Platform Capitalism

Poslušalstvo Radia Študent se je z Nickom Srnickom že seznanilo. Leta 2013 je omenjeni avtor v sodelovanju z Alexom Williamsom spisal odmevni levi akceleracionistični manifest, ki je služil kot katalizator za nadaljnje sodelovanje med njima. Tako v manifestu kot v knjigi Inventing the Future: Postcapitalism and a World Without Work gre za poskus ponovne vzpostavitve velikopoteznosti in sistemskega mišljenja na levici, predvsem pa afirmacije tega, da je različne družbene spremembe mogoče izvesti šele na osnovi širših globalnih sprememb. K omenjenemu projektu lahko prištejemo tudi Srnickovo najnovejšo knjigo Platform Capitalism, le da se analiza v njej bolj posveča strukturnim transformacijam znotraj kapitalistične ekonomije same kot pa iskanju rešitev za izhod iz nje. Za ekonomski model, prilagojen tem spremembam, avtor uporabi oznako platforma.

Srnicek se v uvodnem poglavju omenjene knjige najprej posveti nekaterim ekonomskim faktorjem, ki so odločilno zaznamovali proizvodne spremembe od druge polovice 20. stoletja dalje; zaradi postopnega padanja profitne stopnje v ključnih industrijskih panogah – še posebej to velja za ZDA – in zavoljo postopne integracije ostalih pomembnih akterjev v zdaj že globalno ekonomijo – med njimi prednjačijo Nemčija in Japonska –, je bilo za nadaljnjo medsebojno ekonomsko uspešnost potrebno predvsem transformirati zakonitosti samega modela proizvodnje. Če bi morali izpostaviti dva faktorja, ki odločilno pripomoreta k izvedbi omenjenih tendenc, bi to bila tehnološki razvoj in nova formacija delovnega razmerja oziroma odnosa med delovno silo in kapitalom.

Ali kot dotično problematiko v knjigi Kapitalizem z derivati definirata Dick Bryan in Michael Rafferty, ko govorita o makroekonomski »politični trilemi«: »Zgodovina svetovnega finančnega sistema je pokazala, da lahko države zagotovijo (največ) dvoje izmed navedenega, nikoli pa ne vsega trojega, tj. stabilne menjalne tečaje, kapitalske tokove velikega obsega in/ali državne politike za vzdrževanje življenjskega standarda delovne sile.« Glede na to, da je obdobje 80ih let zaznamoval pojav različnih neologizmov, kot so deregulacija, thatcherizem, reagonomija in neoliberalizem, ni težko ugotoviti, kako se je zgornja dilema na koncu razpletla.

A za obsežnejšo ekonomsko transformacijo, torej ne tisto, ki jo običajno povezujemo s prehodom iz fordizma v postfordizem, se je moralo zgoditi še nekaj drugega – odločilen je bil t. i. dot-com bubble, ki je v 90ih letih povzročil pravcato ekonomsko mrzlico. S pomočjo že vzpostavljene infrastrukture, tj. večinoma še nekomercialnega interneta in ponovnega vpada rasti v ameriški proizvodnji – odločilna je bila razveljavitev Plaza Accord sporazuma – ter ugodne monetarne politike, ki je omogočila rast v sferi finančnega kapitala, se je v tem času oblikovala nova panoga za investicije – v ospredje je stopil telekomunikacijski sektor. Kot pristavi Srnicek: »Čeprav se je v računalnike in informacijsko tehnologijo investiralo že desetletja, je bil nivo investicij med letoma 95 in 2000 brez primere.«

Zavoljo novih možnosti, ki so vpete v informacijsko infrastrukturo in digitalno tehnologijo, je v tem času več kot 50.000 podjetij poskušalo pridobiti svoj delež znotraj širše igre komercializacije interneta. A glede na to, da je vsesplošno navdušenje in obsežno investiranje tveganega kapitala vodilo v model »rasti pred profitom«, tj. povsem neprofitna podjetja so stavila na prihodnjo rast in eventualno pridobitev dela trga, lahko sklenemo, da je bila že v samem začetku internetno baziranega ekonomskega modela vpisana težnja po monopolizaciji. To je tudi osrednja premisa knjige, iz katere Srnicek nadalje izriše značilnosti današnje digitalne ekonomije.

