6. 5. 2022 – 13.30

Na zunaj prijazni, a notri – golazni

Audio file

Če ste že kdaj posedali na ljubljanskem Gornjem trgu, ste svojo zadnjico morda položili na na videz simpatično pisano klopco. Klopca, ki lahko naenkrat gosti le enega človeka, je tako kot ozka, močno nagnjena naslonjala, ki so po večini avtobusnih postajališč v središču mesta zamenjala klasične klopi, primer tako imenovane arhitekture prezira, ki že s svojo zasnovo odvrača od nezaželenih aktivnosti ter odganja posameznike in družbene skupine, ki jih izvajajo. Predsednica društva Kralji ulice, Hana Košan, nam je povedala, da je tovrstno urbano pohištvo v Sloveniji prisotno že skoraj desetletje. Po njenih opažanjih situacija sicer še ni tako obupna kot v drugih evropskih prestolnicah, denimo Londonu, od koder so se ti pristopi k oblikovanju prostora razširili. Zagotovo pa je arhitektura prezira prisotna tudi pri nas in velikemu delu prebivalcev mesta na prikrit način zahrbtno sporoča, da v njem niso dobrodošli. Še več, tovrstna arhitektura se upravičuje z zagotavljanjem varnosti in lepšanjem javnih prostorov.

Nelagoden občutek, ki ga dobimo ob pomikanju po prikrito prezirljivih lokacijah, je služil kot izhodišče knjige francoskega filozofa Mickaëla Labbéja Zavzemimo prostor: proti arhitekturi prezira, ki je v prevodu Katarine Rotar lani izšla pri Založbi Krtina. Knjiga je razdeljena na tri dele: opis urbanih fenomenov, ki vodijo v patologizacijo mest, premislek o teoretičnih možnostih alternative tem procesom ter usmerjeno kritiko arhitekturne discipline. Najzanimivejši je njen prvi del, ki nudi opis konkretnih praks, o katerih se premalo pogovarjamo, in se ne izgublja v ezoterični teoriji.

Majhne spremembe potez urbanega, ki prodirajo v zasnovo sodobnih mest in jih patologizirajo – oziroma hromijo potenciale urbanosti – se po Labbéju kažejo v več urbanih fenomenih, med drugim v arhitekturi prezira. Kot njen najbolj emblematičen primer avtor navede sovražno urbano pohištvo, kakršne so na začetku omenjene klopi, ki s svojo zasnovo onemogočajo grafitiranje, skejtanje in spanec brezdomcev ter jim dajo jasno vedeti, da v mestu niso dobrodošli. Normativni mimoidoči pa tega sploh ne opazijo. Avtor omeni tudi protibrezdomske prhe, glasno barsko glasbo za odvračanje uličnih glasbenikov in modrikasto neonsko osvetljavo, ki onemogoča narkomanom, da bi našli žile. Pozabi pa recimo omeniti načine deplasiranja seksualnih manjšin, kakršno je osvetljevanje parkov ali prostorska fragmentacija javnih sanitarij za izgon cruisinga, ki po večini zadeva predvsem gejevsko populacijo. Zaradi splošnega upada omenjene aktivnosti lahko sicer Labbéju površnost oprostimo. Tudi sicer pa moramo pripomniti, da je avtor v svoji kontekstualizaciji patologizacije mest precej skop.

Dizajn, ki na nevsiljiv način odvrača vedenje, v očeh vladajočega razreda prepoznano kot antisocialno, je konstitutiven del novodobne arhitekture in planiranja. Baročne cerkve so svoje dvorane zaradi preprečevanja sumljivih poslov že od 16. stoletja delale preglednejše, Haussmannova prenova pariških uličic v prostrane bulvarje pa je že sredi 19. stoletja onemogočila hitro gradnjo barikad in s tem politično akcijo najšibkejših. Kljub temu avtor obravnavane procese prepričljivo poveže s Foucaultovim konceptom biopolitike, ki družbo nadzoruje s subtilnim usmerjanjem naših teles, s katerimi tudi občutimo družbene implikacije arhitekture prezira. Poleg tega, da objekti prezira žalijo osebno integriteto, pa Labbé tovrstno arhitekturo v samem bistvu označi za kontraproduktivno. Arhitektura prezira družbene probleme le prikriva, neželene učinke pa poleg nezaželenih oseb čutijo predvsem najranljivejši prebivalci: nosečnice, starejši, pretežki, otroci in gibalno ovirani.

Na tej točki si avtor zastavi vprašanje, kdo se sploh odloča za takšno arhitekturo in infrastrukturo, ter pride do zaključka, ki je v prostorski sociologiji že precej uveljavljen. Tovrstne odločitve v interesu kapitala sprejemajo zajedavski kapitalisti, ki v vsem, kar dela življenje v mestu prijetno, vidijo možnost zaslužka. Tako je že leta 1968 teoretiziral tudi marksistični filozof Henri Lefebvre, od katerega si Labbé v drugem delu knjige izposodi koncept pravice do mesta. Po Labbéju jo je treba temeljito premisliti in si znova prisvojiti življenjska središča. To, da posameznik biva, pomeni, da se nečesa polasti. Iz tega ne naredi svoje lastnine, temveč svoje delo – pusti otipljiv pečat. Po Labbéju bi morali v mestu aktivneje bivati in ga delati svoje, vendar z upoštevanjem potreb drugih prebivalcev, s katerimi ne le soobstajamo temveč tudi sobivamo.

Poziva k spremembi na bolje avtor zaradi evidentne brezupnosti ekonomskega sistema ne nameni odločevalcem, temveč predvsem prebivalcem in arhitektom. Ti kajpada niso edini, ki lahko sprožijo urbano odporniško gibanje, vendar je njihovo sodelovanje ključno. V zadnjem delu knjige tako Labbé opiše krizo arhitekturne discipline, ki se je po njegovem mnenju začela, ko so arhitekti nehali pisati manifeste, izraža pa se v zanemarjanju ključne funkcije arhitekture. Avtor pravi, da bi morala biti arhitektura kot stare kavbojke – antispektakularna, kakor druga koža. Z rabo bi jo morali oblikovati naš dotik in naši gibi, dokler ne bi prevzela oblike naših teles in ritma naših življenj. Arhitektura ne bi smela biti koncipirana kot svobodna umetnost, prezaposlena z estetiko. Utemeljena bi morala biti s svojim ključnim etičnim in političnim poslanstvom: da je uporabna umetnost.

Mesto nas ves čas nagovarja, vendar tega pogosto ne opazimo. Prvi korak k spreminjanju situacije je torej priučitev branja mikrosprememb, kakršne je opisal Labbé. Knjiga je tako kot šnelkurz o patoloških urbanih fenomenih ali pa celo mlačen uvod v sodobno politično angažirano arhitekturno misel precej berljiva, tudi zaradi zgolj 151-stranske dolžine, ki omogoča, da jo prebavimo v enem kosu. Kot angažiran klic po zavzetju prostora pa ni zares vredna Brechtovega citata, ki krasi njeno prvo stran, »Knjiga je orožje, vzemi jo v roke«. Akcije, h katerim poziva, težko označimo za uresničljive, kajti kot je v spremni besedi zapisal arhitekt Miloš Kosec, Labbé kljub obljubam na začetku knjige pri podajanju rešitev za opisane fenomene ni posebej darežljiv.

 

________

foto: avtor prispevka

Aktualno-politične oznake
Leto izdaje

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Dodaj komentar

Komentiraj