Ob fakultetnem obisku zaprtega oddelka psihiatrične klinike na obrobju nemškega Münchna sem imel predpandemičnega leta 2019 posebno priložnost na hitro seznaniti se z redom stvari totalne ustanove. Ni vrag, da obiskovalca že takoj na začetku v kar goffmanovski maniri nagovorijo hodniki, ti neskončno dolgi, brez trohice prašnega delca in v vsej svoji belini raztezajoči se povezovalni kanali med posameznimi oddelki A, B, C in D. Upravnik je moral hoditi pred nami, saj je imel digitalni ključ za dvoje na vsakih nekaj metrov stoječih železno-steklenih vrat; ustanova je bila zares totalno varovana. Po uvodnem sprehodu do ciljnega oddelka je šokiral prizor, v katerem so varnostno osebje in zdravnik prepasali nemirno krulečega bolnika ter ga tako na mizo fiksiranega pripravili na prejem injicirane substance. Zdravnica mi je pojasnila, da gre ponovno za eno izmed hujših epizod, bolnik pa da le rabi nekoliko pomoči, da bo lažje zaspal.

Če opisano situacijo nekoliko kontekstualiziramo: slovenski zakon o duševnem zdravju navaja ravno ukrep prepasanja v poglavju posebnih varovalnih ukrepov. V takem primeru imajo danes tako obravnavana oseba kot odvetnik, zakoniti zastopnik, najbližja oseba in zastopnik možnost predloga uvedbe upravnega nadzora nad odreditvijo ter izvedbo ukrepa, ki ga izvaja ministrstvo. V nadzoru se bržčas ugotavlja, ali je bil ukrep smiseln, sorazmeren, ali je nemara posegel v pacientovo telesno in duševno celovitost in podobno. Gotovo pa se s tem še bolj natančno ukvarja sodišče v nepravdnem postopku, ko šele odloča v postopku o sprejemu bolnika na zdravljenje oziroma v obravnavo v psihiatrično bolnišnico brez njegove privolitve. Predmet današnje humanistike je delo, ki opisane postopke kritično postavi v zgodovinsko perspektivo. Dogajalo se bo v Franciji 19. stoletja, ko se sprejema novi zakon o odtujenih, ko se krešejo napredni in mračni duhovi nastajajoče psihiatrične znanosti in ko se azilni model obravnave vedno bolj uveljavlja.

Lansko leto pri cf. izdani prevod dela Psihiatrični red: zlata doba alienizma francoskega zgodovinarja in sociologa Roberta Castela ponudi natančno razčlenitev delovanja administrativno-medicinsko-pravnih institucij v omenjenem časovnem obdobju. Castel, čigar pristop je izrazito genealoški in ki je tudi sam obiskoval Foucaltove seminarje, že v uvodu napove, da bo vpliv tega francoskega filozofa nanj precej opazen. V letu 1977 nastali izvirnik tako Foucaultovim Nadzorovanju in kaznovanju, Zgodovini norosti in Rojstvu klinike v analizi oblastnih tehnik pomembno pridoda, Foucaultove episteme pa več ne izpeljuje, temveč jo vzame za izhodišče in na njej gradi sociologijo zgodovinopisja razvoja obravnave blaznosti. Castel sicer raje kot blaznost in norost uporablja pojem odtujenosti, namesto o psihiatriji pa govori o alienizmu. Ob tem referira na francoski zakon o odtujenih iz leta 1838, ki predstavlja osrednjo točko avtorjeve analize in po katerem duševni bolnik ne pripada več sam sebi, ni več nosilec pravic in svoboščin, temveč je reduciran na status nedoletnega otroka, potrebuje skrbništvo, je torej odtujen, alieniran, postane alienus.

Castel alienistom, strokovnjakom za odtujevanje, danes psihiatrom očita zlasti prizadevanje za uzurpacijo osebne oblasti nad posameznikom. Z omenjenim zakonom si alienisti tudi formalno izborijo ustanovitev javnega zavoda v vsakem izmed francoskih departmajev, osrednji organ bolnikove obravnave pa postane zdravnik sam. Ta zdaj bolj ali manj odloča o nastopu ali nenastopu zdravljenja, odpusta kot tudi o posamezni medicinski diagnozi. Zdravnik specialist za bolezni na umu in azilna institucija, v kateri deluje, postaneta nov del mehanizma, kamor kraki družinske in sodne oblasti vedno manj sežejo, vse to pa v okviru ne poljubnega, temveč zdaj čisto pravnega režima. Dodana vrednost Castelove analize ni toliko izvirnost tez, s katerimi bi morda bistveno prispeval k prizadevanjem prijatelja Basaglie, bolj sta konciznost in shematičnost tista, ki v raznovrstnosti in obsežnosti problematike uspeta prepoznati ključna mesta lomljenja paradigme.

