Onkraj akademske teorije delovanja

Onkraj akademske teorije delovanja

Recenzija izdelka
12. 5. 2020 - 13.30

Ko delujemo akademsko, delujemo v imenu vseh. Tega kot vrli akademiki ne postavljamo pod vprašaj, saj bi postavljati pod vprašaj univerzalno poslanstvo akademikov pomenilo dvomiti v univerzalnost človeškega početja nasploh. To pa ne bi bilo zgolj trivialno in brezpredmetno, temveč po sebi predvsem relativistično, redukcionistično, nihilistično, cinično in amoralno – skratka, neznanstveno. Zato prvi predpogoj za vstop v akademski Weltanschauung predstavljata omika in dostojanstvo, brez katerih se ne bi bilo mogoče postaviti na nezainteresirano stališče človeštva. 

Na škodo prevzetnosti mnogih akademikov obstajajo dela, ki pod drobnogled jemljejo akademsko univerzalno dejavnost in poudarjajo njene družbene pogoje. Skratka, ki si upajo postaviti pod vprašaj način, na katerega akademiki razumejo svoje lastne prakse. Mednje zagotovo spadajo dela znanega francoskega sociologa Pierra Bourdieuja, čigar knjiga Praktični razlogi: O teoriji delovanja je v prevodu Katarine Rotar nedavno izšla pri Založbi Krtina. Današnja humanistika bo torej posvečena orisu Bourdieujeve v marsičem neortodoksne teorije delovanja.

Delo Praktični razlogi predstavlja zbirko Bourdieujevih predavanj na različnih univerzah od Japonske pa do Združenih držav Amerike. Predavanja sicer analizirajo na videz precej raznolike družbene fenomene, kot so kulturna produkcija, znanstvene prakse, delovanje državnih institucij in status družine, če jih omenimo le nekaj. Te raznovrstne posamične analize pa se gibljejo na precej splošni ravni ter tako delujejo kot potrditev univerzalne veljavnosti metod, modelov in pojmov Bourdieujeve sociologije. Zato je omenjeno delo možno brati tudi kot odličen uvod v Bourdieujeva pomembnejša sociološka dela.

Bourdieujeva teorija delovanja je v prvi vrsti uperjena proti različnim intelektualističnim filozofijam. Primer takšne filozofije je na primer klasični utilitarizem, ki subjekte razume kot samotransparentne in popolnoma racionalne agense. Po teh teorijah se subjekt navadno odloča in deluje v skladu s svojimi interesi, ki jih določa na podlagi računskega predvidevanja. Drug primer intelektualizma pa bi lahko našli v različnih filozofijah avtonomije, močno razširjenih predvsem v sodobni analitični filozofiji. Če uvedemo znan razloček med Space of Causes in Space of Reasons - med prostorom vzrokov in prostorom razlogov -, potem so človeška bitja kot svobodna del prostora razlogov. To pomeni, da v svojem odločanju niso določena zunanje, temveč kot avtonomna bitja ravnajo sledeč racionalnim razlogom.

Bourdieujev glavni očitek intelektualističnim teorijam je, da so slepe za socialni kontekst subjektovega delovanja in odločanja. Kar omenjene teorije zanemarjajo, je torej dejstvo, da se subjekti – vsaj v večini primerov - ne odločajo na podlagi abstraktnih razlogov, temveč na podlagi družbenih struktur in shem delovanja. Bourdieu to dimenzijo subjektov imenuje praktični čut; ta pojasnjuje subjektove spontane odločitve, navade in preference oziroma okuse, pa tudi poglede in odzive na različne dogodke v različnih situacijah. Preprosto rečeno, praktični čut ni nič drugega kot skupek človeških navad, za katere Bourdieu uporablja enotni izraz habitus.

Moč teorije, ki delovanja in odločanja subjektov pojasnjuje na podlagi habitusa, je v tem, da se je zmožna izogniti tako determinizmu kot tudi intelektualizmu. Po Bourdieujevi teoriji je sicer res, da subjektovo delovanje v mnogočem strukturira habitus, vendar to ne pomeni, da so subjekti nesvobodni. Subjekti se odločajo svobodno, le da na njihove odločitve v marsičem vplivajo družbene determinante. S to gesto želi Bourdieu preseči razširjeno delitev na prostor vzrokov in prostor razlogov ter pokazati, da mora celostna teorija delovanja vključevati družbene strukture.