A zakaj ravno podatki? Kot predpostavlja že samo ime obdobja, je po nagli rasti sledil padec, ki je sprožil dve sosledji. Ker je veliko podjetij propadlo, je bilo ostalim akterjem mnogo lažje monopolizirati različne sfere »nove ekonomije«. Poleg tega je konec financiranja s strani tveganega kapitala rezultiral v potrebo dominantnih podjetij po iskanju novih možnosti ustvarjanja dobička. Rešitev je bila v tem, da so takratna podjetja, odvisna od tveganega kapitala, že ustvarila poslovni model, utemeljen na oglaševanju in pridobivanju uporabnikov; v nasprotnem primeru se strategija »rasti pred profitom« nikakor ne bi mogla obnesti. Ko se je torej balon razpočil, je bila obrnitev podjetij k oglaševanju kot osrednji panogi zaslužka neizbežna. Namesto da bi bili zbrani podatki namenjeni le izboljšavi storitev, so v zamenjavi postali še način za pridobivanje oglaševalskih prihodkov. S tem v mislih lahko zatrdimo, da je skrb nad uporabo posameznikovih podatkov na spletu krajša za osrednjo poanto delovanja samega poslovnega modela, imenovanega platforma.

Kar so torej platforme, so v osnovi podjetja, ki omogočajo medsebojno povezovanje. Ker so namenjene za interakcijo, so tem uspešnejše, tem širšo bazo uporabnikov si uspejo nabrati; t. i. »mrežni učinek« deluje pozitivno tako na vrednost same platforme kot tudi na uporabnost in učinkovitost le-te – monopolistične tendence zato za običajnega uporabnika ne predstavljajo nujno nekaj slabega.

Za ustrezno razumevanje različnih platform lahko uporabimo metaforo različnih ekosistemov. Ena od teženj, ki jih dodobra zaznamuje, je, nekoliko paradoksalno, prav težnja po zapiranju. Glede na to, da so za učinkovito delovanje odvisne od mrežnega učinka, se morajo nenehno prilagajati in ohranjati svoj monopol nad uporabniki. Le tako lahko namreč kljubujejo pritisku konkurence ostalih platform – medtem je vedno večji del ekonomije privzgojil prav slednji model. Tako ne preseneča, da so podjetja – v večini primerov so to korporacije – začela uporabljati različne metode za preprečitev bega uporabnikov; nekateri modeli platform zato konstantno uvajajo nove možnosti uporabe, s tem pa odstranjujejo težnje po uporabi drugih platform, ki sicer posedujejo podobne nastavke. Zakaj bi uporabljali Googlov iskalnik, če lahko uporabljamo Facebookovega? O podobnih rečeh govorimo tudi tedaj, ko razpravljamo o ekonomiji pozornosti.

Platforme posledično uporabljajo dve metodi, s katerima se poskušajo otresti pritiska konkurence. Prva izmed njiju je tehnika navzkrižnega subvencioniranja, kjer podjetje načrtno omogoča določeno neprofitno storitev ali izdelek le zato, da bi ta čez čas postala njen esencialni ali prepoznavni del – z vsakim prodanim e-bralnikom Kindle Amazon beleži izgubo. Druga posnema prvo, le da tokrat na večji skali; pozicija posrednika daje platformi možnost upravljanja nad pridobljenimi podatki kot tudi nadzor nad samimi pravili igre; ker upravlja z infrastrukturo, lahko tako brez težav vpliva na samo dinamiko trga.

Naštejmo še različne modele platform oziroma poglejmo, kako jih v knjigi razvrsti Srnicek. Potrebno je poudariti, da gre tu le za analitično distinkcijo. Kot poudari avtor, bi za Amazon lahko dejali, da poseduje vse karakteristike vseh petih modelov. Tako imamo oglaševalne platforme, oblak platforme, industrijske platforme, produkt platforme in sloke platforme. Kaj pa novosti?

Čeprav smo se obregnili ob pritisk konkurence, nismo dorekli tega, da je tudi ta spremenila svojo formo – tekmovanje med različnimi platformami ne zaznamuje boj za najboljše razmerje med stroški in ceno, temveč bolj potencial za zbiranje in kakovostno analizo podatkov. Kar se nadalje povezuje z drugo točko: za platforme je optimalno, da posedujejo tako »software« kot »hardware«, saj se le tako lahko izognejo t. i. »bottleneck« efektu. In še, kar bo potencialno imelo najbolj trdovratne in daljnosežne posledice – kot smo zgoraj že ugotovili, se platforme vedno bolj odločno zapirajo v sebi lastne ekosisteme, pritisk konkurence pa odločilno pripomore k še temeljitejši fragmentaciji interneta (vsaj znotraj dominantnih vozlišč). Prepustimo se torej reakcijam, primernim za čas velikega podatkovja! »Can you feel your temperature rising?«