Tako Castel izpostavi neujemanje novih kazenskopravnih konceptov, uveljavljenih z Napoleonovim kazenskim zakonikom iz leta 1810, z obstoječimi dognanji alienistične stroke, katere pripadniki so nastopali v vlogi izvedencev. Zakonik je na eni strani posameznika razbremenil kazenske odgovornosti v primeru, da je bil v času ravnanja bodisi v dementnem stanju ali pod vplivom prisile, ki se ji ni mogel upreti, alienizem pa je na drugi šele odkrival, da je dotedanji koncept patološkega neustrezen. V pravosodni praksi so se namreč srečevali s primeri hudodelcev, katerih stanja niso ustrezala dementnemu stanju oziroma blaznosti vobče, temveč so predstavljala le partikularne lezije volje in lezije razumevanja, pri čemer na udaru ni bilo umsko razumevanje kot tako, temveč na specifično idejo fiksirano nemoralno presojanje. Pinelov koncept monomanije, ki ga opisujemo, je sicer do 70. let 19. stoletja že povsem preživet, a ima v zgodovini psihiatrije pomembno vlogo, ko nakaže na tip posameznika neuravnovešenca, ki je premalo prišteven za zapor in preveč luciden za stalno namestitev v azilu.

Poleg dejstva, da Castel bralcu ponudi stranpota družbene obravnave blaznega, je ključno, da to naredi z veliko mero zgodovinopisnega filigranstva. Pri tem ne izhaja iz pozicije, da je oblastni dispozitiv problematičen per se, prav tako azila kot totalne ustanove ne zavrača kot na sebi slabe institucije, temveč je njegova vloga opisati zgodovinski proces evolucije problema blaznosti in družbenega odziva nanj. Zakon o odtujenih ga ne moti zato, ker le ureja marginalizirano družbeno skupino, temveč ker jo ureja na način, ki jo razvrednoti, razčloveči in ji povrh vsega jemlje privilegij kontrole sodne instance; odpre torej problem administratizacije duševnega zdravja. Prav tako izvid medicinskega izvedenca ni zgolj zunanji akt, ki patologizira in stigmatizira, temveč vedno bolj pereč faktor družbenega vsakdana, ki na makroravni pomeni podrejanje medicinsko-tehnični paradigmi.

Ilustrativna je tudi predstavitev raznostranskih pozicij posameznih avtoritet tistega časa, denimo politikov, zdravnikov. Castel namreč družbeni fenomen ustanavljanja azila in uvajanja disciplinskih tehnik predstavi skozi nekevrstni dialektični proces med nasprotujočimi si stranmi. Če zdravnika Philippe Pinel in Jean-Etienne Esquirol svoji pariški kliniki venomer pripisujeta družbeno napredno in znanstveno razvito funkcijo, je dejanska vloga te institucije dojemana kot veliko manj svéta. Ne samo, da si že v svojem času nabereta nekaj nasprotnikov, ki prevprašujejo njuno dejavnost, tudi iz ljudskega prepričanja izhaja skepsa. V pogovornem jeziku se celo ohrani izraz pinelarija, ki njune klinike pejorativno zvede na raven mesarij in pekarn. Vtis z obiska münchenskega zaprtega psihiatričnega oddelka, ki ga navajam, ne vzbudi studa do psihiatrične obravnave. Gotovo pa spodbudi dvom v status pred mano stoječega pacienta, ki deluje povsem normalen, karkoli že to pomeni, vodnika navihano popravlja v točnosti navajane statistike glede števila oseb ženskega spola po nemških deželah ter se ravno živčno pripravlja na že tretji psihološki pregled v tem tednu. Kaj tvegamo s tem, ko jih zapiramo?

Castelov Psihiatrični red je pomembna pridobitev na slovenskem govornem področju. Poleg tega da se delo neposredno ob bok postavlja Goffmanovim Azilom ter navedenim Foucaultovim ekspertizam, s čimer je slovenskemu bralcu omogočena seznanitev s še enim delčkom mozaika problema zgodovine psihiatrije, pa knjižica vsebuje tudi ponatis spisa zdravnika Karla Bleiweisa Blaznice, kakoršne morajo biti, in kaj je njih namen, s čimer je morda narejen korak v smer nadaljnjega preučevanja blaznosti na Slovenskem. Spomnimo: družbene institucije, zlasti tiste, usmerjene v varovanje javnega reda, posameznika precej hitro prepasajo, če le ustreza katerim izmed dušo patologizirajočih alinej psihiatrovega priročnika. Obravnavano delo je eno izmed tistih, ki te prakse brez moraličnosti smiselno postavlja pod vprašaj.