Kot pravi Bourdieu, so gonilo večine človeških delovanj pridobljene dispozicije oziroma habitusi. Habitusi pa načeloma niso nekaj nevtralnega in naključnega, saj so pogojeni z mestom, ki ga v družbenem prostoru zaseda posameznik. To mesto je nadalje določeno s količino ekonomskega in družbenega kapitala, ki ga subjekt poseduje. Tako si mnoge habituse delijo tisti subjekti, ki se zaradi večje količine kulturnega in ekonomskega kapitala nahajajo blizu v družbenem prostoru – na primer profesorji in inženirji. Bolj kot so subjekti drug od drugega oddaljeni v družbenem prostoru, manj skupnih habitusov si delijo. Zato imajo profesorji z veliko kulturnega kapitala malo skupnih habitusov s šefi, ki imajo kulturnega kapitala malo – ne glede na dejstvo, da oboji premorejo veliko ekonomskega kapitala.

Zaradi prepletenosti subjektovih habitusov in njegove družbene pozicije je razvidno, da resna teorija delovanja nujno vključuje razredne dimenzije. Pri tem Bourdieu poudarja, da razredov ne smemo razumeti kot družbeno obstoječih entitet, temveč kot teoretske konstrukcije. Takšne konstrukcije izhajajo iz bližine posameznikov v družbenem prostoru. Pojem razreda v tem smislu označuje skupek posameznikov, ki jih združuje vrsta skupnih habitusov, na podlagi katerih imajo enotne ali vsaj podobne poglede na svet.

Pogost pomislek akademske misli proti Bourdieujevi teoriji delovanja se usmerja zoper njegove koncepcije habitusa, ki človeško delovanje v večji ali manjši meri pojasnjuje kot produkt družbenih shem in struktur. Ker želi akademska misel nezainteresiranemu delovanju – to je, svojemu delovanju - podeliti status čiste racionalnosti, sociološko teorijo delovanja pogosto razume kot napad na legitimnost svojega početja. Vendar Bourdieu legitimnosti, racionalnosti in univerzalnosti nezainteresiranega delovanja ne zanika. Kar njegova teorija zavrača, je predvsem naivna predstava delovanja, ki obstaja ločeno od družbenih pogojev svoje realizacije. Zato je treba poudariti, da je nezainteresiranost mogoča šele pod dvema pogojema. Prvič, da obstajajo družbeni univerzumi, ki takšno naziranje nagrajujejo. In drugič, da se srečajo habitusi, ki stremijo po nezainteresiranem delovanju.

Primeri družbenih univerzumov, v katerih subjekti delujejo nezainteresirano, niso zgolj polja znanstvene raziskave. Pod klasične primere takšnih univerzumov se uvrščajo tudi polja družinskih menjav, umetniške produkcije, politike in birokracije. Ali na kratko: vsa polja, za katera ekonomski interesi ne veljajo. To pa še ne pomeni, da je nastanek teh polj posledica delovanja nekih posebno umnih ali krepostnih posameznikov. Nezainteresirane dejavnosti tako po Bourdieuju niso nastale zaradi kakšnih krepostnih naziranj ali želje po spoznanju, temveč po zaslugi partikularnih interesov razreda posameznikov, ki so z nezainteresirano dejavnostjo upravičili in ustvarili svojo pozicijo. To točko še posebej jasno ponazarja delovanje pravnikov šestnajstega in sedemnajstega stoletja, ki so svoje partikularne interese izrazili v univerzalni obliki s teorijo javne službe oziroma javnega reda.

Univerzalnost, ustvarjena po zaslugi partikularnih ciljev nekega razreda, pa je dejanska univerzalnost in ne fikcija razreda, ki je to univerzalnost ustvaril. Zato Bourdieu navsezadnje ostaja politično optimističen in zagovarja celo obstoj uma v zgodovini. Vendar zanj um ni kakšna posebna človeška zmožnost, temveč je sam obstoj družbenih mikrokozmosov, ki ustvarjajo pogoje za razvoj nezainteresirane misli. Širjenje uma zato ni odvisno le od akademskih razpravljanj, temveč predvsem od konkretnih političnih bojev in delovanj, usmerjenih v obrambo, dostopnost in širitev institucionalnih temeljev nezainteresirane dejavnosti.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Tako. Resnično pa je Bourdieu zgolj v strukturalizem in moderni kontekst prenesel Nikomahovo etiko, ne kaj dosti več kot to.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.