Intervencija v nepovratno je, tako približno začne Tadej Troha, temeljni problem psihoanalize. Kot problem je pogoj njenega obstoja in nastanka, ki si ga je Freud lahko zastavil le tako, da ga nikoli ni imenoval. Teza ima svoj povratni udarec, ki ga dodaja recenzent: Troha lahko to trdi le, kolikor pusti Freudu in njegovemu tekstu, da problemu intervencije v nepovratno da prvo vsebino. Ta je v nekoliko razdrobljenem tekstu podana skozi nekaj distinkcij, ki se ukvarjajo s pojmom nepovratnosti oziroma nujnimi posledicami različnih lotevanj nepovratnega.

Za nek historični opis, četudi ta v knjigi ni v ospredju, je verjetno najbolj preprosta distinkcija, po kateri se Freud že ob samem začetku postopoma razločuje od Breuerja in njegove katarzične metode. Oziroma, kjer avtorjeva začetna zastavitev omogoči, da to distinkcijo formulira kot distinkcijo dveh možnih zastavitev odnosa povratnega in nepovratnega. Kar Troha nekoliko kriptično imenuje »možnost nepovratne povratne intervencije«, bi tako bila postavitev možnosti, da za nazaj – torej povratno – posežemo v vzroke bolezni in s tem – nepovratno – spremenimo njen potek v sedanjosti.

Freud, ki si v svoji praksi ob določenih primerih ni več mogel pomagati z zanazajšnjim posegom, se je slej ali prej moral soočiti, tako Troha, z absolutno nepovratnostjo poteka bolezni. Če nekoliko poenostavimo: namesto obeta popolne odprave nekaterih bolezenskih stanj, si je Freud moral zastaviti problem posega v to, česar ni mogel več odpraviti. »Zdravnik si ne bo želel naprtiti naloge, da bi spremenil konstitucijo, kakršna je histerična«, zapiše Freud. Da pa bi mu »uspelo spremeniti težave v navadno nesrečo«, kot se izrazi drugje, bo moral vstopiti v situacijo, s katere bo možna intervencija vanjo. Nepovratnost se tako ne bo več nanašala na pričakovane terapevtske učinke, pač pa bo šele afirmacija absolutne nepovratnosti predpogoj intervencije. Z nepovratnim začnemo. Z intervencijo pa nadaljujemo le, če smo uspeli vstopiti v samo nepovratno situacijo. Za Freuda ta vstop dobi ime transferna nevroza. Intervencija pa ponovno najde njegovo mesto: psihoanaliza oziroma posebna družbena vez, ki jo ta vzpostavi.

Ker sama knjiga ni napisana v sistematičnem zaporedju, se pravi, ker ni napisana kot klasično filozofsko delo, niti ni v njenem ospredju učena obravnava Freuda, se tu zastavi nekaj vprašanj. Gre sploh za knjigo, ali le za zbornik besedil? Možni bi bili na primer dve smeri: potem ko avtor v prvem poglavju s pomočjo Freuda pride do koncepta, ga aplicira nato še na druga področja. A Troha se raje posebej potrudi za pot, po kateri naslov dobi bolj natančen pomen: pojem nepovratnega in vprašanje intervencij vanjo se zastavi in zadobiva vsebino z vsakim naslednjim poglavjem. Stava knjige je tako jasna: intervenirati, to pa pomeni tudi, najti način, kako lahko to počnemo v teoriji. Naslov je tako predvsem imenovanje tega, kar teorija dela, s tem pa knjigo oziroma malo mnoštvo problemov zadostno poenoti. In to je drugo vprašanje, nekakšna različica vprašanja po Trohovi metodi. Namreč, razmerje teorije in materije, ki dobi v sami knjigi še nek zanimiv razvoj.

