Marc Bloch je bil francoski Jud, zgodovinopisec, soustanovitelj časopisa Annales, predvsem pa stanovsko spoštovani intelektualec in družbeni kritik, ki je bil udeležen in odlikovan v obeh svetovnih vojnah. Zanemarimo za trenutek Blochovo strast do zgodovinopisja, njegovo judovsko poreklo, domoljubno naravnanost do Francije in njene kulture ter druge atribute, ki latentno določajo veliko ime francoske akadémije. Nenavadni poraz je poskus razvijanja koncepta zgodovine, še preden ta postane stvar preteklosti ali surovi material prihodnjih kovačev idej. V vrzel med dvema velikima vojnama tako namesti simbolno vrednost lastnih izkušenj, obogatenih z letnicami, imeni oseb ter krajev in predvsem z brezidejnim kontekstom štabnih poveljnikov, vojaških generalov, neizurjenih rezervistov in nabornikov. Izprašuje razmerja moči med raznimi humanističnimi in materialnimi institucijami, ko so se ne le znašle v vojni, temveč so se znašle tudi v vojni same s sabo.

Toda Bloch ni povsem naiven, institucije same so pojmi, v katere ne gre projicirati intence. Nasprotno, izriše se pok civilizacij, činov in razmerij, ki bivajo v istih časih, a jim ne pripadajo v enaki meri. Po postdurkheimovskem pojmovanju zgodovine tudi Bloch družbena razmerja reducira ne le na zastopnike, ampak predvsem na zastopane – na atomske delce posameznih akterjev določenega dogodka. Na individualne agente, ki doprinašajo k celoti ne nujno namenoma, temveč kumulativno, celo zgodovinsko.

Preko malenkostnih opisov vojaškega vsakdana, trenutka, najbliže katerega se Bloch v času pisanja nahaja, namreč treh tednov francoskega poraza leta 1940, se s prosto tehniko dnevniškega zapisa postopoma odslikava kritika družbe, njega samega ter njegovih odločitev, ki so že ali še bodo sprejete. Bloch sentiment dveh vojn, v katerih je bil aktivno udeležen, spretno obrne v privilegij. Zaveda se, da strukturne okoliščine pač vplivajo na potek zgodovine ne glede na to, kdo jo interpretira. Medtem ko se večina izogiba označevalca optimist, Blochu tega ni mogoče očitati. Če ta temelji na ostri kritiki in široki viziji, potem se tudi nekaj nepopravljive naivnosti zlahka naseli v besedi angažirane, toda optimistične osebe, ki svojo skepso obrne ne v podložno upanje, ampak v zmagoslavno prepričanje, da bo zgodovina dobra lekcija za njegove naslednike, če si jo bodo le drznili vzeti v svoje roke.

Sintetik, kot je bil v zgodovinopisju, je bil tudi v osebnih zapisih. Bloch je svoj nauk baje tudi živel, kot izvemo v spremni besedi Altmana, kar je svojevrstna redkost. Buržujem je očital ignoranco do več stanj človeške utrujenosti, poveljnikom birokratskost, Francozom poveličevanje vrline, Nemcem izkoriščanje človeških hib, uradnikom lenobo, marksistom enoznačnost interpretacije, vsem pa ujetost v hipokritsko sledenje principom, ki ne pripadajo osvobojenemu duhu. Slednji bi se apatiji rutine izognil. Ravno zato si je več desetletij med drugim prizadeval za revolucijo, ne reformo učnega sistema.

Nenavadni poraz dokumentira dogodke, ki so nujno sledili ozadju in ospredju nelinearno navedenih okoliščin, manjka pa jim nujnosti, ki bi determinirala njihovo vrednost v času. Poraz, ki se je nad dobesednim naselil v lokalne, nacionalne in mednarodne, vaške in industrijske skupnosti, je tako nenavadna okoliščina, ki dogodke maja 1940 postavi le za okvir. Pravi poraz se je odvijal med stenami institucij, tako na dan D kot dvajset let prej, ko se je Bloch sam dolgočasil med jarki velike vojne ter nekaj let po tem, ko se je tudi sam podal v ilegalo in bil potem ustreljen s strani gestapa.

Blochovo nekaotično dojemanje okolice, sposobnost odvzema navidezne veličastnosti kiču in podeljevanje malih zmag na videz nepomembnim dogodkom so na nek način njegov materialni doprinos tehniki zgodovinopisja in paradoksalno, zgodovini sami. Strukturne oblike razčlenjevanja je zgolj oplemenitil s subjektivnim zrcalom objektivnosti. In za seboj pustil več kot testament z eulogijo.

Delo je izdala Založba Sophia lansko leto.