Germaine Tillion se je leta 1940 pridružila francoskemu odporniškemu gibanju. Po dveh letih nagajanja Nemcem so jo ti aretirali in jo, po nekajmesečnem zasliševanju v prehodnem zaporu, skupaj z mamo deportirali v koncentracijsko taborišče Ravensbrück. V taborišču je pisala operetno revijo, nekakšen približek ameriškega vaudevilla ali britanskih music hall predstavic. Skrita v zabojnik jo je naškrabljala na kose papirja, ki jih je ob osvoboditvi taborišča rešila njena prijateljica. Delčke predstave je tekom pisanja, zvečer v baraki, recitirala zapornicam.

Dramsko dogajanje Ferfikbarice v peklu usmerja Naravoslovec, ki vneto analizira idealnotipsko Ferfikbarico, jetnico, ki se je zavezala sabotaži, načelno odrekla sodelovanju pri delavnih nalogah in bila zato razpoložljiva – verfügbar – za vsa najbolj nesmiselna, težaška in umazana opravila. Zbor ferfikbaric, zbor taboriščnih pomožačenih lezbijk in zbor onemoglih starejših žensk, oproščenih prisilnega dela, si s posameznimi jetnicami izmenjujejo mala opažanja in šale o razmerah v taborišču.

Komična fikcija Germaine Tillion je smešna na podoben način, kot so danes smešne otročje provokativne šale o holokavstu. Razsipno brezkompromisna logika humorja, smešnost teles, ki so spremenila obliko, komična ironija in banalna lahkost izrekanja najtežje izrekljivega. Vse brez časovne ali geografske distance, ki naj bi take vrste šaljivosti delala smešne in pogojno sprejemljive. Čudovitost Ferfikbarice v peklu je, da je brutalna, smešna in žalostna, brutalno smešna in brutalno žalostna.

Tillion ni fascinantna zato, ker naj bi, kot pravijo vsi predgovori k njenim knjigam, s humorjem preprečevala razčlovečenje internirank. Fascinantna je, ker je njena in situ operetna revija zares smešna. Ne samo nam, razvajenim dedičem povojnega obdobja, zares smešna se je zdela njenim sojetnicam, in močno sumim, da bi se zdela, morda iz drugačnih razlogov, smešna tudi nacističnim upravljalcem Ravensbrücka.

Da, besedne igre, ki izhajajo iz taboriščne govorice in v vseh izdajah Ferfikbarice zahtevajo zapletene opombe, so pomemben prispevek k analizi taboriščnih svetov, in da, nekajindvajset lucidnih opažanj o življenju v taborišču, ki so po pravici vedno znova označena za locus classicus memoaristike nacističnih pobojev, je super pomembnih. Vendar vse to, v boljši ali slabši izvedbi, najdemo tudi drugod. Nikjer, in zares gotovo nikjer, pa ta žanr ni dosegel tako duhovite interpretacije taboriščne bede. Ferfikbarica v peklu je nepatetična. Ne zgolj zato, ker je brutalna in je bila napisana sredi brutalnosti. Nepatetična ni zato, ker bi izpuščala žalostne dele življenja v taborišču. Nepatetična je zato, ker zna biti elegantno turobna.

Primer: Med živahnimi šalami se kdaj zasliši glas, ki je v dramatski strukturi operetne revije označen kot neki glas, in ta glas polglasno zahlipa: Ne bi rada tukaj umrla. In tekst se brezobzirno šali naprej. Nekaj strani kasneje Polšica, ena izmed internirank, potoži: Najhuje je, ko se zbudiš. Njena prijateljica Havas ji pritrdi in razmišlja: Noč te omehča, povežeš se s svojo dušo, ki je taka kot prej, in vso grozo taborišča zagledaš s pravimi očmi. Potem si hitro spet nadeneš oklep. Še nekaj žalostnih ugotovitev sem in tja in že se iz ozadja debati priključi Lučka iz Bellevilla, ki pojamra, da Američani zamujajo z osvoboditvijo in prisega, da bo, če bo kdaj imela ljubčka iz New Yorka, previdna pri načrtovanju zmenkov.

Jasno je, da Ferfikbarica s svojo grobostjo ne ponižuje. Upam si trditi, da ljudi vpletenih v dogodke, zaradi katerih je šaljivo delo nastalo, ne ponižuje niti naš smeh. Navsezadnje ne gre za običajen, neobremenjen smeh. Naš smeh je previden in grenak, pa zato nič manj iskren. Vsak dogodek, ne glede na to, kako mračen in grozovit, si zasluži šalo.

Pogosto se namreč zgodi, da so prav mračni in grozoviti dogodki imanentno ironični. Paul Fussel v svoji Veliki vojni in modernem spominu pravi, da je vsaka vojna ironična, ker je hujša od pričakovanj. Philip Gibbs, eden izmed peščice uradnih poročevalcev, ki jih je na bojišča prve svetovne vojne poslala britanska vlada, se spominja priljubljenosti črnega humorja med najbolj razcapanimi vojaki. Bolj ko je bilo odvratno, bolj so se krohotali, zapiše. Pojav tega krohota pripisuje zvijačnosti usode, ki je vojakom zagodla s tem, da so v letih pred vojno živeli ob pridigah o napredku človeštva k nekakšnemu iluzornemu stanju brez krutosti in nasilja. Nasprotje med obljubami takšnih evangelijev in dejanskostjo hrupne morije na fronti je iz njih lahko izvabilo le krohot. Takšnih ironij, ki po Fussellu učinkujejo kot okvir, preko katerega se je najlažje spominjati vojnih grozot, je polna tudi Ferfikbarica.

Fussel spomine Siegfrieda Sassoona razume kot sestavljanke smešnih in čudnih protislovij, ki izhajajo iz dinamike med pričakovanim in dejanskim. Pričakovanje zaporniške celice in dejanska prozaičnost brenčavega poletnega popoldneva, pričakovanje herojskega in pustolovskega značaja bojev in dejanska banalnost vojne. Claire Andrieu v predgovoru Ferfikbarici v peklu opozarja na podobne reči. Ferfikbarica naj bi bila, kot Sassoon, žrtev protislovnosti, ki v operetni reviji pridobijo značaj situacijske komike. V rokah gestapa v Franciji jo kaznujejo, ker noče spregovoriti, v Ravensbrücku pa zato, ker se trudi, da bi govorila. Kljub temu, da je listasto suhljata, so bolhe, ki se hranijo na njej, debele. Živi, da sabotira, pa vendar ve, da bo poslednja in najbolj učinkovita sabotaža šele smrt, po kateri iz nje ne bodo pridobili dovolj maščobe.

Humor Ferfikbarice naj bi po mnenju avtorice predgovora samo enkrat postal grenak ali celo krut. In sicer v koračnici oziroma izštevanki Trideset deklet po cesti gre, po cesti gre pojoč – v kateri dekleta srečajo esesovca, ki v vsaki kitici ubije eno izmed njih. Poje se na melodijo Un jeune homme chantait, koprneče pesmi Leiba Polnareffa, napisane za Edith Piaf. Mislim, da je tako razmišljanje nerodno. Vsaka šala v operetni reviji Germaine Tillion je kruta. In, da ponovim izjavo z začetka: Čudovitost Ferfikbarice v peklu je ravno v tem, da je brutalna, smešna in žalostna, brutalno smešna in brutalno žalostna.