Potem ko sam znotraj Freuda imenuje in opiše točko, v kateri naj njegovega zasnutka psihoanalize ne bi mogli zapopasti z dilemo »bodisi aplikacija teorije bodisi čistost prakse«, se namreč moment razmerja teorije in materije zastavlja skozi celo knjigo. V nadaljevanju dobi nepovratnost jasno časovno dimenzijo ob treh avtorjih, literatih konca, kot jih imenuje Troha: Kafki, Beckettu, Kristof. Afirmacija nepovratnega, ki poteka obenem kot afirmacija prve očitnosti, pride še enkrat na dan v poglavju South Park, kjer se toliko kot s serijo ukvarja tudi z neko lastno epistemologijo. Sledi vrnitev k Freudu z druge strani, s strani njegove množične psihologije, kjer bi nas lahko zanimalo isto. Freudovo množično psihologijo se je namreč v preteklosti, ko je na primer prišla v roke Adornu, uporabilo za uvid v delovanje fašizma. In tudi iz slovenske intelektualne preteklosti bi lahko ostalo spoznanje, da imamo na voljo nadvse pripravno in izdelano teorijo fašizma, ki bi jo lahko aplicirali tudi na nekatere sodobne pojave.

In ravno na tem mestu se dve poglavji o Freudu skleneta, ob tem pa se hkrati najbolj jasno zastavi vprašanje intervencije, ki knjiga je ali vsaj želi biti. Spomnimo: pogoj možnosti intervencije v Freudovi psihoanalizi je bila Freudova imanenca procesu, v katerega je posegal – imanenca družbene vezi, imenovane analiza. In sorodno tudi avtor, ali bolje, misel, lahko intervenira le v družbeni vezi, ki ji je imanentna. Da je najprej ta prehod od psihoanalize k teoriji množic možen, je morala biti najprej prepoznana neka nerazlikovanost med množično in individualno psihologijo. Samo na ta način je lahko klinična dvojica, subjekt in njegov analitik, prepoznana kot kolektiv v malem. A bolj težaven je verjetno drugi prehod.

Kar si Troha v zadnjih poglavjih knjige zada kot nalogo, je orisati nek zasnutek »minimalne univerzalne teorije množice«, ki jo potrebuje za še nadaljnji korak, ki pa je videti nekoliko paradoksen. Skozi tako teorijo množic bi želel podati »nastavke politične intervencije v nepovratno«, se pravi, »načina, kako kolektiv skozi afirmacijo absolutne nepovratnosti intervenira sam vase«. V kakšnem odnosu je tu sama teorija do te intervencije? Če pustimo tu to vprašanje odprto, pa vsaj delno, če ne povsem zadovoljiv odgovor najdemo tam, kjer se iskanje »univerzalne teorije« spusti v konkretnost materije. Če gre namreč za to, da kolektiv intervenira »sam vase«, potem bo treba misliti temu kolektivu imanentno, a hkrati brez običajnega razumniškega ali moralističnega pridiganja o tem, kaj je treba delati. To je seveda meja teorije: da bi mislila kot notranja kolektivu, lahko misli le na meji političnega. Do političnih množic je lahko afirmativna le, v kolikor sama ostane na meji političnega.

V zadnjem delu Intervencij v nepovratno se naniza sekvenca treh in nato še ene množice, ki so si bolj ali manj sledile v smeri, v kateri poteka tekst. Vstajniki, vztrajniki, volivci Cerarjeve vlade in nazadnje, kar je mogoče misliti kot rezultat tega zaporedja, protibegunske množice. In tu se spet vrnemo v problem, ki se je pojavil kot problem odnosa teorije do svoje materije. Afirmacija množic kot kolektivov se vendarle ne more delati, da je nevtralna, in če Trohov pogled vztraja na meji političnega, ne da bi jo prestopil, je njegovo vodilo ravno v misli oziroma teoriji. Nekakšen spoznavni učinek tako prinese logika, v katero mu je uspelo uverižiti to, kar se je zaporedno verižilo tudi dejansko, namreč postopne forme kolektivov, katerih smer je – na slabše. Eden od rezultatov zaključne Intervencije v nepovratno tako ni več vprašanje, kaj storiti s to množico, ki jo trenutno zadevajo označevalci v razponu od fašizma do populizma. Nekakšna poslednja intervencija Trohove knjige glede protibegunske množice je kvečjemu ta, »da na vsakem koraku posebej aktivno skrbimo, da se vanjo ne bi vključili«.