Govorili bomo o znanosti. In o družbi, prav tako o zgodovinskih principih politike dokazov v znanosti, nadaljevali bomo s politiko znanja, se ustavili še pri procesih ustvarjanja epistemologij, pa potem nadaljevali do sociologije znanosti, nato še o ekonomski logiki znanosti in spregovorili o družbi znanstvenih tveganj. Je pot, ki sem jo opisal, nerazumljiva, brez rdeče niti in vsebinsko vsepovsod? Sedaj posedujete občutke tistega, ki se prebije skozi 200 strani pri Krtini novoizdanega dela Proti znanosti: politika in znanja sodobnih družb izpod prstov Dominiqa Pestreja.

Dominiqe Pestre je fizik in zgodovinar znanosti ter učitelj na pariški visoki šoli za študije socialnih znanosti. Knjigo predstavi kot študijo zgodovine znanosti, ki podaja pogled na vpliv znanosti in tehnike v sodobni družbi. Pestre pravi, da je ta knjiga analiza znanstvenih razmer, ki jih premišlja, izhajajoč iz političnih konfiguracij. Nadaljuje z besedami, da njegova knjiga noče biti enostavna, kadar je lahko komplicirana. Vendar lahko trdim, da je prej kot enostavna ali kompleksna v prvi vrsti knjiga zmedena.

Preden začnemo z recenzijo same knjige, je pripravno, da jo malce kontekstualiziramo. Pestre si namreč zada projekt razumevanja znanosti ne le preko same zase, temveč tudi preko njenega vpliva v družbi in družbenega vpliva nanjo. Celoten uvod je sestavljen iz smelih načrtov, katerih realizacija pa je nato površinska, kajti nikakor mu ne uspe oblikovati teoretskega toposa. Za vsaj približno osmišljanje smotra abstraktne vsebine je namreč treba razumeti zgodovinsko in kontemporalno vlogo tehnologije in znanosti v družbi.

Opis sedanjega znanstvenega konteksta lahko torej začnemo kar z ugotovitvijo, da danes živimo v tehno svetu. Tehnologija, o kateri je sanjal sci-fi pisatelj Philip K. Dick, je z vidika sodobnih znanstvenih dosežkov v veliki meri anahronistična. Pogled na špekulacije o scientistični prihodnosti, ki je bil prisoten v pop kulturi pred vsega dvajsetimi leti, kaže na naivnost in tehnološki preskok, ki si ga takrat niso mogli zamisliti. Seveda še nimamo nevromantskih kibernetskih vsadkov, se pa temu z vso naglico bližamo in trenutno tekmovanje med tehnološkimi giganti za monopoliziranje trga virtualne resničnosti nakazuje, da smo le nekaj let stran od celostne potopitve v bitno generirano realnost.

Vpliv, ki ga je imel skokovit znanstveni napredek na zabavno industrijo in vsakdanje življenjske potrebe, pa je le ena plat medalje. Trda znanost je v samo zadnjih desetletjih odkrila in razvila dognanja, ki bi bila pred stoletjem deležna oznake najbolj čudne fantazije. Pred kratkim izvedene meritve so pokazale verjetnost obstoja gravitacijskih valov in gravitona, kvantnega delca, ki naj bi bil zadolžen za prenašanje gravitacije. Četudi je marsikaj pri kvantni mehaniki stvar špekulacij, posebej ob vsej zmešnjavi, ki se suče okoli teorije superstrun, dobivamo vsako leto informacije o novostih iz inštitutov, kot je CERN.

Vseh posledic odkritij najverjetneje ne bomo videli takoj. Jasno pa je, da so znanosti življenjsko povezane z družbo, jo določajo in spreminjajo način življenja. Tako kot je znanost del človeka, je človek del znanosti.

Sedaj se lahko vrnemo k Dominiqu Pestreju. Že na začetku se naveže na dejstvo, da je ideja o čisti znanosti mit in verjetje na ravni teologije. Univerzalna resnica, obstoječa za vse in prikrita, čakajoča na izkop, ne obstaja. Niti ni enotnega univerzalnega razuma, ki bi določal proces znanstvenega napredka. S tem pa ne podaja roke relativiziranju znanosti, temveč pravi, da obstaja resnica, vendar je ta od človeka pogojena in enigmatična glede na okolje ter pravila, ki jih postavimo za njen doseg.

Vprašanje o vplivu socialnega na znanost in epistemologijo se postavi v prvem od treh razdelkov knjige. Prvi del vsebinsko izstopa in je edini s kolikor toliko strnjenega smisla. Tema poglavja je dokaz oziroma nastop dokaza kot znanstvenega orodja, v katerem nastopi presek teorije, materialnih sredstev, okoliščin in ljudi. Pokaže, da dokaz nikoli ni nekaj preprostega in nedvoumnega. Pojem dokaza je kronski primer logike proizvajanja teoretičnega diskurza v znanosti, ki pa je tudi pogojen z realnimi družbenimi okoliščinami. Prav tako je sama psihična lastnost raziskovalca in njegova vpetost v intersubjektivne socialne mreže tisto, kar poda načela, po katerih se epistemološka znanost sploh začne ukvarjati s tistim, kar imamo za dokazni material.

Pestre dokazuje teze z navajanjem eksperimentalnih primerov Joulove tehtnice in razmagnetenja francoske mornarice. Vendar se tu že začnejo kazati problemi njegovega pisanja. Mogoče opažanju botruje razvajenost spričo branja Rossijevih, Bachelardovih in Kuhnovih erudicijskih utemeljevanj, ampak kar preveva celotno Pestrejevo delo, je površinsko teoretiziranje, prepredeno s šibkimi argumenti, sklicevanje na empirično znanost pa je prej izjema kot pravilo.

V drugem delu se loti zelo ostro zamejene in precizno tematizirane vsebine, ki jo poimenuje Ekonomske, družbene in politične logike. Lahko bi seveda ta razdelek imenoval tudi »Vse pod soncem«, kajti slabih sto strani in štiri poglavja nam prinesejo vse od družb tveganja, spraševanja o moralnosti genskih živil do potrebe po demokratični participaciji pri tehnoznanstvenih izbirah. Poglavje se mestoma bere še kot pamflet kakšne stranke zelenih. Ne manjka niti anatomija projekta trajnostnega razvoja.

Zadnji, tretji del pa je dolg dobrih trideset strani in se pod naslovom Logike študijev znanosti ukvarja z ontologijami, ki preko epistemologij znanosti ustvarjajo družbenost. Vendar pa je razdelek žrtev že omenjenih kroničnih problemov.

Na splošno ima knjiga velike želje, kar nam izroči, pa je plitka zmešnjava, teoretska nedoslednost in milo rečeno dolgočasno branje s pomanjkanjem rdeče niti. Še naslov Proti znanosti nima nobene zveze z dejansko vsebino.