Ne vem, kako naj se tega lotim. Nočem napisati recenzije, nočem kritizirati tega, česar se lotevam, kot dobro ali slabo, kot resnično ali napačno, napredno ali zaostalo. Niti nočem slediti liniji tega, česar se lotevam, ne bi rad opisal tega, česar po mojem ni vredno ali vsaj ni koristno opisovati. Nimam pa izdelane teorije, ki bi mi omogočala sistematično razlago.

Ne vem, morda je vredno začeti z razlago, zakaj je temu tako. Govora je o knjigi E. P. Thompsona z naslovom The Poverty of Theory, izdani leta 1975. Ni prevedena v slovenščino, ni doživela kakega odmevnega ponatisa ali razširjene izdaje, večina je poniknila v svoji lastni zgodovini. Ni kaj dosti pomembna za kogarkoli, vendar pa bi se zagotovo tudi danes našel marsikdo, ki bi njeni vsebini prikimaval. Ampak tudi to me ni pritegnilo k pisanju o njej.

Ta knjiga je knjiga, ki jo je napisal angleški marksistični zgodovinar, praktikant historičnega materializma, kot se sam rad okliče. In ta knjiga je primarno kritika filozofije, ki se okliče za Teorijo, filozofije francoskega marksističnega filozofa Louisa Althusserja. Radi imamo Althusserja, ampak nočemo ga tu braniti. Ker je preprosto preslaba kritika, da bi jo vzeli na tak način, obstaja veliko boljših – vzemite v roke Balibarja, Montaga, Garo. Dejansko je presenetljivo prav to, kako slaba je; ali malo manj racionalistično, kako zgrešena je, in to na minimalni interpretacijski ravni.

Althusser zagovarja teorijo kot konceptualizacijo, vendar ta zanj ne pomeni zrenja empirije in nje organiziranje v urejeno sosledje, saj to – recimo, ko gre za zgodovinsko vedo – ne vključuje nobenega koncepta trajanja, brez katerega pademo v črno luknjo vsake konkretnosti. London leta 1900 je totalno drugačen od Londona leta 1901. To je bistvo kritike empiricizma. Thompson kot dober angleški empirik – Nietzsche je dobro vedel … – se tu zgrozi in v tej teoriji uvidi zanikanje empirije. Zanikanje empirije pomeni diktaturo platonskih konceptov, saj so v svoji nekonkretnosti povsem arbitrarni in so lahka tarča za politično manipuliranje. Za Thompsona je Althusser teoretski stalinist.

Seveda je to povsem zgrešeno. Althusser kritizira empirijo kot neposredno danost, kot nekaj, kar mišljenja sploh ne spremeni, prej zgolj izčisti glede na lastne kriterije pomembnosti. Teorija zanj ni zgolj nizanje empiričnih podatkov, pač pa predelava nedodelanega materiala na različne načine, z različnimi sredstvi v nekaj novega, kar ni zgolj izčiščena verzija začetka. Temu Althusser pravi delo analize, pred katero se mora nujno zgoditi delo raziskovanja, končni učinek slednjega pa je razprostrtje nedodelanega materiala. Natanko to točko Thompson zgreši. Althusser pa gre tu še korak dlje in ta korak nam pojasni teoretski razlog za Thompsonovo zgrešenost. Ta začetni material je zanj še vedno na ravni misli; kar zadeva teorijo, je zanj vse na ravni misli, vendar to nikakor ne izključuje empirije, empiričnih podatkov. Vsaka misel je zanj empirična, ni pa empirija. Nobena misel še ni zagrabila stvari. Thompson pa misli, da je stvar sama.

To pa ni bistveno, misel se ne premika sama od sebe prek napak, slepot, protislovij. Kaj je torej zganilo Thompsona? – to vprašanje je zganilo mene. Ampak pustimo mene pri miru. Thompson je tisti, ki je občutil neki velik nemir, takšen nemir, da je njegov podvig povsem protisloven njegovi praksi. Gibalo njegovega podviga je nevarnost Althusserja kot teoretskega stalinista, ki lahko okuži socialistične in komunistične podmladke – samo ne novega terorja! Toda ta stalinizem je Thompsonu tako odvraten – mimogrede, celoten tekst je eno veliko posmehovanje –, skratka, tako odvraten, da v njem lahko vidi le golo neumnost, v Althusserju le tako slabo teorijo. Očita ji med drugim tudi to, da je avantgardistična, elitistična in do množic podcenjujoča vzvišena teorija. Toda mar to ne pomeni samodejne odprave Althusserja? Če je ta tako slab in množica ne tako slaba, potem sploh ni možnosti, da bi jih okužil. Vsi bi vedeli, kaj je slaba teorija. Tako je prej Thompson tisti, ki je v svoji praksi aroganten.

Vendar nam ne gre za to. To protislovje Thompsona ne ustavi, njegove teorije tudi ne odpravi, pač pa je indikator nečesa drugega. Vseh 300 strani kritike, jedro katere smo strnili v dveh odstavkih, je humanistično arogantna reakcija. Reakcija: krik obupa umirajočega, vsaj nezavedno ali pa si vsaj tako želimo … Vsebinska praznost pomeni spontano reakcijo samopomoči, samoreševanja. Althusser je v omenjenih tezah med drugim kritiziral zlasti delo zgodovinarjev, da nimajo koncepta zgodovine, zgodovinskega časa onkraj linearnega v različnih ritmih. Thompson je zgodovinar, točno ta, o katerih je govoril Althusser. Ampak to ni bistveno, prvi bi si lahko mislil, da se je slednji motil ali pa da je pač kreten. Reakcija je globlja sila kot epistemološki in psihološki razlogi.

Thompson je zase verjel, da v svojem nedogmatičnem marksizmu odpravlja ali vsaj zavira stalinizem in tudi humanistične reakcije nanj, da zgodovinopisno pojasnjevanje dogodkov samodejno potegne vse bralce, vse ljudi na pravo stan. Pa vendar, ali ni prav označitev Althusserja za stalinista v vsej teoretski zgrešenosti predvsem humanistična reakcija, nemi krik množično nezasedene prave strani? Prav to je pomen tega praktičnega protislovja, prav to fascinira pri tej knjigi: njena silovita šibkost, ta sestavljeni afekt, ki je realna »podlaga« vseh protislovij. Nietzsche je dobro videl njegovo vrednost, kako vrednoti in kaj s tem počne – ta angleška morala zadnjega zgodovinarja …