Prejšnji teden smo na jesenski filmski šoli v Kinoteki lahko poslušali tudi Roberta Pfallerja, ki je samega sebe spraševal, kaj je tako smešnega pri multipli ljubezni, to spraševanje pa je podnaslovil s poligamnim Lubičevim dotikom. Proti koncu predavanja je povedal naslednje.

(IZJAVA SE NAHAJA V CELOTNEM POSNETKU ODDAJE)

Pfaller je zaključil s tem, da je v zadnjih štiridesetih letih prišlo do manka komedije v javnosti, da smo uničili razliko med identiteto in vlogo, da se preveč ukvarjamo z identiteto in premalo z dobrim igranjem vlog, da si ne dovolimo dvojnosti med svojim privatnim jazom in igranjem vlog v javnem prostoru. Ta razlika pa je zanj ključni pogoj za užitek, zato da Freudovo nedomače das Unheimliche v ustvarjeni distanci postane smešno, torej sprejemljivo, celo prijetno. To, pravi Pfaller, je poleg pogoja za užitek tudi pogoj za političnost, nekakšna veza v razliki se torej pojavi med strastno ljubeznijo in političnim državljanstvom.

Veza med igranjem in oblastjo pa se pojavi tudi pri Nietzscheju, ki ga intrigira problem igralca: ta »zlaganost s čisto vestjo; naslada ob prenarejanju, ki izbruhne kot oblast, potisne ob stran tako imenovani ''značaj'', ga preplavi, včasih ugasi; notranja želja po vlogi in maski, po videzu.« Vse to naj bi rojevalo »burkača, lažnivca, pavliho, norčka, zlasti klovna, tudi klasičnega služabnika,« zanimivo pa je, da Nietzsche takšno zmožnost igranja pripiše prav določenim ljudem: članom družin iz preprostega ljudstva; Judom, pri katerih gre za »pravo gojišče igralcev«; in navsezadnje ženskam, ki »morajo vselej in povsod biti najprej in najbolj igralke.« Ženska je tako artistična, pravi.

Igranje se zdi pri Nietzscheju torej nekaj negativnega, nekaj, kar pritiče burkačem, Judom in ženskam. A vendar ni povsem tako. V odstavku, naslovljenem »Komedija slavnih«, Nietzsche o slavnih ljudeh napiše: »Njihov sloves se kar naprej spreminja, kakor tudi njihov značaj, zakaj tako menjavo jim narekujejo njihovi nestalni prihodki in tako potisnejo na plan in na oder zdaj to, zdaj ono resnično ali izmišljeno lastnost: njihovi prijatelji in zavezniki sodijo, kakor rečeno, k tem odrskim lastnostim. V nasprotju s tem pa mora tisto, kar hočejo, obstati toliko trdnejše in kakor kamen kost in na daleč sijoče – in tudi za to sta včasih potrebni komedija in igra.«

Komedija se torej ne dogaja le navidezno, le med različnimi vlogami, ampak sta komedija in igra potrebni tudi za tisto trdno sredico, torej našo pravo, resnično identiteto. V identiteti rabimo tudi malo heca ali v razumu tudi malo neumnosti, kakor pravi Pfaller.

(IZJAVA SE NAHAJA V CELOTNEM POSNETKU ODDAJE)

A kje je sedaj ta um, razum, identiteta? Kaj je to Eno, ki v nasprotju s predstavniško demokracijo ne predstavlja mnoštva, ampak je predstavljeno z mnoštvom vlog? Kaj je tisto privatno, tisto res naše, četudi se tam dogaja nekaj, kar ni ono samo? Kako je ena lahko ena, če pa ta druga enka že ni več tista prva, če je vmes že en hec, ena majhna razlika? Pfaller poudarja absolutno razliko med eno identiteto in mnoštvom vlog, a kakšna je ta razlika, če pa se že vloge med sabo zelo razlikujejo? Kako v mnoštvu vlog prepoznamo tisto pravo, ki je nekaj več od same sebe?

Komedija in Lubitsch dajeta tukaj nekoliko drugačen odgovor od večnega podvojevanja med identiteto in vlogo, ki ga je omenil Pfaller; namreč, da tiste prave vloge ni, ni identitete kot specifičnega mesta, nikjer ni nobenega mesta Resnice, ampak so le različne vloge, pred kamero ali v postelji; to, kar se šele naknadno imenuje identiteta ali pa resnica, pa vznikne iz zmešnjave laži in videzov.  Identiteta se torej pojavi v artikulaciji razlik, ki jo lahko kdaj pa kdaj imenujemo tudi komedija.

Vlogo avtorja je odigral Izidor Barši.