Plesati, pisati o plesu, gledati ples. Telo, telo, telo. Vedno je telo. Plešoče telo, dihajoče telo, nemo telo, ideologizirano telo. Telo, ki se izmika filozofski kategorizaciji. Telo, ki govori. Telo, ki misli? Telo kot posrednik metafore. Ples kot metafora misli?

Ker ples nima svoje zgodovinske notacije, ga lahko mislimo le kot vajo v filozofiji.

Potopili smo se v spis Ples kot metafora misli Alaina Badiouja in v njem iskali antifilozofske mimohode razumevanja plesa. Badiou izhodišče svoje filozofske prakse, kot je filozofom v navadi, postavi v mišljenje. Mišljenje o telesu je po Nietzscheju obremenjeno z duhom teže, pred katerim se Badiou zavaruje z miselnim konstruktom: ples je podoba misli, ki se je izmaknila vsakršnemu duhu teže, pravi. Morda v nekaterih aspektih to drži, kar opažajo plesalci, ko vizualizirajo koreografijo in preko tega iz telesa vabijo gibanje na plano, da ga ponudijo drugim. Že tu se bomo ustavili in ples vzpostavili kot izvorno gibanje ritma srca in telesa, s čimer bomo tvegali obtožbo mistifikacije, vendar nas to v razmisleku ne bo zavrlo. Kakor smo rekli, iščemo mimohode.

Izhajajoč iz logike racionalističnega pristopa nam je lahko povsem jasno, da se bo filozof znal in želel spoprijeti le z miselnim aspektom plesa in telesa, ki ga iz vidika uma še prehitro lahko vzpostavimo kot preobremenjenega s čutenji, občutki, težo in bolečino, zakrnelostjo in na nekaterih točkah kar nemarnostjo. Misel je tista, ki lahko dosega čistost v kvazi vakuumu, kjer se duh navidezno odlepi od materije. Da bi se odmaknil od umazanije telesa in mislil čisto, se Badiou opre na moč metafore. Vendar ali je metafora res povsem miselna? Ali nam ne prikliče določenih občutkov in ali se v njej ne gibljemo na ravni čutenja, četudi subtilnega? Vzemimo za primer Nietzschejev lik ali metaforo otroka, ki jo uporabi Badiou, ko citira, da je otrok nedolžnost in pozaba, začetek od kraja, igra, iz sebe vrteče se kolo, prvi gib, sveti da. Badiou prizna, da je ples vse tisto, kar označuje otroka. Ples je nedolžnost, ker je telo pred telesom samim.

Preselimo se od metafore otroka v spomin na nekega malčka, ki smo ga nekoč videli. Tiho je sedel, ker še ni znal hoditi in še ni obvladal govorice. Nekdo ob otroku je prižgal napravo za predvajanje glasbe in lahko smo opazili pristen odziv človeškega bitja, ko so njegova čutila zaznala gibanje zvokov skozi zrak. Ne le, da se je človeški mladič gibal, še več - plesal je! Njegovo telo je iz svojega bistva kanaliziralo čisti užitek obstajanja živega telesa v prostoru. Lovil je ritem, ustvarjal gibe, ob tem pa so mu obraz osvetlile premene sreče. Oči so se odprle in obrnile k mami s hrepenečim pogledom in vprašanjem: ali tudi ti čutiš to, to svobodo?

Še vedno se lahko strinjamo z Badioujevim izborom metafore, četudi se od njegovega izhodišča bistveno oddaljujemo. Premaknimo se iz polja uma in se preko polja telesa vprašajmo o naslednjem citatu iz spisa Ples kot metafora misli:  “Ples je pozaba, ker je telo, ki pozablja svoj jarem, svojo težo. Ples je novi začetek, ker mora plešoča kretnja vedno zbujati vtis, kot da sama ustvarja svoj lastni začetek. Ples je, seveda, igra, saj osvobaja telo vsakršne družbene mimike, vsakršne resnosti, vsakršne spodobnosti.”

Beremo opis plesa, ki ples umešča na raven predkulturnosti. Ples torej ne dosega meril tako imenovane visoke in globalnemu zahodu ustrezne kompleksne umetnosti, kakršna je praksa klasičnega baleta ali drugih sodobnih plesnih tehnik, ki iz baleta izhajajo. Badiou opiše osnovnejšo, bolj organsko in primarno človeško sposobnost gibanja telesa skozi prostor in odzivanja telesa na dih, zvoke in glasbo. Navsezadnje tudi odzivanja telesa na misel.

Kako ničejansko vulgarno ali ne je to, je stvar interpretacije Badiouja. Za plesalce je pomembno to, da znajo opisani izvorni občutek svobode - zopet - najti v svojih telesih, ki so na tak ali drugačen način pogojena z različnimi tehnikami institucionaliziranega plesa. S prakso in repeticijo se v njihov spomin vtiskuje in v telesa vpisuje zunanja logika gibanja, ki ustreza merilom in zahtevam družbe v določenem prostorsko-časovnem kontekstu. Vzemimo še en Nietzschejev citat, ki ga uporabi Badiou: “Volja se mora naučiti počasnosti in nezaupljivosti.” Ciljamo na nezaupljivost v priučene psihofizične konstrukte, ki jih plesalcem privzgojijo plesne šole, učitelji in nenazadnje tudi plesalci sami sebi z raziskovanjem plesne prakse, kulture in umetnosti. Torej nekakšen suspendirani odmik od utelešenih ideologij pravilnosti plesnih tehnik in premik k bolj prvobitni razsežnosti človeške sposobnosti in težnje po plesu. Kaj ima s tem volja?

Lahko se naslonimo na Badioujevo doktrino, kot jo razlaga sam v Plesu kot metafori misli, in sicer, da je ples metafora dejstva, da je vsaka resnična misel pričakovanje nekega dogodka. Dogodka v najširšem badioujevskem smislu, torej “tistega, kar ostane neodločeno med izvršitvijo in ne-izvršitvijo - entre l’avoir lieu et le non-lieu, neka pojavitev, ki je nerazločljiva od svojega izginotja. Pridodaja se k tistemu, kar že obstaja, a komajda se ta dodatek pokaže, že obstoječe spet prevzame svoje mesto in zavlada nad vsem.”

Vsak plesalec ve, da se mora plesna umetnost vsemu fizičnemu naporu osvajanja tehnike navkljub prebiti skozi rigidnost le-tega in zasijati z bistvom svojega srca, svojega notranjega ognja, ki plesnemu delu šele podeli njegov obstoj. Preko tega zametka obstoja lahko plesni izvajalec vzpostavi stik z gledalcem, preko tega preboja obstoječega lahko gledalec začuti resničnost plesočega telesa kot njemu enakega in dostopnega. Plesalec in plesalka nam lahko razkrijeta tisto, česar se volja lahko nauči, pravi Badiou in mi se strinjamo z njim. Razkrijeta nam lahko izjemno virtuoznost telesa, skozi katero prodira sijaj še neodločene misli. Misli, preden smo jo kot gledalci poimenovali in smo jo najprej začutili. Morda le kot slutnjo prihajajočega dogodka.