Če ste po naslovu sodeč upali, da bo govora o Mad Maxu, ste se ušteli. A ne zapustite etra, ker je bilo vaše upanje napak, saj vas bomo poučili, da je vsako upanje napačno. Vselej se namreč zgodi najslabše in pri tem nimate nobene izbire. 

To je nekako na kratko tudi poanta najnovejše knjige Franka Rude, Abolishing Freedom, ki je nedavno izšla v zbirki Provocations. Naslov zbirke je še kako primeren za delo, čigar ambicija je dokončno odpraviti z iluzijo, da smo svobodni. Ta je namreč po eni strani z vidika racionalizma neutemeljna oziroma neutemeljiva, po drugi strani pa je, kot svari David Harvey, postalo sklicevanje na svobodo mobilizacijsko sredstvo in bojni klic neoliberalizma.

Ruda je prepoznal korenino problema v aristotelovskem modelu pojmovanja svobode. Ta svobodo razume kot zmožnost, ki jo v določenih pogojih udejanja posameznik, iz česar sledi, da je svoboda izenačena s prisotnostjo teh pogojev: Svoboda je svoboda izbire oziroma svobodni smo takrat, ko imamo izbiro. Svoboda torej postane možnost svobodne izbire in niti ne nujno njena realizacija. Rezultat pojmovanja svobode kot zmožnosti in torej kot že realizirane v svobodni izbiri, še preden se izbira dejansko izvrši, pa je ravnodušnost, kot to prikazuje prilika o Buridanovem oslu.

Pa vendar Ruda prav v Buridanovem oslu vidi tudi rešitev: če se v situaciji svobodne izbire svoboda ravno nujno izkaže za nemogočo, je ob izbiri ali-ali vedno na voljo še tretja možnost, ki jo je izbral tudi osel: možnost izbrati lastno nemožnost svobodne izbire. Čeprav se, kot vemo, za osla ta izbira ne-izbire nikakor ni končala dobro, pa ima Ruda z njo velike ambicije, ki segajo ne le h konceptualizaciji ustreznejšega pojma svobode, temveč preko slednjega hipotetično celo do možnosti averzije sicer neizbežnih apokaliptičnih katastrof.

Kot alternativo svobodni izbiri Ruda predlaga popoln fatalizem, torej prepričanje, da je katastrofa neizbežna; še več, da se je pravzaprav že zgodila. Prav ta pozicija sprejetja najhujše usode pa naj bi omogočala, da usodo spremenimo. Fatalistični subjekt za razliko od subjekta svobodne izbire namreč ne izbira, temveč deluje. Ob tem se lahko spomnimo sicer že zlajnanega reka, da si danes lažje predstavljamo uničenje sveta kot konec kapitalizma.

Gre za strategijo, kako prelisičiti usodo. Njena stava je v tem, da subjekt svobodne izbire prave svobode, onkraj dane mu izbire, ne more niti misliti, kaj šele udejaniti. Potreben je torej fatalistični subjekt, za katerega apokalipsa ni stvar predstave, temveč realnost; subjekt, ki udejanja nemogočo svobodo kot edino možnost in tako aktivno preseže omejeni horizont vnaprej danih izbir, ki s svojim hromenjem svobode perpetuirajo same sebe kot usodo.

Če zbanaliziram: s tem da privzamemo, da nam je vedno neizbežno usojeno vse najslabše, še več, da se je to že dogodilo, lahko po mnenju Rude le spremenimo to neizbežnost. Avtor v nadaljevanju s stopnjujočo se kompleksnostjo znotraj več filozofskih sistemov utemeljuje različne variante svoje osnovne misli, začenši z obliko protestantske ekonomije odrešitve, po kateri je zavest, da smo neizbežno obsojeni na večni pekel, to, kar odpira možnost božje milosti. Nadaljuje z iz Descartesa izpeljano logiko, po kateri “sem nesvoboden, čim razumem svojo svobodo kot nekaj kar je v moji moči. [...] Le z delovanjem in mišljenjem, kot da ne bi bil svoboden, [...] afirmiram določenost, ki je ne morem deducirati iz svojih zmožnosti, namreč da sem svoboden le, ko se mi zgodi nekaj, kar me prisili biti svoboden [...].” Kulminira pa v v samem sebi utemeljenem Heglovem subjektu, pri katerem nujnost in svoboda sovpadata.

Knjiga je zastavljena v heglovski maniri, kot zgodovina filozofije, ki, kot že rečeno, ob Luthru, Descartesu, Kantu, Heglu in Freudu konstruira zgodovino stopnjevanja fatalizma. A za razliko od Heglove zgodovine svobode figure Rudove zgodovine fatalizma ne izhajajo očitno ena iz druge po notranji nujnosti. Delo se na trenutke bere bolj kakor zbirka člankov, ki pri posamičnih filozofskih pozicijah, vsakič izhajajoč iz pojmovnega sistema vsake od njih, poda takšno interpretacijo le-te, da afirmira fatalizem. Vendar pa se, razen skupne afirmacije fatalizma, gibljejo po povsem različnih pojmovnih prizoriščih. Izbor filozofov, ki predstavljajo posamične faze fatalizma, brez nujnosti notranjega razvoja, se torej zdi poljuben - skorajda posledica svobodne izbire - kar bi bil minus za vsakršno filozofsko delo, še toliko bolj pa seveda za tako, ki eksplicitno afirmira fatalizem.

A knjiga ima tudi kar nekaj plusov: poleg bolj ali manj zanimivih interpretacij, ki so napisane jasno in slogovno spretno, gre omeniti tudi epskost apokaliptičnih parafraz Luthra in Hegla. Še posebej zanimiv moment je prisoten v zadnjem delu, kjer Ruda, ob Freudovem geslu “anatomija je usoda” in ojdipskem scenariju, zariše  zanimivo konceptualizacijo spolne razlike in ženske subjektivnosti.

Naslov Rudovega dela je torej res zgolj provokacija: odpravljanje svobode se dejansko dogaja zaradi prevladujočega aristotelovskega pojmovanja svobode, medtem ko je Rudova intenca prav nasprotna; namreč intervenirati in pokazati subjekt prave svobode; subjekt, ki ne izbira, temveč udejanja svobodo, ker nima izbire. Točenjši naslov bi bil torej “Ukinjanje Aristotela”.