne pomeni, da prisotnost figure juda in feminizacija pri Schreberju ni posledica tega, da se je ugleden heteroseksualni zahodnjak 19. stoletja moral definirati skozi negacijo juda in ženske. Bistveno je, kakšen način premestitve zadobi sama ta formalna struktura z moderno oziroma kako heteronomni ostanek performativnih praks, ki vzpostavijo subjekta, učinkuje v obdobju, ki si za ideal ustvari avtonomnega posameznika.

Kljub temu, da je Schreberjeva paranoja simptom moderne, ki je med drugim proizvedla fašizem, pa vendarle ne gre zanemariti njegovo postopanje, ki subvertira omenjene predispozicije moderne. Schreber namreč moderni pokaže sredinca s tem, da prične igrati njeno lastno igro. Neusmiljenim mehanskim ponavljanjem glasov, ki od njega zahtevajo nenehno miselno aktivnost, se zoperstavi dadaistično: s tem, da prične ponavljati te glasove, vse dokler ne izgubijo funkcije prisile, da govori. Schreberjeva genialnost se izkaže v prevzemanju taistega postopka, ki je bil v veliki meri odgovoren za njegove preganjalne blodnje in ga privleče do skrajnosti. To pa mu omogoči demokratično gesto objave Spominov in javne artikulacije njegovega položaja. Lucidnost objave v Schreberjevem primeru ni le v slednjemu, niti toliko v uspešnem pravnem boju za zamejitev policijskih pristojnosti psihiatrije, da odvzame svobodo gibanja – ki jo je mimogrede, uspel pridobiti na sodišču kjer je bil predsednik senata pred boleznijo. Lucidnost njegovih Spominov je predvsem v tem, da ne zaide v fetišiziranje, saj ne skuša pokrpati travmatične luknje v poskusu sistematičnega prikaza njegovih blodenj, temveč te luknje pusti artikulirane v zapisu.

Poleg teoretsko sistematičnega prikaza, s čimer je primer Schreberja interpretiran kot simptom moderne, je subverzivnost Schreberja bistven poudarek Santnerjevega dela. Njegovo branje Foucaulta sicer ostaja zavezano lacanovskim izhodiščem, kjer je tudi pogled sam objekt in ne toliko objektiviranje. Knjiga pa je priporočljiva v branje vsem, ki jih zanima paranoja Schrebra, kot tudi tistim, ki skušajo misliti ustroj subjektivnosti, ki nas determinira še danes.

O Schreberju je pisal Tit Starc.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness